Potem pa se za zaresno letenje situacija hitro spreminja. Prvotna ideja za Kovk, ob tej močni inverziji in dejanskem šibkem vetru na Kovku, mi je vse manj privlačna. Gracarjev Jože vabi na Gradišče v Višnjo goro, Milan je z Manco ravno v peš vzponu na Koreno (“in bomo potem šli na Kovk…”). Erzo skliče zbor na Vrhniki ob 13.20 za Kovk.

Milan hitro odleti s Korena, ko se Manca še uživaško sonči na startu (da ujame zbor za Kovk…).

Potem pa Erzo, po preudarku dejanskega stanja, Kovk odpove in skliče zbor za Koreno.

Ob 13.40 se že štimam v Duletove tangice pred ŠPH, ko pride Erzov transportnik z Mojco, Duletom (kot šoferjem) , Bizjakovo Tino in Suševim Primožem. Milan udeležbo prekliče (čeprav jo je sprva potrdil), pride pa Koritnikov Slavc, kar pomeni, da moramo gor z dvemi avti.

Za Erzovo ekipo zapeljem LCja gor s sopotnikom Slavcem.

Hitro smo vsi na startu in prvi sem vpet in pripravljen (ob Primoževi pomoči). Piha šibko gor, občasno bolj od cerkvice = od Z. Prvi hrbtni dvig ob rahlem stranskem vetru mi odnese mlahavo padalo desno na tla.

V drugo pa ga lepo dvignem (piha res po griču gor) in po nekaj korakih (še malo snega) speljem.

Lepo ven in levo ob pobočje, kjer počasi curim. Potem pa ven nad Horjul in do ŠPHja.

Mojca pristane malo za mano.

Potem pa še Primož, Tina, Slavc.

Erzo je na tleh zadnji, nekaj korakov stran.

Pospravljamo, še malo poklepetamo, potem pa me Slavc zapelje gor po LCja.