Ker sem v ponedeljek končno prevzel 2 novi KLV postaji od Koka (ki sta pri njem pripravljeni že mesec dni…), bi ju rad čimprej spravil na predvideni lokaciji (da se mi ne drajsata po novem usnju LCja 🙂 ).
Plan je bil, da eno že včeraj postavimo na Strmco (namesto nepredvidljivo delujoče/nedelujoče na vrhu Oblenka/Petriča). Pa se zvezde niso poklopile, saj nihče ni imel časa sodelovati zaradi drugih nujnih obveznosti… Danes sem ponovil poskus, pa so bili potencialni inštalaterji spet zasedeni zaradi drugih nujnih obveznosti – razen ve se, koga: Mega je pustil svoje delo na strehi in me pričakal na pristanku pod Strmco. Eno postajo preloživa k njemu, on naloži orodje v LCja in gor na start.
Tu srečava Vrhovnikovega Blaža, potencialnega člana KLV (že pol leta), ki se nama pridruži na terenski vožnji na vrh (da sprobamo ali beli LC zmore vse, kar je črni…). Med potjo zveva, da ni samo profi kajtar, ampak tudi nekdanji član SLO skakalne reprezentance – eden tistih, ki je že/še v času svojih nastopov skočil skoraj 200m !!!! (in teh Slovencev ni ravno tako zelo veliko) in v njegovih časih se baje še niso metali čez 200. On bo z vrha odletel (že kar nekaj časa je čakal na startu na veter, ki ga je bilo vedno manj), še prej pa pomagal v najini misiji.
Mega 1-2-3 sname staro postajo in jo nadomesti z novo. Ko jo prižge, se škatla hitro prijavi in začne delovati (0/0 SV, kar je trenutno realno) 🙂 .
Malo še kramljamo, potem se midva po terensko (s preizkušanjem elektronike L4 / MTS / CrawlControl / kontrola stranskega in prednjega naklona… ni da ni 🙂 ) odguncava dol na start. Tu pa piha rahlo od zadaj (ampak v bistvu 0).
Odločim se, da bom poskusil odleteti z vetrom v rit. Vendar ne z Run&Fly (ki sem ga vzel s seboj, ker sem prvotno predvideval drugačen scenarij…), ampak z Rook2 in tangicami – kombinacijo, ki jo redno treniram na sekundarni terapiji v Kižlovki.
Ko se začnem pripravljati, pride na start drugi potencialni član KLV, ki je opravil izpit to soboto in bil sprejet v Telegram pred dvema dnevoma (Simšič Tadej) – in ki je narobe razumel Milčetovo sarkastično sporočilo, da “Strmca vendar dela…” in zato hitro privihral na start, da ne bo zamudil lepega letenja… Tu pa razočaranje…
Ampak kar v redu, da je tukaj, saj mi z Megom pridno pogrinjata Rook2 (Klemen), ko ga neuspešno dvigujem izmenično hrbtno in naprej in tacam proti robu, kjer vedno prekinem, saj padalone ne drži, ali je za mano. Sem žal po 3+ letih še vedno prepočasen…
Čakamo (onadva z neskončnim potrpljenjem in Megovim metanjem trave v zrak, če bo vetrič le spremenil smer in se me/nas usmilil) tudi na termiko, ko za trenutek sramežljivo posije sonček…
Ne vem koliko poskusov je bilo, ampak potem le dvignem padalo toliko nad sebe, da se vržem čez rob. In se zapeljem na pristanek.
Zoranov let
Med pospravljanjem pristane tudi Mega.
Megov let
In na koncu po šolsko elegantno tudi Tadej.