Za danes sem prepričan, da bomo šli še enkrat na Dobrovlje (vsaj tako že včeraj zvečer kaže nekoliko močnejša današnja napoved in včerajšnje izkušnje brezveterja ob nekoliko manjših vrednostih napovedanega vetra).

Pa me še v spanju v zgodnjih jutranjih urah z SMS sprašuje Erzo, ali Dobrovlje bodo, saj ga skrbi serija (in močan napovedan veter v njegovih koncih). Ko se nekaj ur kasneje le slišiva v živo (po telefonu), mu svetujem, da naj gre serijo rajši rešiti na Hribe, medtem pa vidimo, kaj bo z Dobrovljami. Ko začnem pregledovati dejansko stanje na terenu in nove napovedi, pokliče Erzo ves obupan, da na Hribih že ruje (in zakaj, da ni šel že zgodaj reševati situacije…). Ko predlagam, da pride na Kižlovko (ki me še nikoli ni pustila na cedilu), je on že na poti na rezervne lokacije blizu Rudnika. In ko se odpravljam proti Kižlovki, ugotovi, da je tudi na Rudniku že preveč vetra.

Poberem ga pred Sostrim in v Kižlovko. Po več kot mesecu dni prelepo sonce. In mraz vsaj -8 st. In močvirje in blato spodaj popolnoma zmrznjeno. In piha po dolini dol SV, kot še nikoli (no enkrat, v začetnem obdobju rehabilitacijskega centra Kižlovka, je še malo bolj pihalo, ko sem stopil iz LCja in mi je začelo napihovati Rooka, da sem ga samo nazaj stlačil – res pa je, da sem takrat tukaj uporabljal še dve palici, da sem sploh lahko štorkljal naokoli).

Kljub vetrovni situaciji nabereva robo in gor (jaz naprej, saj Erzo na travniku ob LCju razpleta posledice jutranjih poskusov na Hribih…).

Tudi na startu piha. Predvsem V od strani in od zadaj S,SV. Vendar se na trenutke umiri, zato postaviva proti J in čakava. Na začetku najinega prihoda je namreč enkrat celo močno pihnilo od J gor in jaz sedaj čakam na to. Kar nekaj časa.

Potem Erzo zgubi potpljenje (psihični pritisk je prevelik), saj da piha večinoma z leve (kadar ne svaljka padal od zadaj) in prestavi padalo na V smer, jaz pa še naprej »izkušeno« čakam na prvotni lokaciji.

In v nekem trenutku Erzo dvigne proti V in teče kot rakovica v desno po pobočju dol, da ga vzame in … pristane spodaj.

Jaz pa še kar čakam in se izpenjam in vpenjam vsakokrat, ko veter od zadaj posvaljka Rooka, ki se pridno suši (začetna otrplost štrikcev in cote zaradi pomrznitve je že popustila in padalo postaja vedno bolj voljno).

Erzo pride gor in postavi še enkrat, za mano (pritisk je popustil, saj je serijo rešil, zdaj lahko samo še mirno popravlja rezultat do današnje lokalne zmage)…

In se v nekem trenutku res umiri in pihne rahlo gor, da potegnem, elegantno odletim in se nad dolino obrnem v levo po dolini gor in pristanem proti močnemu čelnemu vetru (prvič tukaj sploh).

Milan Velkavrh : Na Pižmovki se pa ve kdo je glavni😁 [13.2.2021 14:56] Aleš Pirš : Se enkrat vec kot Erzo. Kapo dol! [13.2.2021 15:37]

Potem na tleh handlam padalo in s tem kažem Erzu, kakšen je veter tu spodaj. In se v nekem trenutku tudi njemu poklopi in odleti in ga dvigne nad start, da ga potem močno spusti skoraj na vznožje pobočja (kot je mene prejšnjikrat).

Slavc Koritnik : Kje točno je Križlovka? [13.2.2021 13:12] Andrej Erznožnik : Zraven pižmovke [13.2.2021 14:40] Zoran Gaborovič : Kižlovka, brez r-ja. Nima nobene veze s križem 😊 [13.2.2021 14:48]

Erzo gre še enkrat gor (mu je premajhna dolžina leta…) in na startu čaka, jaz pa spodaj na prekrasnem sončku še naprej sončim Rooka in ga na vetru handlam (in predvsem sušim – ugotavljam, da tako suh ni bil že več kot 2 meseca).

Kar nekaj časa mine, da Erzo obupa, nabere padalo in odstopi od nadaljnjih poskusov (veter mu noče več obrniti in piha samo še dol).

Ko odpeljeva, Erzo predlaga, da odkupim parcele v tem delu dolinice (ki jih je, po katastru preverjeno, kar nekaj) in vzpostavimo rehabilitacijski center (v bistvu ne samo za traumatološke poškodbe padalcev… ) ter zajezimo idilični potoček v ribnik, kjer pa bi gojili postrvi le v takšni količini, da bi bilo dovolj za pridruženo leglo pižmovk. Potok pa bi še naprej zalival dovozni kolovoz in preprečeval ostalim ljudem prihod do postrvi (sam sem namreč imel idejo, da bi povečali proizvodnjo postrvi za globalno prodajo…).