Danes je napovedan oblačen dan z močnim S, SZ vetrom višje, v nižinah pa nobenega vetra (in bolj inverzno). Pa že zgodaj začne sonček prosevati skozi to pokritost tudi v LJU kotlini. Ker tudi termike nikjer naj ne bi bilo, se dogovorimo vsaj za kakšnen skokec – najbližje mi je seveda Zavrh.

Ob 13h se Milče, Škoberne in jaz naložimo k Mojci in gor. Ko pripešačimo na start le skromna sapica po startu gor, pa še ta kmalu ugasne. Kljub temu takoj postavimo in prvi čakam na kakšen vetrček. Pa uspem(o) dočakati le rahel odklon trakcev – in dvignem prvič padalo le malo nad tla. Drugič še to ne.

Tretjič pa potegnem hrbtno res odločno in ga zvlečem nad sebe, med obratom še malo porinem gurtne naprej… in speljem.

V bistvu me kar drži okoli Tredbelnika in vso pot le v rahli curaži skoraj do Bistre. Tu obrnem in se zapeljem na pristanek.

Zoranov let

Kar dolgo časa (med svojim počasnim pospravljanjem in pripravami sedeža za predajo v prelaganje rezerve) čakam, da se končno pojavi Škoberne in pristane zraven mene.

Tomažev let

V ugotavljanju, kako na startu ni bilo nobenega vetra in kako so vsi kar nekajkrat ponavljali iz različnih faz pobiranja padal – in nadaljnjem pospravljanju, mine še skoraj 1/2 h, da zagledava v zraku Milančeta, ki se hitro pripelje na pristanek.

Milanov let

Kmalu za njim pa še Mojca, tako da smo vsi uspeli odleteti kljub praktično brezveterju.

Mojčin let