Danes ponoči sem bolj malo spal. Včeraj, po uspešno opravljeni sekundarni terapiji v Kižlovki, že na poti domov in potem z majhnim presledkom ves dan dež v obrokih. In tudi ponoči je vsake toliko LJU zalila kakšna ploha. Za danes pa celodnevni napovedan dež brez presledkov.

Tako se zjutraj (ob škrebljanju) dokončno zbudim že pred 5h in vsake toliko preverjam, če je dež “ponehal”. Ko se mi okoli 7.30 zdi, da malo manj dežuje, hitro v LCja in proti Sostru. Pa me že na pol poti obrne res močna ploha. Kakšno uro in pol vedrim v bifeju na kavici ob močnem dežju s kakšnimi redkimi ošibitvami (ampak ne, da bi kaj prenehalo). Potem se odločim, da grem v Kižlovko in raje tam vedrim.

Lažje načrtovano, kot izpeljano. Ko odvijem na levo proti kolovozu v dolinico – groza: hudournik je zalil kolovoz do roba in na novo narejeni kanali potoka ne morejo požirati vse vode (opozorila Arso o naraslih hudournikih in možnih prelivanjih in zalitjih in poplavah mene seveda ne zadevajo…). Obupan čakam in ne upam zapeljati v potok, medtem ko ploha tolče po strehi.

Pokličem na Toyoto in po nekaj prevezavah dobim nekoga, ki je pripravljen govoriti z mano o mojem problemu: “Ja ampak gospod, to kar vi vidite v filmih, kako ljudje vozijo z LCji čez reke, to niso serijski modeli. To imajo ekstra zadihtana vrata in šnorkl za zajemanje zraka v višini kabine… če je voda čez pragove, ne bo šlo, bo voda prišla v kabino…”. Zanima me samo, na kateri višini motor zajema zrak. Ko po posvetovanju dobim odgovor, da nekje na višini sredine blatnika (cca 1m ??, si mislim), se na hitro poslovim in počasi zapeljem v strugo (po kateri nosi tudi veje in ostalo navlako). Motor ne crkne in počasi rinem naprej proti toku. Vidim, da LC kot plug nariva prihajajočo vodo pred sabo. Skozi vrata zaenkrat voda ne vdira. Vsake toliko počakam, da val, ki ga plužim pred sabo, odteče pod mene. In končno pririnem do klančka iz potoka in po kolovozu malo gor in ven na travnik.

Travnato dno dolinice ni več močvirje, ampak v bistvu že travnato jezero (take moče tu v 2 letih še nisem doživel…). Zapeljem tik pod hrib in se poskušam pomiriti (o poti nazaj in možnem naraščanju hudournika zdaj ne bom razmišljal…).

Cca 1h čakam v plohi, ki ciklično jača in jenjuje. Zmanšanja trajajo cca 5 min, jačanja med 5 in 15 min. Vmes si nataknem tangice in pripravim vrečo z M24 (doslej uporabljen v dežju 2x me še ni izdal). Ob enem takem zmanjšanju vzamem vrečo in “hitro” gor proti Stari. Vmes pride spet ploha in plazim se po robu gozda pod drevesi, ki vsaj malo porazdelijo zalivanje. Ob gozdu na vrh pod drevesa zadnjega roba travnika.

Vedrim in še 2x preverim cikle jačanja in šibenja padavin. Ob začetku zmanjševanja veter občutno potegne po pobočju dol, ob minimumu ga ni (na srečo) nič. Ko začne ploha šibeti, hitro odčofotam po blatnem travniku dol na Staro. In res pada vedno manj.

Razgrnem M24 po blatni travi – še vedno le rahlo pada. Potem pa joj – na eno strani so štrikci malo zapleteni in moram reševati. Minimum je mimo in začne močneje škrebljati po padalu. Samo nobene panike… Razvozljam in se vpnem za naprej. Škrebljanje je še močnejše in s čelade mi teče za vrat in po telesu. Vetra zdajle ni nič… Samo eno šanso imam…

Zalaufam naprej in čutim, da gre padalo gor. Vendar ne zleze nad mene in desna stran nekam čudno vleče. Potem M24 le pride nad mene in ga začutim in se vržem čez prelom… in speljem. Najprej močno dol, potem me iz loka celo rahlo dvigne in mirno skozi dež naprej do konca polja, kjer stopim na tla (saj sem bil res nizek).

Naberem padalo od katerega teče voda in odčofotam po travnatem jezeru do kolovoza in potem po njem nazaj pod hrib v LCja.

Zdaj začnem razmišljati o poti ven iz doline. Spomnim se, da bi lahko zadevo dokumentiral in malo posnamem. In potem z LCjem na začetek travnika in skozi gozdiček dol v korito hudournika…

Ko se vozim domov, premočen do kože, z M24 na sedežu zraven mene, pod katerim se dela luža (ampak vrata niso spustila potoka v kabino 🙂 ), se sprašujem, če bi le počasi zaključil serijo Kižlovka…

Povzetek današnjega dne: ko misliš, da stvari ne morejo biti slabše, kot si jih enkrat doživel, se izkaže, da so vedno še lahko…