Najprej se zjutraj dogovarjamo, da bo danes mogoče Zavrh (ali Ambrož),… potem pa moram na primarno terapijo.

Po terapiji se izkaže, da je Milan že realiziral svoje želje, Erzo pa je ravno v Vodicah, na poti pod Krvavec. Predhodno sonce in modro nebo se je v 1h spremenilo v temino oblakov. Erzo me je pripravljen počakati pod Ambrožem, saj nima prevelike prednosti, šofer(ka) pa je tudi zagotovljen(a).

In res sem kmalu na pristanku, kjer si nataknem še letalne cape čez terapevtske in gor. Na Ambrožarja, saj je danes bistven štart in (obema) čimlažji dostop. Skoraj točno 7 let je, kar sem zadnjič odletel tukaj (22.12.2015 !?).

Kar ob avtu se naštimam in dol na travnik, kjer Erzo že ves napet lovi nulco, saj občasno piha od zadaj dol. Obema prvi dvig ne uspe, zato pa je drugi uspešen za oba.

Toneva, vendar je višine toliko, da po dolgem času spet uživam v razgledih po okolici Krvavca v popolnoma mirnem ozračju. Kar je tudi Erzo sproti beležil

Na Grajcu malo drži (no, curaža se zmanjša), podaljšam naprej skoraj do Strmola, kjer obrnem, medtem ko Erzo pristaja na travnikih še naprej od Strmola.

Nazaj na uraden pristanek, kjer v popolnem brezveterju pristanem zraven LCja.

Pospravim in pod Jenkovo na zaključno druženje ob radlerju in picah

Zjutraj sem še mislil kam dlje na letenje, pa je bilo povsod kilavo, z ogromno JZ čez vso SLO (Slivnica sunki tudi 25m/s, Zavrh 15, Koreni 12,…), le na Gorenjskem nekoliko manj. Erzo je organiziral manjšo jato za Sv.Petra, sam pa se na koncu spravim le v Kižlovko, kjer pa je (poleg sluzavega vremena) tudi kar nekaj vetra, v obliki močnejših sunkov in rotorjev.

Po desni na Staro, kjer je od divjih prascev vsakokrat še bolj razrito (blatne luknje in vlaga). Ker imam tangice že na sebi od LCja (in brez pohodnih palic), sem hitro pripravljen (Alenka razgrne, še preden zalaufam inštrumente…).

Potegnem, ko je malo bolj umirjeno, pa mi veter vseeno zaobrne padalo postrani, ko ga hrbtno dvignem. Vseeno ga stabiliziram in speljem. Zunaj me najprej močno butne gor, malo kasneje pa rotor spusti skoraj do tal, potem pa se vseeno še malo zapeljem naprej, preden stopim v močvirje.

Je pa bilo tukaj že huje, kot danes 🙂 .

Do sredine SLO OD Z in J vse pokrito (na Primorskem megla do podna, inverzija na 850, ob Z, JZ višje, spodaj pa kar meša sem in tja in malo vetra). Nekateri najdejo sonce na koncu Gorenjske, drugi najdejo luknje v megli, večina pa V od Trojan, kjer je šajba in modro nebo.

Z Milanom čakava uro za Slevico, da se malo spuca, pa se noče. Erzo v lastni režiji odbezlja malo prej, saj ga na obrate spravi rosenje na Vrhniki.

Ko se dobiva z Milanom pri ŠPH, ni nobenega rosenja. Postaja javlja 2/5,5 JZ, vendar spodaj ni nobenega vetra. Presedem k njemu, saj še ni odločen, katero padalo bo danes oralo za po ozračju km…

Zaradi novega režima greva najprej pogledati na Slevico, kjer je brezveterje s tendenco gor (pravi Milan po ogledu). Zapeljeva se dol po kolovozu in res ob visenju klobase občasno rahlo dahne gor. Ker sem že v tangicah, hitro razgrnem padalo, ki mi ga Milan še malo očisti šavja (suhe tečne rože…). Ko sem pripravljen, pa spet diha dol 🙁 .

Malo še počakam/va in v rahli tendenci gor hrbtno potegnem in odlaufam kot nor – do roba – in speljem.

Spredaj me spušča, pred prelomom in drevesno mejo pa butne gor (očitno sva bila ves čas v zaveterju gozda in pobočja). Desno ob pobočju me Z, JZ ustavlja, vendar rinem naprej proti Korenu, dokler me ne začne močneje spuščati. Potem pa nazaj in ven do ŠPH in v velikem loku na pristanek.

Milan se po startu bori za prevlado km in rine pod Koreno, kar pa ga stane vso višino in mora na povratku proti Horjulu ves nizek pristati na Gaborjevem parkplacu, da se izogne nepričakovanim drotom (ob dodatnem majhnem škrabanju po šavju…).

Naložim ga na asfaltu v LCja in gor po njegov avto.

Pošteno že pogrešam letenje, zato se danes pripravljam za akcijo. Ker Erzo ni rešil svoje 1 km+ serije ob jutranjem svitu, se hitro dogovoriva za akcijo na Korenu ob 11.50 pri ŠPH (itak je že bil v nizkem štartu).

Že med vožnjo proti Dobrovi pa postaja naraste na 10+. Ko pridem do ŠPH, tu na parkingu kar občutno piha, da zastave kar trzajo. Ampak veter zgoraj pa spodbudno upade, kar spravi tudi Milana na obrate in se kmalu pojavi z avtom ob meni pred ŠPH – ravno, ko veter spet butne čez 10. Ekipa iz Vrhnike (Erzo, Primož in Dule) med vožnjo sem obrne, odpelje nazaj proti Ligojni in potem Erzo išče novo lokacijo za svojo misijo. Z Milanom se tudi posloviva in odpeljem nazaj proti LJU.

Med vožnjo testiram referenčni telefon, ki se do LJU obnaša podobno, kot moj, s katerim imam težave. Ker sem vseeno potreben vsaj skokca in ker je Kižlovka prava referenčna točka za primerjanje telefona/signala, zapeljem tja (po dolgem času…).

V dolini menjavam SIMko in primerjam oba telefona in se mi ne zdi bistvene razlike. Potem se vtaknem v tangice in odpešačim (brez pohodne palice, prosim 🙂 ) gor, celo kar direkt po strmini.

Startna lokacija (Stara) je še bolj razrita (očitnio merjasci žurirajo, ker mene ni več tukaj), ko raztegujem Rooka. Vetra nič (glede na malo prej v Horjulu – idealno). Potegnem hrbtno, ko čutim tendenco v vrat lepo speljem (opazim, da sem brez čelade !!) in se zapeljem do kolovoza ob katerem začofotam po močvirju.

Erzo pa je seveda potem rešil serijo na Lijaku

Danes kar priganjam naokoli, da gremo nekam skočiti. Moja ideja o Slevici/Korenu je zavrnjena in Erzo skliče jato za Zavrh ob 13h. Ker sem že v pogonu in ker imam popoldanske zemeljske obveznosti, priganjam za čimprej (pa še postajo je treba očistiti snega in ledu…).

Štusejev Luka je napovedal zračno malico na Zavrhu, vendar ob mojem klicu že pešači (z novo opremo) iz doline. Pridobim Mojco in Duleta (kot šoferja), ki prestopita v LCja na Šodru. Potem se priključi še Milan, ki seveda zamudi, saj “išče” papagajke, če ključ 18/19 ne bo OK. Končno se 20 min pred napovedanim sklicem jate le odpeljemo gor in v megli odpešačimo na start (Dule pa zadrema v LCju, dokler se kaj ne bo iskristaliziralo…).

Na startu pa se na srečo rahlo vidi v dolino. Vetra nula z občasnimi bežnimi odkloni trakca gor. Sledovi kažejo, da je Luka že odletel.

Postaja je mrtva (že nekaj dni…), kar je jasno, saj je okovana v led in sneg (sploh propelerski del, ki naj bi kazal jakost vetra). Takoj greva do droga z Milanom, ga odšraufava in spustiva – in očistiva snega in ledu, kolikor se da (Milan pomaga predvsem z nasveti in toplim dihanjem, saj se boji ozeblin, ki bi ga ovirale pri rekordnem letu ob kasnejšem skoku…). Dvignem drog nazaj v višavo in na start, da se pripravimo.

Mojca mi nesebično pomaga (hvala Mojca). Trakec ima sedaj na momente celo malo večji odklon. Moj prvi hrbtni poteg je prešibek, drugi, bolj na robu, pa lepo dvigne Rook2 in v tangicah se zapeljem v megličavost, ki se v curaži hitro zbistri. Levo ob pobočju dokler gre in nazaj na pristanek k Škorpijonu.

Nekaj za mano pristane Milan.

Potem pa že Sušev Primož, ki je prvi od glavnine jate.

V zraku sta kmalu še Pojetov Jože in Erzo, ki se odpeljeta proti Bistri – dokler gre.

Pristane še Lin iz druge runde. In končno tudi Mojca.

Še Ana (ki je prišla naknadno za ostalimi) je v zraku in pristaja, ravno ko pride z LCjem dol Dule in se odpeljemo.

Milan pa ostane in pomaga rešiti preostalo logistiko.