Danes se vreme že spet kvari. Dopoldne bo še sonce, zato najprej v Kižlovko. Voda je že skoraj na normalnem nivoju, trava nenormalno visoka, je pa vsaj malo pobrala vodo iz močvirja, tako, da vsaj ne čofotam na poti gor.

Razgrnem na roke, čeprav so občasni sunki kar močni – ampak zgolj z leve ali desne (meša), od zadaj pa tudi na momente. Ob čakanju pogruntam, da je najbolje potegniti takrat, ko ponehuje z desne (in preden prtegne od leve).

Res takrat potegnem, speljem, pa me takoj močno spusti, da potem tik nad tlemi letim, dokler gre.