Ker že celo večnost nisem bil v Kižlovki (pa je dež, pa bo blato, pa bo močvirje, pa…), se danes odločim, da grem pogledati kako in kaj je v mojem Rehabilitacijskem centru Kižlovka (visok vodostaj hudournikov zadnjih dni me seveda ne moti, saj lahko na novem LC celo še za nekaj cm dvignem karoserijo 🙂 ).

Potok srednje zalit, blata po gozdu ven obilica, na travniku pa močvirje, da sem premočen, ko že stopim iz LCja. Ampak sije pa prekrasen sonček, ko čofotam do gležnjev na poti gor.

Ko postavljam na Stari, je še vedno mokrota po travi (kljub pozni dopoldanski uri), ampak piha pa idealno po pobočju gor.

Potegnem in po šolsko odletim. In me kar drži, kot že dolgo,… dolgo ne. Pristanem na kolovozu, tako da mi še čofotati po močvirju ni treba (kar sicer ne bi bil problem, saj sem itak čisto premočen v čevlje…).

Zoranova sekundarna terapija (Rook 2 ML) s Stare lokacije

Vesel kot radio: ker mi je res že manjkala Kižlovka, ker je tak krasen dan, ker sem tako lepo startal in lepo po putru letel. In ker me mimoidoča domačinka pogreša, ker se že dolgo nismo videli… Kar še nekaj časa ždim v dolinici na svežem zraku, preden se odločim, da ne grem na Gorenjsko, kamor usmerja Jato Erzo (se vse skupaj vidno pokriva in baše…)