Danes uspem priti v Kižlovko zgodaj, še pred terapijo. Malo pred osmo sonček sramežjivo posije čez grebene in tu je jutranji mir in tišina.

Pod gozdom pa me že pričakajo prvi žarki. Postavim. Čutim rahlo dihanje po pobočju gor, ko potegnem.

In me vzame šele po nekaj teka, zato pa drži kot po maslu nad dolinico. Drži kot v najboljših časih, daleč čez kolovoz.