Zgodaj zjutraj mi na misel pade Štajerska. Obiski&Projekti. Sploh glede na napoved naj bi na vzhodu najdlje vztrajalo sonce. Sploh me pa en štart še posebej matra! Med vožnjo pregledujem okoliške bele pike na Žanovi aplikaciji in mi pade v oči Krašnja. Tudi vetra ni nič kaj dosti saj je ura še zgodnja in zapeljem na štart, kjer pa piha povsem iz desne.

Ostalo se odvije takole…

Nadaljujem vožno naprej in že v Vranskem močan veter. Drevje precej polaga in upam na boljše vetrovne razmer bolj vzhodno. Na Celjskem naredim ovinek za ogled dveh belih pikic, ker letenje pač v takem vetru ni primerno.

Veter v Slovenski Bistrici ni več tako agresiven in ker je tam bolj kot ne ravnina podaljšam na Mariborsko Kalvarijo. Ta štart mi je še dolžan izpred dveh let ko sem tod gnezdil v robidovju zaradi prevelikega optimizma. Pobočje je bilo poraščeno z robido, vzletno mesto je bila peš pot šitoka še ne 2 metra in vetra nič. Me je razveselilo ko sem videl le visoko travo katere pa se ne veselim zlepa. Piha nič ali pa vsake tolko iz desne.

Postavim na tisti ozki poti in kolikor toliko porihtam štrike in čakam na primeren trenutek za vzlet…

 

Po pristanku že gledam v ekran ali je kdo v bližini na LiveTrackingu. Plač ! Če ne danes kdaj pa? Do tja imam slabe pol ure kar pa ne drži  zaradi obvoza katerega naredim po ozkih gozdnih poteh.

Do hriba prispem po vzhodni cesti katera pa na nekem mestu ni več prevozna. Pa saj ni več daleč do vrha. Parkiram kar tam in nadaljujem peš. Ko prispem na vzletišče se mi odpre razgled na prav nobel urejeno vzletno mesto. Malo je takih in škoda da je nam tako oddaljen.

Hitro se začnem pripravljat saj piha lepo gor a se to kaj hitro spremeni v dolgotrajno čakanje zaradi spremembe smeri Vetra. Bo video pokazal kaj vse sem pretrpel…

Nazaj do avta se odpravim peš. Vroče, soparno, suh gobec za popi***t voda pa v avtu. Vmes še zalutam po nekem kolovozu kateri pa ni več v uporabi in se na sredini hriba neha tako, da nazaj dol in spet gor. Pa saj ni toliko za hodit le sopara je neznosna. Oblačnost se čedalje bolj veča in kmalu po odhodu iz Plača me zajamejo prve plohe. Vmes itak napenjam oči po okoliških gričkih bela pika pa samo ena! Tile kraji so zlata jama za krtinarje.
To je za danes vse. Ju3 bo pa dež.

Po 14i hitro poštartam proti primorski, da izkoristim kar nam danes je dano, ker jutri nebo sploh!
Sam s seboj med potjo poizvedujem kako je z jato in ne zgleda prav obetavno. Je pokrito in se odločim za Vremščico. Tam me kaj hitro preplašijo močnejši sunki ter začetek pokrivanja visoke oblačnosti, ki prihaja iz Vipavske pa nadaljujem proti Ospu. Tam je travnik zagrajen zaradi žrebcev in bi moral hoditi vse do štarta ampak danes ne bom hujšal! Pa tudi piha počez bolj zahodne smeri. Obrnem in do Socerba…Tu se vsedem
in počinem na Socerbu #3 kateri je odlično urejen.
Občasno glasno zapojo borove krošnje ter upravičijo mojo nezagnanost. Poležavam in se polnim z vitaminom D kakšnih 20 min. In pridesta dva lokalca oldtimerja katera brez oklevanja postavita in vzletita (Eden od njih ima zelo dober občutek za handling in ga je bilo kar užitek opazovat). Ok, ozračje preverjeno in se pripravim še jaz. Za razliko od starejših mojstrov mene malo premetava po štartu a padalo vedno ulovim in iz sedečega položaja vzletim direktno v steber kateri me nabije gor in malo v rikverc. Na začetku se samo vozim čez stebre in nič kaj dosti ne obračam k nisem uleten. Rabim čas da preklopim v “Flying mode” Na trenutke je pač treba malčk pomigat drgač pa ok. V trenutku nezbranosti se znajdem dokaj nizko, da bi moral začet razmišljat o pristanku. Pa se le potrudim in steber z občutkom zavrtim do roba grebena in se po tem odločim za bolj pripraven pristanek na originalnem Socerbu (originalen Socerb = Socerb#1).

Skoraj se je zgodilo, da bi danes hujšal ampak sem prelen, da bi si drznil kaj takega in raje izkoristim preostali čas pod soncem v travi da spišem tale spis na Socerbu #2.
Resda bi lahko izkoristil dan za poštartat iz vseh tukajšnjih štartov ampak kaj če se zgodi da scurim. Kdo bi mi pa šel po avto!

 

 

Emil pa na Kikirikiju delal kilometre….

 

Kot je že znano je bil del jate na Zavrhu. Nekaj so poletkali in vse o njihovih izkušnjah beri prejšnji Zoranov prispevek.

Drugi del jate ob 14:30 na Šodru, člani Štus, Mirko, Moja malenkost in še pUNČKO poberemo na uradnem pri Škorpijonu in tam se nam izza grebena pokaže Poje, katerega opazujemo kako ga odplakne dol do podna. Naslednjo sondo2 zagledamo ko zapeljemo pod želežniški most. Tip stoji na mestu in malo rikverca (čisto malo) in tako opazujemo ta obesek 2 min ( pilotu se je verjetno zdelo malo več 🙂 ) kako počasi zelo počasi napreduje od štarta dalje prot Trbeljniku ampak višine ni kaj dosti zgubljal.
Pridemo na štart in odločeni (1:3), da malce počakamo zaradi močnega razvoja južno in JV od nas in pa malo zaradi poprej videnega.

Le mirko cinca, da bi čimprej poštartal. “Jaz še bolj živčen postanem, če čakam” potoži Mirko in se pripravi na polet.

Veter je, pa ga ni (meša). Mirko čaka in čaka pa le potegne in podre, ker ga novo padalo prehiti. Ponovno se pripravi jaz mu asisteram ter ob pravem trenutku in idealni sapi odleti. Niti približno ni bilo videti, da bi imel kakršnekoli težave, kot sta jih imela Poje in Sonda2. Idealno curi in se pripelje vse do Vrhnike.

Mi še kar vedrimo in po 1h občutimo piš od pojavov za nami (piha močno po štartu navzdol) In pa vedno več je grmenja. Še malčk pomodrujemo in se odločimo za sestop z vozilom kjer se razidemo vsak po svoje.
V službi imam še nekaj nedokončanega dela in tako se odpravim naproti. Postorim kar je za postoriti in po odhodu opazujem kako nad Samotorico, Slevico in Koreno, kateri je bil ves dan osončen razpadajo še zadnje baze. Dneva še ni konec in škoda bi nebi bilo poskusiti potipat Gregotorco. Ta me matra od zgodnjih začetkov mojega letenja, odkar mi je Erzo prvič od daleč pokazal vse višinske štarte nad Horjulsko dolino. Le ta mi še manjka 🙂
Od parkiranega avta do štarta je približno 5 min. hoje a se da do štarta prit z vsakim malce višjim avtom (Ala LC).

Na štartu piha lepo gor 0.5-1 m/s.

(V daljavi lepo vidna cvetača za Zavrhom)
Tu sem pred leti že stal, ko sem imel še mojo prvo letalno napravo (Nuptse2). Takrat mi je bilo tukaj dokaj vprašljivo za uspešen prelet drevesne meje in to sem si vtisnil v spomin. Sedaj pa ko stojim na istem mestu študiram kaka kanta je bil tist padal 🙂 Dolgo sem odlašal s tem štartom, ker sem si ustvaril drugačno sliko zaradi nezmogljive opreme za ta projekt.
Postavim (veter pojenja in se popolnoma umiri) ter odletim ( z rahlo hrbtno sapico). Ostalo je pa vse dokumentirano z gibljivo sliko. Sem bom še prišel saj mi je lepši kot pa Samotorica pri kateri se dolgo vleče tisti prvi plato.

Po pristanku v oštariji pozdravim par znancev oz. ljubiteljev žlahtne kaplice in se odločim za hike do avta. Vmes srečam tudi Janeza Železnika (Janez Harmonike) in pove, da je tamal sin Erazem sedaj naredil izpit za zmaja (Tamal je sam sestavu trajk za projektno nalogo v srednji šoli. “Glavca”). Janez pa po 25ih letih ponovno poletel z samo zmajem brez pogona.

Urca hoje do avta po lepi vlaki vse do Samotorce.

 

Tale zgodba bo kratka kakor kratek je bil “moj” let. Ampak to ne velja za vse saj so se danes podirali rekordi!

Naša ekipa Mega, pUNČKA, Erzo, MiRolt in jaz. Na štartu že del tekmovalcev SloParagliding teama kateri so prišli z vlakom. Kasneje pridrvi tudi Reven, Poje in  Niko. In seveda številni drugi.

Napoved po modelu MeteoParapente kaže takole ob 13ih

S štarterko opazujeva dogajanje v zraku in na tleh. Se mi nikamor ne mudi, saj sem neprespan in lačen. Pojem en Snikers in se mi nič ne zgodi. Tako da dokazano njihova reklama laže.

Prvi so v zraku Tekmovalci prec za njimi Erzo malo kasneje Mega in pUNČKA ter Mirko in nekako se počasi spravim tudi jaz.

V Zraku lepa dviganja z močnim vetrom in nizko bazo. Navijem do baze 1070m, kar je zame očitno premalo za pobeg nazaj a se vseeno odločim saj višje danes ne bo šlo. Ko zapustim nulco in padem v sink vidim v daljavi Erza kateri se nizko pobira nad Lezemi. Meni do tja ne bo šlo in se zapičim na konec doline Rožni Dol pa se nekaj matram in sem na tleh! Vbistvu so bili razj##ani neuporabni balončki

Nisem razočaran ampak le utrujen a vseeno dovolj pri volji za hike do štarta. Vmes na glavni cesti čez štreko dobim štop do Smuške ceste in peš po gozdu dalje.

 

Pot se najprej strmo vzpne na Semenič potem pa po lepem gozdu po ravnem do Smuka.

Po postaji Mega javlja, da bo pristal pri avtu a mu javim naj se odpelje saj bom jaz poskrbel za avto.  in tako se Striček odloči za prelet.

Vmes opazujem dogajanje nad seboj…

Ko prispem, do avta Javita MiRolt in pUnčka svoji lokaciji in začne se logistični del dneva.

Oba sta nekje pri Dolenjskih Toplicah.

Vmes poberemo še Jošta kateri je scuril v Novem Mestu in tako do Ljubljane spremljamo kje bo suril Mega. Nazadnje ko smo pri rutarju javi da bo scuril v Borovnico.

Uki je krstil na Zavrhu svojega Kinga, kateri ga je že prvič daleč ponesel in naj bo vedno tako 🙂

Na koncu dneva pa prijetni šoki…

Prvak Jurij Vidic Smuk- Tolmin 162.3 Km

Poje Smuk-Bevke-Zavrh-Vipava-Postojna 130.4 Km

Žan Stootka na Kobala-Gemona in back 100.6Km

Delux Kobala-Triglav-Bled 66.6 Km (Kje si lih to cifro trofnu 🙂

Erzo Smuk-Krim-Zavrh-Pivka 111.1 Km

Franci pa nažalost scuril v Velkih Laščah pri 66.7 Km

Na današnji dan 30.04.2016 je bilo še mnogo lepih ter dolgih letov po Sloveniji katere si lahko pogledate na tej povezavi.

 

 

 

 

 

Ravno ko na delu malicam mi pUNČKA sporoči, da se gre ob 15ih na Zavrh. Kasneje Štus popravi na 14:45 kar pa zamudim ker imam opremo v Lj.
Super! lačen letenja da bi tudi plavega vsekal, če nebi šlo drugače a k sreči imam po novem spremenjen delovni čas od 06-14ih (To pišem zato, da se spomnite name tudi med tednom hehe… Jaz se bom pa potrudil bit vedno na tekočem kaj jata naklepa.)
No, da ne nakladam preveč…Ob 15ih sem na Šodru in prisedem k Stričku Megatu, zraven Mirko aka. MiRolt nato pa spotjo poberemo še pUNČKO. V prvem avtu pa Štus, Erzo, Poje, Iskra. Na poti za nami so bili tudi ekipa KreMa katerih ta dan nisem srečal in pa Idrijska enota Mlakar in Lapajne.
Vsi popisani in prešteti tako, da preidimo k letenju.

                                       

Najavim se kot sonda. Napovedan veter blaga Sv-V smer. Piha Ravno toliko, da bi lahko malo bolj a vseeno potegnemo vzvratno in komaj , da se kupola formira se že zabrišem v #NoReturnZone. Zavijem levo, opazujem kje gmajna pleše, iščem ptice. Pimernega dviganja za mojo sposobnost ne dobim in bolj kot kaj drugega se peljem navzdol proti dežurcu nad Dolom. Tam pa le dobim dviganje meni primerno in začnem sukat. Lepo gre gor spodaj vidim MiRolta, ki išče in išče. Na štartu ni videti posebne panike (Kasneje izven da je bila ko sem se prikazal izza grebena).
Bližam se bazi nakar opazim nad Verdom lepo bazo. Zapustim lift na okoli 1450m in šibam proti Vrhniki. Bolj ko se bližam bolj mi je jasno, da ta edini oblaček izginja.

Naprej je pa itak brez baz in se usmerim proti BJ-ju in najavim verjetnostni pristanek pri BJju, kjer pa pri Sv.Trojici začne nekaj mixat ozračje. Je Pip pa pol PipPip in mi je bilo jasno, da nekaj se bo uštimalo iz teh Pipov. Višino sem sprva počasi vzdrževal nato pa nad vojašnico dobil meni uporabno dviganje in začel vrteti v smeri Planine. Ko sem bil dovolj visoko nad Planino jati javim novo lokacijo “Planina 1300m”.

Opazujem prelepo pokrajino pod menoj, katero sem pred kratkim zapustil in jo zamenjal za sivo Lj. 🙁 Mlado zeleno listje ter bela podlaga. Kontrast katerega si je vredno zapomnit, ker ga dolgo več ne bo (ali pač) vmes tuhtam smer ali v Logatec ali v Žiri 🙂

Naštimam pot po J strani Podlipske doline za v Žiri a tam gre samo v poden niti en sam Pip! Verjetno bi moral izbrati “Lee Side” Osončeno S stran doline. To poskusim ob naslednji priliki. 

Pristanem pri cerkvi v Podlipi.

Tale vizualizacija je prav nobel…

 

Hitro pospravim in pot pod noge z dvignjenim palcem. Vstavi mi Tanja, ki gre prot Miznem Dolu. Ha super, bom šel pa še na Ulovko. Odloži me na križišču pr’Logarju in od tam peš na vrh Ulovke.

Vetra precej iz desne Vzhodne smeri. Občasno peleti tudi iz JV. Vedrim in opazujem intervale. Nekje na 5 min. še pokaže SV smer za kratek čas kateri sledi V in JV smer. Par sekundni premor in Spet SV. Itd. Ta Sv je kot kaže posledica rotorja in ker vetra ni tako strašansko veliko izkoristim ta rotor meni v prid. Odletim in nad drevesno mejo se izkaže ta močnejši V-JV veter kateri me kar tunka in za trenutek pomislim na pristanek pri okrepčevalnici saj sem v dvomih, če bom sploh prišel čez najnižjo točko. No, le nekako preletom čez, gugnja je precej in komaj, komaj da pridem do konca Razorske. Take Ulovke pa že dolgo ne 🙂 Pospravim, pome pride Erzo in me pelje do avta.

Kako so leteli ostali predstavniki pa naj povedo tracki letov.

Žan pa z Volkom po Grmadi…

Nekaterim je uspelo malo poletkat nekaterim pa žal ne.