Danes imamo v planu kosilo pod sipinami ob cesti ob atlantski obali, više nad mestom Sandwich Harbour (precej više in v resnici bi moralo biti ime starta drugačno), kjer je že kar nekaj padalcev letelo – nazadnje pred dvema letoma tudi naš Jože 🙂 ).
Lobiram, da ustavimo naše potovalne terence pod najbolj primernimi sipinami. Najprej se ustavimo ob adrenalinskem parku, kjer imamo idejo, da me zapeljejo na vrh najvišjega peščenega hriba s štirikolesnikom, s kakršnimi se preganjajo turisti po sipinah naokoli. Ko pa lastnih izve, kaj hočemo, se odločno upre, ker noče imeti težav, saj je letenje v principu dovoljeno le s posebnimi dovolilnicam, tod okoli pa sploh prepovedano (kot je baje tudi v vseh nacionalnih parkih in še kje po Namibiji ?!…).
Tako se peljemo nekaj naprej in ustavimo v bolj samotnem predelu sipin (kjer pa je dejansko tudi bela pika starta v bližini 🙂 ). Z Atlantika piha kar močan veter, ko se spravimo iz terencev. Medtem, ko se ostali lotijo priprave kosila, se sam odpravim peš proti pobočju sipin. Vendar napredujem presenetljivo hitro, saj je pesek prav zbit in je hoja podobna hoji po srenastem snegu, ki se le občasno predre/spodsipa. Tako sem hitro vedno višje ob naraščajočem vetru in kmalu se ustavim na vrhu, kjer se sipina prevali na drugo stran.
Veter piha idelano laminarno gor po pobočju od morja sem (sipine so vzporedne z obalo morja, ki ga je lepo videti kakšen kilometer stran) žal pa ga je 10+ m/s, zato se spustim kakšen meter pod rob. Ko si natikam tangice, mi gre sicer bolje kot prejšnjič, se pa pesek že tako spodsipava, da moram kar sedeti na njem in ustrezno onegaviti…
Ko sem naštiman in imam palice zataknjene v rukzak-vrečo na hrbtu, končno potegnem padalček iz vreče. Ker ni nič zapleten, ga veter takoj sunkovito napihne, ko ga poskušam hrbtno dvigniti. Stabiliziram, po obratu pa se mi zataknejo štrikci za palice in začne se katastrofa: padalo mi zavrti in navije okoli gurten prvič in še enkrat in še enkrat (prikazuje se mi Deluxov posnetek, ko ga je navilo po skoku iz aviona… res pa, da sem jaz še na tleh 🙂 ). Ker je padalo večkrat navito okoli gurten, komande več ne delujejo. Borim se s padalom, na koncu pogruntam, da je najbolje, da se uležem v pesek na pobočju in valjam/odvijam v nasprotni smeri navitosti.
Med to telovadbo mi odpihne vrečo padala v nepovrat, odtrga naramnice vreče na hrbtu in spet zatakne palice med štrikce. Ne vem, koliko časa to traja, ko se ponovno odvijam z zavitih gurten s palicami zataknjenimi kar za pas (najraje bi jih kar odvrgel v pesek).
Končno mi le uspe, dvignem padalo in stabiliziram in speljem. Veter pa me drži skoraj na mestu, ne spusti naprej in nese desno ob pobočju ob grebenu. Ko se spet poskušam usmeriti ven, pa me spusti v pesek.
Spet ponavljam telovadbo valjanja na zavitih gurtnah, speljem in me po dobrih 100m spet spusti v pesek in to celo v neko luknjo v sipini.
Še tretja matrarija, da končno le speljem in se komaj odpeljem počasi naprej, kjer pa začne veter upadati, ga je pa še vedno toliko, da prilezem le do vznožja pobočja.
Samo naberem in odracam do naših terencev na drugo stran ceste, kjer so moji kompanjoni ravno pojedli kosilo. Sam pa tudi grižljaja ne spravim vase, ko popolnoma zmatram pospravljam robo ter otresam in pljuvam pesek…
