Danes se pa končno spravim na zaresno letenje.

Zjutraj gredo eni icognito na Ivanjščico, drugi javno na Smuk (kamor me Dušan celo vzpodbuja, pa mi logistično ne znese…), potem pa me Mojca in Dule dokončno spodbudita po telefonu za popoldanski Zavrh. Sem že 100% za, pa vidim Mega na Live okoli Grmade in me seveda takoj še bolj potegne (ker se lahko pripeljem na start 😉 ). Ko pristane, mi opiše idealne razmere v katerih so startali z Jeanom in Juretom.

Megov let

In se že vozim dol (Mojce ne uspem preusmeriti 😉 ). Mega pričakam pri njem doma (potencialno bi šel še enkrat) in čez Strmco na Grmado. Ob prihodu še lepo piha, ko začneva postavljati (Mega mora predvsem popravit štrikec za gas), pa usahne in meša od vseh strani.

Ko sem končno pripravljen, pod Megovim sekundanstvom čakam (in se že cedim pod težo opreme), dokler končno ne dahne po travniku gor. Potegnem naprej (kar res že dolgo nisem) in komaj odštorkljam tistih nekaj korakov do roba. Padalo zadovoljivo čutim nad sabo in se vržem čez rob kljub manjši kravatici na desni (se takoj odpre).

Samo curim in curim in sem že pod 700 in se že vidim scurjen na pristanku, ko le najdem neko šibko dviganje, ki ga drgnem in drgnem in gre vedno bolje in naberem… do 1200. Še malo iščem in dobim še lepše dviganje do 1400 in sem že ves domišljav, ko se mi naenkrat vdre (okoli starta je nastala neka senca in baza, ki jo meče, ne dela – več…). In Naviter zajamra… In gre, kljub borbi in iskanju, samo še počasi dol do krutega konca na pristanku (mogoče bi imel več možnosti bolj zunaj).

Zoranov let

Jean pa seveda pristane doma po obsežnem ovinku 🙂 …

Jeanov let