Zjutraj je LJU kotlina prekrita z oblačnim pokrovom (močna inverzija na cca 900, sicer SV z višino obrača v SZ) in grem raje najprej na primarno terapijo.

Ko se vračam z nje v KIžlovko, pa sonce že prbija na polno. Pričakujem normalne razmere (nič vetra, malo termike po griču gor). Ko pa stopim iz LCja, pa občasno kar potegne po dolini dol (SV). Na Novi lokaciji brezveterje z občasno sapico po griču gor. Zato postavim kar tukaj, se hrbtno vpnem in potegnem, ko spet dahne gor.

Lepo dvignem Rooka2; po obratu me sicer odlepi od tal, speljem pa šele po dveh vmesnih poskokih. Ostro desno ob pobočju, kjer me splakne veter od zadaj (taisti SV), da še do konca mlade koruze ne pridem.

Potem pa roba v LC in še ena iskalna akcija izginule pohodne palice. Zelo natančno prečešem pobočje v cikcaku od zgoraj dol po tracku, pa nič !! Razen da sem zopet potujoča semenarna…

Danes pa spet ob normalni uri v Kižlovko (seveda, ko sonček že naredi nekaj termike). Sondaža bolj slaba, napovedan veter od tu in tam, v dolinici prbija sonce in totalno brezveterje.

Najprej iščem svoj ogromen šop ključev (od stanovanja in vsega, za kar jih uporabljam, ali pa jih že leta ne več,…), ki ga pogrešam od včeraj. Na kraju, kjer puščam LCja se po minutki iskanja zableščijo na snopu sušečega sena (še dobro, da ni prišel gazda navsezgodaj z mašino obračat sena…), na tem delu travnika, ki je bil pokošen včeraj.

Vesel kot radio se odpravim skozi džunglo na Novo lokacijo. Občasno potegne od leve, po griču gor pa ne, zato podaljšam na (že zdavnaj) pokošeno Staro lokacijo. Tu pa celo potegne po pobočju občasno gor, zato postavim in se vpnem hrbtno celo malo višje, na bolj ravnem delu nad zgornjim prelomom.

Ko spet potegne gor, dvignem padalo in po obratu po dveh korakih stopim v zrak. Na prelomu me še malo dvigne, da z lepo višino preletim mlado koruzo in džunglo spodnjega travnika in stopim na tla prav na kolovoz.

Spet en lep letek po kar nekaj težavnih dneh.

Naberem padalo in do LCja. Ko ga zbašem v avto pa kapo na glavo (da mi ne skuri vsebine) in v iskanje včeraj izgubljene pohodne palice…

Kar nekaj časa se prebijam skozi džunglo gor in dol v področju včerajšnje prve špure (pazim, da vseeno ne potacam preveč trave), vendar neuspešno. Na koncu, na pol v vročinskem deliriju, odracam nazaj do LCja in se počutim kot semenarna, saj sem od čevljev do vratu poln semen…

Ker sem imel čez dan druge aktivnosti, uspem priti v Kižlovko šele zvečer. Prvič sem tukaj tako pozno in prihajam s kar nekaj nervoze. Upravičeno. Štart in pobočje je ob tej uri že v senci, le še majhen konec spodnjega travnika (ki je danes pokošen in v fazi izdelave sena) je v zahajajočem soncu. Občasni sunki vetra (ostanki močne termike, ki je bila po SLO čez dan) s spremljajočim lokalnim šumenjem dreves od vsepovsod. Čez Novo lokacijo hitro na Staro, kjer se začne taprava terapija (za živce in telo). Hladen zrak se zliva po hribu dol in ves čas rahlo piha od zadaj. Neštetokrat postavim padalo, pa mi ga posvaljka, potegi so neuspešni. Lovim trenutke, ko bi naj bila nula in v enem takem mi uspe, spraviti padalo nad sebe, vendar me ne zagrabi (čutim sunek od zadaj) in se vržem čez rob. Ves nizek na pol v gosti travi samo pridem do vznožja pobočja, kjer me gosta trava dokončno zaustavi (od preloma pa špura, kot da bi jo merjasci naredili.

Ker sem ob tem pluženju skozi travo izgubil pohodno palico, grem po špuri nazaj gor, vendar je ne najdem (mogoče po košnji pobočja…). Ker je bil tale skokec torej bolj pluženje po travi (ampak letel sem, nisem se kotalil dol po pobočju 🙂 ), se mi zdi fer, da poskušam narediti še en skokec bolj normalne dolžine…

Ko končno prisopiham gor (z nabranim padalom in brez palice) pa so težave pomnožene. Hladnega zraka je z večerom vedno več in vedno močneje pihne od odzadaj. Spet x-krat postavim in se vpnem in čakam, da mi ga na koncu posvaljka od zadaj. Vsaj štirikrat poskušam odleteti, pa prekinem na poti do preloma, ker padalo noče držati ali pa ne gre dovolj gor.

Ker vsakokrat vmes čakam na pogoje in se zaradi svaljkanja izpenjam in ponovno vpenjam, mine ura, ko že v rahlem mraku končno le uspem dvigniti padalo nad sebe in normalno odleteti…

Ker zvem, da danes ne bom imel primarne terapije, si dan splaniram drugače in grem še malo prej v Kižlovko.

Pa je kljub temu že kar živahno v dolinici. Spet piha od vsepovsod, zato takoj z Nove na Staro lokacijo. Dva neuspela dviga, da mi končno uspe start naprej.

Danes se breskrbno zapeljem v Kižlovko še malo kasneje (da sonček posuši roso v džungli). Sondaža nad tlemi slaba z rahlo inverzijo, dimi pokonci, zastavice le rahlo mahedrajo, torej bom tole odskočil 1, 2, 3.

Tudi ko hodim gor, nobenega posebnega vetra, le vlažno zatohla vročina pritiska, da sem že po nekaj korakih premočen (ampak tokrat ne od rosne trave). Na Novi lokacijo postavim in se hrbtno vpnem, saj občasno dahne gor.

Potegnem in lepo dvignem, pa mi padalo kar zveriži poševno v desno in prekinem. V drugo ga spet lepo dvignem hrbtno in me po obratu po nekaj korakih dvigne, pa spet spusti na tla, tik pred prelomom pa porine padalo od zadaj, da kar pade v travo pred mene. Tretji poteg (spet hrbtno), lepo dvignjeno padalo, ki pa ga po obratu zveriži v nasprotno stran, kot prvič, zato spet prekinem. Vidim, da po nekaj štartnih korakih stran izpod gozda piha po pobočju dol. Dovolj imam poskusov tukaj in se prestavim na Staro lokacijo.

Tu spet malo vetra, vendar (ker sem na bolj izpostavljenem delu travnika) dosti bolj izrazito pihne rahlo zdaj z ene, potem z druge strani, večinoma pa od zadaj dol.

Tudi tu naredim (ob dihanju po pobočju gor) tri neuspešne hrbtne dvige s prekinitvami, da v četrto odlaufam naprej in se vržem čez rob. Močno me spusti, potem rahlo dvigne in z vetrom (konkretnim v hrbet) odloži v džunglo na koncu koruznega polja.

Tako kratek pa že dolgo nisem bil…

Toliko o brezskrbnosti na začetku…