Ker sem imel čez dan druge aktivnosti, uspem priti v Kižlovko šele zvečer. Prvič sem tukaj tako pozno in prihajam s kar nekaj nervoze. Upravičeno. Štart in pobočje je ob tej uri že v senci, le še majhen konec spodnjega travnika (ki je danes pokošen in v fazi izdelave sena) je v zahajajočem soncu. Občasni sunki vetra (ostanki močne termike, ki je bila po SLO čez dan) s spremljajočim lokalnim šumenjem dreves od vsepovsod. Čez Novo lokacijo hitro na Staro, kjer se začne taprava terapija (za živce in telo). Hladen zrak se zliva po hribu dol in ves čas rahlo piha od zadaj. Neštetokrat postavim padalo, pa mi ga posvaljka, potegi so neuspešni. Lovim trenutke, ko bi naj bila nula in v enem takem mi uspe, spraviti padalo nad sebe, vendar me ne zagrabi (čutim sunek od zadaj) in se vržem čez rob. Ves nizek na pol v gosti travi samo pridem do vznožja pobočja, kjer me gosta trava dokončno zaustavi (od preloma pa špura, kot da bi jo merjasci naredili.

Ker sem ob tem pluženju skozi travo izgubil pohodno palico, grem po špuri nazaj gor, vendar je ne najdem (mogoče po košnji pobočja…). Ker je bil tale skokec torej bolj pluženje po travi (ampak letel sem, nisem se kotalil dol po pobočju 🙂 ), se mi zdi fer, da poskušam narediti še en skokec bolj normalne dolžine…

Ko končno prisopiham gor (z nabranim padalom in brez palice) pa so težave pomnožene. Hladnega zraka je z večerom vedno več in vedno močneje pihne od odzadaj. Spet x-krat postavim in se vpnem in čakam, da mi ga na koncu posvaljka od zadaj. Vsaj štirikrat poskušam odleteti, pa prekinem na poti do preloma, ker padalo noče držati ali pa ne gre dovolj gor.

Ker vsakokrat vmes čakam na pogoje in se zaradi svaljkanja izpenjam in ponovno vpenjam, mine ura, ko že v rahlem mraku končno le uspem dvigniti padalo nad sebe in normalno odleteti…

Ker zvem, da danes ne bom imel primarne terapije, si dan splaniram drugače in grem še malo prej v Kižlovko.

Pa je kljub temu že kar živahno v dolinici. Spet piha od vsepovsod, zato takoj z Nove na Staro lokacijo. Dva neuspela dviga, da mi končno uspe start naprej.

Danes se breskrbno zapeljem v Kižlovko še malo kasneje (da sonček posuši roso v džungli). Sondaža nad tlemi slaba z rahlo inverzijo, dimi pokonci, zastavice le rahlo mahedrajo, torej bom tole odskočil 1, 2, 3.

Tudi ko hodim gor, nobenega posebnega vetra, le vlažno zatohla vročina pritiska, da sem že po nekaj korakih premočen (ampak tokrat ne od rosne trave). Na Novi lokacijo postavim in se hrbtno vpnem, saj občasno dahne gor.

Potegnem in lepo dvignem, pa mi padalo kar zveriži poševno v desno in prekinem. V drugo ga spet lepo dvignem hrbtno in me po obratu po nekaj korakih dvigne, pa spet spusti na tla, tik pred prelomom pa porine padalo od zadaj, da kar pade v travo pred mene. Tretji poteg (spet hrbtno), lepo dvignjeno padalo, ki pa ga po obratu zveriži v nasprotno stran, kot prvič, zato spet prekinem. Vidim, da po nekaj štartnih korakih stran izpod gozda piha po pobočju dol. Dovolj imam poskusov tukaj in se prestavim na Staro lokacijo.

Tu spet malo vetra, vendar (ker sem na bolj izpostavljenem delu travnika) dosti bolj izrazito pihne rahlo zdaj z ene, potem z druge strani, večinoma pa od zadaj dol.

Tudi tu naredim (ob dihanju po pobočju gor) tri neuspešne hrbtne dvige s prekinitvami, da v četrto odlaufam naprej in se vržem čez rob. Močno me spusti, potem rahlo dvigne in z vetrom (konkretnim v hrbet) odloži v džunglo na koncu koruznega polja.

Tako kratek pa že dolgo nisem bil…

Toliko o brezskrbnosti na začetku…

Na poti iz dolinice se slišiva z Milanom, ki bi kar takoj šel nekam lokalno (za razliko od Erza, ki je za ob 11h že predlagal odhod na Lijak), saj je napoved dokaj nestabilna s kasnejšimi plohami in nevihtami tu in tam. Strinjam se (čeprav me, po aktivnostih v Kižlovki, pravzaprav ne vleče prav posebno nikamor…) in se dogovoriva za 12h pri ŠPH.

Med vožnjo do Brezovice (le rahli zastoji) me zalije rahla plohica, ki hitro mine, asfalt pa je moker do Zaklanca…

Sama sva (Lijak ekipa je na koncu tudi nekje v teh krajih – baje na Koreno sever…) in Milan zapelje gor. Greva na Koreno, kjer večinoma rahlo piha S od zadaj, občasno pa je nulca in postopoma tudi dahne po griču gor. Malo motoviliva naokoli, saj naju moti to spreminjanje smeri in občasne jakosti vetra. Potem greva v avto po robo in takoj postaviva.

Ko naslednjič spet malo pihne (termika) po griču gor potegnem naprej in speljem. Pri izhodu iz travnika me nabije, potem pa močno spušča, ta se že bojim, da bom moral pristati pred Horjulom. Pa me med prednjima bulama spet dvigne in drži in celo rahlo dviguje. Tu, na odprtem, je kar razguncano, vendar pridem kar visoko do ŠPH, kjer poiščem pokošen travnik za tovarno na levi in pristanem.

Milan je tudi že v zraku, pa mu ne znese do ŠPH.

Z LCjem po njega, gor po njegov avto in potem še na pijačo v ŠPH.

Danes še malo kasneje v Kižlovko (krasen sončen dan, brez napovedi ploh ali dežja, malo generalnega SV, S vetra in močna termika; spodaj na 600m pa kar konkretna inverzna kljuka).

Trava, ki je že posušena jutranje rose, že rumeni in semena se otresajo, kot da sem kombajn, ko rinem gor po desni na Novo lokacijo.

Na cikle piha po griču gor, zato postavim kar tukaj. Hrbtno se vpnem, le za trenutek počakam, potegnem in lepo dvignem, vzame pa me šele po nekaj korakih s ponovnim dotikom. Lepo drži ob pobočju in nizko nad spodnjim travnikom mimo koruzne njive do kolovoza, na katerega sesujem padalo.

Pa je vseeno polno semen (in kobilic in hroščev, ki se potem prevažajo naokoli z LCjem…