Za zaresno letenje Milanu že potrdim popoldanski Gozd, pa me Erzo preseneti s ponudbo opoldanske Strmce (ker še ne bo dežja, ki prihaja z JZ, vetra pa 4/6,… idealno…). Seveda sem takoj za, da bom končno enkrat probal ta “novi” zic.

Na Vrhniki poberem Erza in proti Uncu. Tudi Mega je potrdil udeležbo in dobimo se spodaj, na pristanku. V LCja in gor in prav na start, kjer trenira samoten modelar. Veter kar konkretno nabija (6/8 potem tudi 10 je zgoraj na Petriču, tu na sedlu vsaj enako).

Še predno izvlečem svojo robo, je Erzo že pripravljen ob Megovi asistenci. Počaka na malo manj in ga po dvigu in obratu odlifta nad greben…

Čeprav sva moj novi zic z Megom že zdavnaj v njegovi delavnici naštimala idealno, si ga danes končno prvič zares nataknem. Priklopim starega Mentorja3, ki nima več ravno najboljših karakteristik… V celoti gledano sem dokaj nervozen še zaradi dodatnega močnega vetra, ki mi je res na meji, sploh za delanje eksperimentov (zdaj, ko to pišem, vidim, da smo bili na startu ravno v času najmočnejšega vetra – prej in potem ga je bilo manj…).

Mega mi raztegne padalo, priklopim ga hrbtno in na vetru naredim zidek. In kar nekajkrat poskušam z dvigom, pa kar padalo ostaja zadaj in mi ga potem Mega ponovno namešča. Erzo medtem vozi sem ter tja visoko nad grebenom.

Končno padalo dvignem nad sebe, po obratu stopim v zrak in me samo odlifta gor. Počasi rinem naprej in se poskušam namestiti v zic. Ne morem. Visim bolj na gurtnah, vlečem elastiko na čevlju, da bi spravil kokon čez noge, pa ne gre, saj je elastika premehka in ga ne potegne dovolj. Sam pa s svojimi trdimi koleni nog ne morem toliko prepogniti nazaj, da bi jih lahko zataknil za kokon. To ponavljam in poskušam na vse načine, ob tem pa mi vsaj za letenje “ni treba skrbeti”, saj vozim naravnost ven v rahlem dviganju in močnem vetru in guncanju, ki ga sam še dodatno povzročam s poskusi nameščanja v zic.

Ko sem že nad spodnjo dolino pri Studenem, dviganje končno malo spusti, spusti pa tudi vezna elastika med čevljem in kokonom (ko se sname s čevlja ne vem kako…). Obrnem in nazaj proti Strmci, kjer me spet nabije gor (Mega me kasneje povsem upravičeno nakuri, da sem vozil naprej in nazaj točno na dviganju vetra med spodnjo in zgornjo ravnico, namesto da bi zavil nekam levo nad gozd, kjer bi gotovo dobil spuščanje).

Z ušesi občasno znižam višino in nadaljujem z eksperimenti, kako kokon, z eno roko in brez pomožne elastike, nekako spraviti za nogo. Karkoli neštetokrat poskušam, … ne zmorem, … ne gre. Na koncu si zaželim samo še dol…

Spet z ušesi zbijam višino, obrnem nazaj do vasi Strmca in potem tam še naslednje četrt ure zbijam, medtem ko Mega že pripelje LCja pod mene (sam sploh ni šel v zrak…). Končno po dobre pol ure stopim na tla, zmatran, kot če bi letel ves dan…

Da je asistenca super delux, mi Mega še padalo zloži, medtem ko jaz pojem žalostinke nad fiaskom preizkusa sedeža.

Pospraviva robo, Mega s svojim avtom domov, jaz pa po Erza v Laze, kjer me samozadovoljno pričaka po uspešnem enournem letenju.

Andrej Erznožnik : Po avp 7-8, na štartu enako ali več [21.4.2022 13:11]