Ko se zbudim je prva misel, da moram v Kižlovko. Počutim se (skoraj) normalno… Kar se tiče včerajšnjega dogajanja, je vse tako, kot sem napisal včeraj in ne morem (še ?) nič dodati (in najbrž tudi nikoli ne bom…).

V Kižlovki idealno: sonček je že obsijal dolinico, ker je od podna do 600 močna inverzija so bili vevški dimi pokončni, tu pa rahla sapica po griču gor.

Postavim, skoraj takoj potegnem hrbtno in po obratu po šolsko odletim. Lepo drži vse do kolovoza in še malo čez.

Zdaj pa domov, da se preoblečem in počasi na urgenco.