Mogoče bo kdo rekel, da ta tema ne sodi sem, vendar je povezana s kar nekaj padalci 😜🤪…
Že kakšen dan nazaj je Mojca navijala za akcijo ogleda sončnega mrka. V Sloveniji bo viden kot delen ob sončnem zahodu. Potem pride še Jean z idejo, da bi ga bilo najbolje gledati s čim višjega mesta v smeri zahoda sonca in išče ustrezno (za smrtnike) sprejemljivo lokacijo (imel je celo idejo, da bi mogoče letel s paramotorjem, ampak potem bi bil zanj problem uspešno fotkati, saj za dobre fotke potrebuje stativ, …).
Oblikujejo se 3 lokacije: Vremščica, Slavnik, Nanos. Nanos prvi odpade, saj greben najbrž delno zakriva željene kadre (da sploh ne omenjamo gnečo, ki bo verjetno gor, saj se lepo pride na vrh z avtom). Slavnik nam preveč ne potegne in obvelja Jeanova prvotna ideja – Vremščica (pa na vrh Vremščice ravno ne bo prišlo veliko ljudi, saj je treba hoditi cca 1h).
Mojca je takoj za, saj bo Meta z nekaj člani družine in njihovimi prijatelji rada malo pohodniško aktivna, jaz pa zagotavljam backup z LCjem (saj sem že Jeanu & Ani zagotovil dovoz čim bližje vrhu, za dostavo opreme – in krajšanje hoje mali Leji na minimum).
Okoli 16.30 se na Vrhniki z Mojco uskladiva, da ona počaka žlahto in prijatelje, saj bo treba z 2 avtoma, jaz pa se odpeljem z LCjem do Postojne. Okoli 17h naložim Jeana & Ano & Lejo & Misty in dol do Senožeč in po makadamu najprej na Spodnji start, kjer že parkira Mojčina ekipa (brez Mete, ki bo zaradi zemeljskih obveznosti prišla za nami sama…). Pripravljajo se za pohod, mi pa nadaljujemo po malo slabši cesti na Zgornji start, kjer se malo razgledamo.
S veter/burja nabija kar na polno (je pa dokaj topel veter) zato kmalu nadaljujemo, ravno ko pride preostali del ekipe do Zgornjega starta.
Sedaj se dokaj zgleden kolovoz postopno slabša in treba je kar nekaj pozornosti, da se preveč ne zaguncamo ali ne nabijemo na kakšno skalo. Počasi lezemo po položnem delu mimo Čemparjevega vrha, pa v klanec in po naslednjem pukeljču (Bukov vrh) spet malce dol in končno proti glavnemu vrhu – Veliki Vremščici. Na izravnavi pod vršno strmino parkiramo v visoko travo in šavje, si naložimo opremo, da odpešačimo tistih nekaj višincev na vrh.
Pa pokliče Mojca, da je del njihovega dela ekspedicije na robu zmogljivosti in da rabijo podporo. Zakurblam LCja in nazaj dol vigl-vagl po osnutku kolovoza, dokler ne pridem do njih. Naložim “omagane” člane in spet nazaj proti glavnemu vrhu. Sedaj pod glavno strmino vklopim L4 (reduktor) in zapeljem na sam vrh, kjer je že nekaj obiskovalcev, in hitro zaparkiram LCja malo niže, saj imam pošteno slabo vest…
Jean je že postavil fotografsko opremo in čaka na akcijo, obiskovalci pa tudi prihajajo iz vseh smeri…
Ana se z Lejo odpravi do bližnje cerkvice.
Jaz pa malo pofotkam razgled z vrha…
Na Nanosu pa jih je manj, kot smo predvidevali ?!
Ana in Lea se vrneta s sprehoda povsem sestradani.
Med vsem tem dogajanjem pa najprej priropota na vrh štirikolesnik. Nekaj za njim še predelani visoko dvignjeni bolid. In na koncu še terenc, opremljen za Amazonski pragozd in Saharsko puščavo… (slaba vest me je ob tem popolnoma minila in kar žal mi je, da nisem pustil LCja kar na vrhu 😜)
Končno se lahko posvetimo sončnemu mrku, zaradi katerega smo konec koncev tukaj…
Jeanov izbor fotk.
In počasi se show zaključuje
Ob disko muziki iz bolida bodo nekateri ostali na žuru, nekateri bodo nadaljevali z opazovanjem utrinkov, nekateri bomo pa odšli (se odpeljali) dol in domov…
Kogar zanima še kaj več, pa si lahko prebere še Jeanov opis dogajanja tukaj