Zjutraj se zbudim v mokrem LJU sneženju (in dežju) in upam, da bo čez dan vsaj malo ponehalo, da bom lahko opravil sekundarno rehabilitacijo. Ker je vikend, nimam nobene uradne primarne, zato sam običajno naredim vsaj nekaj jutranjih razteznih vaj. Pa me vmes tako štihne v križu, kot še nikoli. Pozabim na medenico in se splazim na posteljo in komaj približno poravnam na hrbtu.

Bolečina s časom ne popušča. Vzamem po en Naklofen in Doreto in upam, da bo kaj učinka. Popoldne vidim, da manj sneži in takoj bolečin ni več (očitno je nekaj prijelo…).

Pod Kižlovko rahlo sneži in rosi in Rook je še čisto moker od predvčerajšnjim (v LCju se težko posuši…).

Skoraj dvakrat težji je, ko ga nosim gor. Postavim v mokroto, snežinke nosi rahlo dol. Pa mi naenkrat priletijo snežinke v obraz in potegnem in gre cota gor (neverjetno, ampak resnično), da elegantno startam in se zapeljem v močvirje na dnu.

Marjan Rekar : Bravo, ampak z Doreto v riti ne smeš za volan 😜💪👍 [31.1.2021 19:42]Zoran Gaborovič : O matr, nisem vedel, da se nekatere stvari tudi preberejo… 🤪🙃😋 [31.1.2021 21:22]Janez Cimerman : Klub sneženju in burji bravo.lp [1.2.2021 05:24]

Tablete zaenkrat še držijo…