Zaradi primarne terapije in drugih obveznosti sem danes pozen. Napoved SV vetra je za danes strašljiva in če ne bi bilo že ob 6h zjutraj na Zavrhu in Korenu čez 10, bi šel navsezgodaj, preden se veter prebudi (očitno sploh ni šel spat 🙂 ). Malo upam še na rahlo inverzijo pri tleh, ki pa bo ob 12h najbrž že “odpihnjena”…
In upanja je vse manj, ko se vozim proti Sostremu ob trepetajočih obcestnih zastavah in položenem dimu vevških dimnikov. Ko na kolovozu stopim iz LCja je lažno zatišje le minutko, potem prbije po dolini dol. Na poti gor mi najprej trga padalo iz rok veter po pobočju dol, malo kasneje pa od zadaj gor. Gole veje in košate smreke šumijo v različnih ciklih in frekvencah…
Na startu nekaj časa spremljam vetrovne obrate s padalom v kepi. Potem se pomaknem malo više pod gozd in ga ob sunkih vetra poskušam namestiti v različnih smereh. Še najbolje ga v zidek postavim po pobočju dol (in tudi uspem dvigniti, vendar mi to nič ne pomaga, čeprav je zgornji del travnika bistveno bolj položen). Prestavim se na bulo na sredini travnika in še tam brez pomembnega uspeha poskušam malo groundhandlati (uspeh bi bil, če bi lahko odletel 🙂 ). Sunki vetra tudi minuto ne prihajajo iz iste smeri.
Nato se prestavim tik pod gozd na “novo lokacijo”, kjer sem zaščiten pred S in SV sunki vsaj toliko, da lahko padalo lepo razgrnem (le enkrat mi ga pri tem posvaljka od zadaj po pobočju dol). Kratke cikle nekako naštudiram (v tejle uri prestavljanja sem in tja se mi zdi, da je neka zakonitost ciklanja vetrov) in ko neha pihati (tukaj) oslabljeno od zadaj, se napnem in ob prvem dihu gor potegnem in zalaufam.
Že začutim kontra sunek gor, padalo močno zagrabi in sem čez prelom. Zavijem v desno in že potegne vzhodnik v hrbet, ki me ekspresno pospeši še naprej mimo konca polja nizko nad tlemi. Čeprav stopim na tla, uspem steči le nekaj korakov z vetrom v hrbet, potem mi (kljub močnemu bremzanju) odnese padalo čez glavo naprej in me pošlepa po travi še vsaj 10m (še dobro, da je travnik bil gnojen že pred dolgo časa, njiva je pravkar na frišno…).
Komaj naberem plahutajoče padalo in v LCja.
Tako pa tukaj res še ni bilo – toliko vetra mi Kižlovka še ni dala (še dobro, da sem že dokaj rehabilitiran in “poskočen” 🙂 🙂 ).