Včeraj in ponoči je napoved obetala podobno deževen dan, kot včeraj (in še ob 5h zjutraj). Ob 6h še vedno dežuje in tudi Erzo zaradi dežja Telegram-sko odpove načrtovani zbor ob 6h. Ker imam primarno terapijo ob 9h, potem pa še LC servis bom torej reševal situacijo kasneje (in sem že nervozen, saj PP in Aladin kažeta močen dež za ves dan)…

Vdam se v usodo, ko ob 7h prileti na Telegram Erzovo obvestilo, da se dež umika in da je akcija ob 7.35 pri ŠPH… Sprotna radarska to res potrjuje in takoj se spravim v svojo akcijo (bom pač odpovedal primarno terapijo..).

Ko speljem, še čisto rahlo rosi, v Sostrem so šipe že suhe. Pred hudournikom se ne obotavljam (vodostaj ni višji kot včeraj, torej gasa…) in samo zapeljem v potok. Parkiram pod hribom v močvirje in s presušenim Rookom2 počez čez pobočje in gor na Staro. Res, da je vse blatno in max mokro, ampak dežuje pa ne.

Postavim previdno, da se cota čim manj navlaži, se hrbtno vpnem (rahel hlad v tilnik) in potegnem. Suha cota kar skoči gor, po obratu pa takoj speljem in se po hladnem putru zapeljem v dolinico. Počofotam ob pristanku in sesujem padalo … direkt v blaten potoček na kolovozu…

Naberem in v LCja, kjer prestavim/odložim primarno terapijo za 1/2 h in je vse za naprej OK in dan je rešen 🙂 …

Danes ponoči sem bolj malo spal. Včeraj, po uspešno opravljeni sekundarni terapiji v Kižlovki, že na poti domov in potem z majhnim presledkom ves dan dež v obrokih. In tudi ponoči je vsake toliko LJU zalila kakšna ploha. Za danes pa celodnevni napovedan dež brez presledkov.

Tako se zjutraj (ob škrebljanju) dokončno zbudim že pred 5h in vsake toliko preverjam, če je dež “ponehal”. Ko se mi okoli 7.30 zdi, da malo manj dežuje, hitro v LCja in proti Sostru. Pa me že na pol poti obrne res močna ploha. Kakšno uro in pol vedrim v bifeju na kavici ob močnem dežju s kakšnimi redkimi ošibitvami (ampak ne, da bi kaj prenehalo). Potem se odločim, da grem v Kižlovko in raje tam vedrim.

Lažje načrtovano, kot izpeljano. Ko odvijem na levo proti kolovozu v dolinico – groza: hudournik je zalil kolovoz do roba in na novo narejeni kanali potoka ne morejo požirati vse vode (opozorila Arso o naraslih hudournikih in možnih prelivanjih in zalitjih in poplavah mene seveda ne zadevajo…). Obupan čakam in ne upam zapeljati v potok, medtem ko ploha tolče po strehi.

Pokličem na Toyoto in po nekaj prevezavah dobim nekoga, ki je pripravljen govoriti z mano o mojem problemu: “Ja ampak gospod, to kar vi vidite v filmih, kako ljudje vozijo z LCji čez reke, to niso serijski modeli. To imajo ekstra zadihtana vrata in šnorkl za zajemanje zraka v višini kabine… če je voda čez pragove, ne bo šlo, bo voda prišla v kabino…”. Zanima me samo, na kateri višini motor zajema zrak. Ko po posvetovanju dobim odgovor, da nekje na višini sredine blatnika (cca 1m ??, si mislim), se na hitro poslovim in počasi zapeljem v strugo (po kateri nosi tudi veje in ostalo navlako). Motor ne crkne in počasi rinem naprej proti toku. Vidim, da LC kot plug nariva prihajajočo vodo pred sabo. Skozi vrata zaenkrat voda ne vdira. Vsake toliko počakam, da val, ki ga plužim pred sabo, odteče pod mene. In končno pririnem do klančka iz potoka in po kolovozu malo gor in ven na travnik.

Travnato dno dolinice ni več močvirje, ampak v bistvu že travnato jezero (take moče tu v 2 letih še nisem doživel…). Zapeljem tik pod hrib in se poskušam pomiriti (o poti nazaj in možnem naraščanju hudournika zdaj ne bom razmišljal…).

Cca 1h čakam v plohi, ki ciklično jača in jenjuje. Zmanšanja trajajo cca 5 min, jačanja med 5 in 15 min. Vmes si nataknem tangice in pripravim vrečo z M24 (doslej uporabljen v dežju 2x me še ni izdal). Ob enem takem zmanjšanju vzamem vrečo in “hitro” gor proti Stari. Vmes pride spet ploha in plazim se po robu gozda pod drevesi, ki vsaj malo porazdelijo zalivanje. Ob gozdu na vrh pod drevesa zadnjega roba travnika.

Vedrim in še 2x preverim cikle jačanja in šibenja padavin. Ob začetku zmanjševanja veter občutno potegne po pobočju dol, ob minimumu ga ni (na srečo) nič. Ko začne ploha šibeti, hitro odčofotam po blatnem travniku dol na Staro. In res pada vedno manj.

Razgrnem M24 po blatni travi – še vedno le rahlo pada. Potem pa joj – na eno strani so štrikci malo zapleteni in moram reševati. Minimum je mimo in začne močneje škrebljati po padalu. Samo nobene panike… Razvozljam in se vpnem za naprej. Škrebljanje je še močnejše in s čelade mi teče za vrat in po telesu. Vetra zdajle ni nič… Samo eno šanso imam…

Zalaufam naprej in čutim, da gre padalo gor. Vendar ne zleze nad mene in desna stran nekam čudno vleče. Potem M24 le pride nad mene in ga začutim in se vržem čez prelom… in speljem. Najprej močno dol, potem me iz loka celo rahlo dvigne in mirno skozi dež naprej do konca polja, kjer stopim na tla (saj sem bil res nizek).

Naberem padalo od katerega teče voda in odčofotam po travnatem jezeru do kolovoza in potem po njem nazaj pod hrib v LCja.

Zdaj začnem razmišljati o poti ven iz doline. Spomnim se, da bi lahko zadevo dokumentiral in malo posnamem. In potem z LCjem na začetek travnika in skozi gozdiček dol v korito hudournika…

Ko se vozim domov, premočen do kože, z M24 na sedežu zraven mene, pod katerim se dela luža (ampak vrata niso spustila potoka v kabino 🙂 ), se sprašujem, če bi le počasi zaključil serijo Kižlovka…

Povzetek današnjega dne: ko misliš, da stvari ne morejo biti slabše, kot si jih enkrat doživel, se izkaže, da so vedno še lahko…

Danes dopoldne naj ne bi deževalo in zjutraj je res brez dežja z vlago in megličavostjo vse naokoli. Malo počakam, da se bo narava vsaj nekaj odcedila (preveč pa ne bi tvegal, saj bo popoldne spet mogoče dež – ampak. ko zdajle popoldne to pišem, pa zunaj sije sonček ?!).

Ustavim kar na kolovozu in počez čez travnik po levi na Staro. Padalo se je včeraj in čez noč v LCju super posušilo (lepše kot v teh hladnih dnevih doma…), ga pa seveda previdno postavljam po mokroti tal.

Rahlo diha v tilnik po hribčku gor, ko se hrbtno vpnem in takoj potegnem. Sicer gre Rook2 lepo gor (ker je suh), vendar moram narediti vsaj še dva dodatna koraka nazaj, da se lepo postavi in po obratu speljem. Po hladnem in vlažnem putru do kolovoza in še malo čez.

Včeraj čez dan in danes ponoči je večinoma deževalo in ker je tudi za čez dan napovedano podobno, sem kar nervozen in ponoči večkrat preverim skozi okno, če dežuje. Ko se končno začne daniti, je sama mokrota, dežuje pa ne in tudi radarska slika kaže veliko luknjo brez dežja nad našim predelom.

Hitro v LCja in po vsesplošni mokroti v Kižlovko (potok je spet narasel). Parkiram tik pod pobočjem in z Rookom2 na Staro. Previdno razgrinjam v mokroto tal, vendar je en kos padala še ves premočen od včeraj (sušil sem ga kar v LCju med vožnjami na HI temp, saj se mi je zdelo le srednje vlažno…). Popolno brezveterje brez vsake sapice (dežja pa na srečo tudi ni).

Potegnem hrbtno nazaj na vso moč in ga celo spravim nad sebe po nekaj rikverc korakih, ampak po obratu pa ne drži in prekinem. V drugo je postavljen že ves premočen. Še enkrat potegnem na vso moč in sedaj lepše pride nad mene, da po obratu potisnem še malo gurtne naprej in … speljem. Po vlažnem putru do kolovoza.

Na poti domov pa spet dežuje…

Včeraj čez dan in skoraj vso noč je deževalo, zjutraj pa ponehalo. In ker napoved kaže možnost dežja čez dan, raje grem čimprej, ko (še) nič ne pada.

Ko pridem v mokroti jutra v dolinico se delajo meglice višje po pobočjih, čez travnik (nisem ustavil pod hribom, ampak standardno na začetku na kolovzu pred njivo) pa je močvirje, po katerem veselo čofotam. Ko pridem na Staro, pa je pobočje že čisto megličasto.

Previdno razgrnem (presušenega) Rook2. Le rahel hlad čutim na tilniku, ko se hrbtno vpnem. Poskušam ga ujeti čimveč in malo čakam, potem potegnem in po obratu speljem po nekaj korakih še pred prelomom. Lepo po (vlažno megličastem) putru me drži do kolovoza.