Ko se danes ustavim na kolovozu, po inkriminiranem delu travnika (prvotnem startu) ropota traktor. Šef že zgodaj (še v vlagi ?!) obrača pokošeno. Prijazno mu pomaham in mi tudi odmaha (torej samo še da pospravi, pa bom spet tam…).

Sem mislil, da me bo počakal zgoraj in bova kakšno rekla, ko bom postavljal na sosedovi parceli 🙂 . Pa pod gozdom ni več ne traktorja, ne njega, pa tudi brnenja ne (mogoče pa se je ustavil malo više v gozdu in preverja, kje bom raztegnil…).

Sonček dela in piha prav lepo gor. Razgrnem in prav pazim, da ne stopim na njegovo parcelo. Potegnem in me takoj vzame in nizko čez prelom. Desno in kar drži, drži do kolovoza.