Danes sem zgoden, da ujamem Kižlovko še pred primarno terapijo.

Ko se peljem proti Sostru, sem vedno bolj zaskrbljen. Že pred blokom je pihalo, tu pa vidim, da je dim v Vevčah popolnoma položen in vse mimobežne zastave prhutajo. Ko pripeljem v Podlipoglav, se stvari malo umirijo in ko vozim po potoku, se mi zdi, da je vse mirno.

Malo več je še sence in jutranje rose, ko hodim gor (ker sem vsaj uro prej kot zadnje čase). Ko pa postavljam padalo, vrhovi dreves občasno kar zašumijo in po travniku gor se začuti konkretna sunek vetra. Postavim, počakam, da se naslednji sunek poleže in potegnem.

In me zelo hitro vzame, pa potem še pred prelomom dvigne nad start 10+m, me zadrži nad dolino in ko zavijem desno, zadrži in močno spusti. Še enkrat me malo butne gor in potem ustavi skoraj na mestu ter sunkovito spusti na tla še pred koncem koruze.

Ni bilo prijetno in kako bi šele bilo, če bi imel Rooka staro coto…