Spet grem bolj zgodaj v Kižlovko (kjer na vhodu ponovno prekopavajo teren – no včeraj so ga in se je bilo potrebno izogibati čez travnike po levi, danes pa je vstopni kolovoz na samem začetku že spet pogojno prevozen kot blatna brozga, ravno primerna, da LC pokaže, kaj zna…).

Parkiram v senci in izstopim v tropsko vlago in vročino. Na poti po desni na Novi start, kjer ni nobenega vetra. Stoji pa na gričku čez travnik, na Starem startu, mladenič. Pride do mene in se predstavi kot (novopečeni) padalec Vojko, ki si je prišel ogledati to Kižlovko, ki jo jaz vsakodnevno počastim kot svoj rehabilitacijski poligon. Malo pokramljava in mu predstavim letalni režim in lokalne NOTAMe.

Greva na staro lokacijo, kjer pa rahlo enakomerno pihlja gor (sonce je že naredilo nekaj termike). Postavim in se vpnem hrbtno, Vojko pa zraven mene.

Potegnem in po obratu speljem in drži, drži, mirno do kolovoza in še nekaj čez.

Malo za mano potegne še Vojko in se pripelje do kolovoza.

Potem pride še domači par na sprehodu s svojo lovsko kužico (malo pred njimi se je srna čez travnik diskretno umaknila v nasprotni gozd – ziher je ziher…) in še vsi skupaj pokramljamo. Domačin je mnenja, da bi lahko lokalci tu, na pristanku, počasi že postavili kiosk s hladnimi pijačami 🙂 …