Po slabem vremenu spet pride lepše; ne sicer šajba, pa vendar dovolj lepo (napovedana pokritost in močan Z), da gremo poskusiti na Kovk.

Ob 11.30 na Vrhniki Mustarjev Gregor k Erzu in proti Budanjam, Mojca, Škoberne in jaz pa k Potrebuješu, ki nas zapelje na Col in tu skipa, da se sam zapelje v dolino po Erza in Gregorja. Po vrnitvi nas vso šesterico zapelje na Kovk. Pešaka na start v popolni pokritosti in kar neprijetnem hladu.

Na startu navlečemo nase vse kar imamo in se takoj pripravimo, saj je v tem hladu ob vetru 4-5/5-7 res že pravi zimski mraz. V zraku je že nekaj predhodnikov, ki jadrajo vzdolž grebena sem in tja. V luft Erzo, Škoberne, Mustar, pa jaz, Mojca in Potrebuješ.

V zraku je sicer generalni veter bolj ali manj Z (občasno mi pokaže tudi SZ) in do Podrte sem kar previden, da ne zacurim. Tu z nežnimi osmicami poberem nad vrh in se šele z 980 upam odpeljati naprej za predhodniki. Vendar višino kar vzdržujem, saj je curjenje zmerno, občasno pa tudi nekaj dviganja. Tako pririnem v veter do Hublja, okoli katerega pa je kar nekaj bolj dinamičnih vložkov.

Malo za Otlico močneje zacurim in ker vidim spodaj kar nekaj zelo nizko vračajočih, raje obrnem in nad grebenom nazaj do Hublja. Tu spet malo naberem in ves čas rahlo nad grebenom do Podrte. Spet z osmicami do 980, naprej do starta in še v drugo rundo proti Hublju (in naprej) povsem enako.

V prste me pošteno zebe, nagaja mi podkapa že od začetka, ampak na srečo lahko vmes spustim komande v njenem popravljanju in razmigavanju prstov. Srečujemo se naši in ne-naši na različnih višinah.

Spet obrnem pri Otlici in nazaj do Podrte, kjer naberem nekj dodatnih m, da se zapeljem čez dolino za Erzom proti Podnanosu.

Erzov let

Zoranov let

Gregor je pristal pri Anji.

Gregorjev let

Ko pospravim, sta pri meni že Gregor in Erzo z njegovim avtom, Mojca in Škoberne pa pri Anji čakata Potrebuješa, ki je kljub hladu naredil toplega dinga in pospravlja na startu.

Mojčin let

Tomažev let

Andrejev let

Mi 3-je se odpeljemo proti Hruševju k Bolku, pa je tako nabito poln, da v vrsti čakajo za prosto mizo že pred nami. Zato na koncu pristanemo na Vrhniki, kjer se Gregor poslovi, nama z Erzom pa se pridruži Igor, da se premaknemo v Botra na zaključno druženje ob kulinaričnih dobrotah, ki jih tukaj nudijo.

Ko že skoraj uspem (s kruhom, ki mi ga zrihta Igor) pomazati zadnje ostanke hobotničine omake, se nam pridruži še Mojca in lahko v miru zloščim krožnik do konca…