Monsunsko deževje se tudi danes nadaljuje (ko začne vmes na gosto snežiti, to ne spominja več na trope 🙂 …). Prvotna napoved je, da bo ponehalo popoldne (okoli 17h) za nekaj časa, zvečer pa spet še en ruker. Potem se napoved spremeni in ne kaže več nobene luknje do večera (tako Aladin kot PP) in postajam nervozen. Tudi Erzo se poln skrbi javlja, saj ima še hujši problem – 1 km serija – in upa na Primorske kraje…).

Ko ves nervozen skozi okno opazujem snežno-dežni metež in se ta malo zmanjša, ne zdržim več in akcija. Za moralno in tehnično podporo imam danes pomočnico in optimistično takoj po prihodu v Kižlovko zagaziva v močvirje med redkejšimi kapljami in snežinkami.

Ves čas je približno enako, tudi ko postavljava in se vpenjam na rahlo poprhanem pobočju. Štrikci so seveda spet malo zapleteni, kar spet podaljša čas namakanja raztegnjenega padala (vsaj pojača pa ne, za razliko od včeraj).

Potegnem, zalaufan do preloma in čez, da me vzame. Vendar ob škrebljanju vseeno bolje drži kot včeraj, do kolovoza.

Komentar leta: Nova serija: serija v dežju 3.dan  🙂
No, vmes je bil tudi sneg: serija v snegu in dežju 1.dan  🙂 🙂
Pa pravkar ugotovil: serija Kižlovka 400. dan    🙂 🙂 🙂

V LCja in domov na tretje zaporedno sušenje (imam že 3 dni serije v dežju 🙂 ).

In 400 zaporednih dni Kižlovke danes !!!

Torej bom poleg sušenja padala še malo namočil grlo 🙂 🙂 …

Spet se zbudim(o) v deževno jutro. Hrustljavo posušen Rook2 odnesem dol v LCja in na primarno terapijo. Sicer samo rosi, ko se vozim, je pa vse zalito in sluzasto mokro še od včeraj in od noči.

Po primarni takoj v Kižlovko, saj še vedno (ali pa spet, saj je bil LC na parkingu pošteno moker) le rahlo rosi. Radarska pa kaže, da se spet bližajo močnejše padavine od Z.

Še na poti gor čez močvirje in po pobočju samo rahlo rosi. Padalo je tudi še lepo suho, ko ga položim na mokra tla in takrat začne močneje kapljati. In (še suhi) štrikci so rahlo zapleteni, kar mi vzame še nekaj časa.

Ko sem končno vpet, je Rook2 že popolnoma moker. Potegnem naprej in gre lepo gor, drži pa šele na prelomu, tako da speljem z nožnim dotikom na prečnem kolovozu. Me pa lepo drži skozi škrebljanje dežja skoraj do kolovoza.

Že vso noč dežuje. In tudi zjutraj. In tudi dopoldne. Potem se zapeljem v Kižlovko, se ustavim na kolovozu in čakam, kdaj bo dež malo ponehal, ali se vsaj zmanjšal.

Čakam in čakam… in čakam.

Vsakokrat, ko stopim iz LCja ni razlike. Potem se v nekem trenutku odločim in prepričam, da pada malo manj. Ko si poveznem čelado na glavo, po glavi sploh ne pada več 🙂 . In potegnem iz LCja v rožo nabrano padalo ter ga odnesem kolikor morem “hitro” gor.

Kepo odložim in se hitro vtaknem v tangice in zalaufam FlyMe (oba). Potem razvlečem padalo: del okoli stabilizatorjev je popolnoma premočan, sredina (=sredica kepe) še skoraj suha. Poravnam štrikce natančno, saj ponovitve (vsaj s tem padalom) ne bo. Piha nič ali pa ob dežju nič ne registriram. Registriram pa glasno škrebljanje po padalu.

Zalaufam kot nor in gre (z mokroto obteženo) padalo počasi, vendar lepo gor, ampak zagrabiti/nositi pa me noče (?). Kar odlaufam čez prelom in me spusti in potem zagrabi in butne gor in zavijem ostro desno (da ne zapeljem nad sveže preorano njivo), da me spusti na tla ob koncu njive.

Samo naberem in odčofotam do LCja in domov sušiti padalo…

Danes naj bi nas po napovedi končno zajel dež (popoldne), jutranja sondaža z majhno kljukico na tleh, sicer nadaljevanje močnega JZ, vendar so vevški dimi pokonci, vreme pa kilavo, kot da se bo ravno ulilo iz temno sivega neba…

Zvečer se je najavil na obisk Kižlovke Dolinarjev Jure, v dokaj bližnji okolici živeči mlad padalec, s katerim sva že bila v elektronskih stikih in ki je že nekajkrat obiskal Kižlovko (in celo postavil količke z vetrovnimi trakci, ki jih je potem lastnik pridno odstranjeval…). Ko zapeljem po kolovozu, ga vidim, kako ravno pristaja.

Ustavim na starem mestu, naložim robo in ga pod gričkom prvič srečam v živo. Na poti gor mu razložim detajlno lastniško strukturo parcel in kakšen je trenutni status (idealne) “stare” lokacije (ki je od predvčerajšnjega srečanja z lastnikom v NOTAMU do jeseni 🙂 ). Izogibajoč se inkriminirane parcele greva na “novo” lokacijo in postaviva.

Ko zalaufam oba FlyMe-ja (za te terapevtske skoke uporabljam kot inštrument hkrati le staro in novo verzijo FlyMe na telefonu), ugotovim, da je bil stari (ne verzija 4) čez noč (?) posodobljen v popolnoma novi obliki in seveda brez vseh nastavitev. Medtem, ko ga nastavljam, Jure že kar eno rundo odleti (ali pa mogoče dve 🙂 ?) in prihaja gor, jaz pa še vedno tiščim glavo v telefon in štelam nastavitve.

Končno se uspem elektronsko in fizično zložiti skupaj in v brezveterju zalaufam po položnem pobočju.

Za razliko od včeraj dobim padalo nad sebe od prve, vzame pa me kasneje, šele na prelomu, kar je s telefonom dokumentiral Jure:

Ko pospravljam, Jure prileti dol že n-tič. Izmenjava si še letefonske podatke in se posloviva – on še vsaj enkrat (?) gor, jaz pa še naprej preverjati nastavitve (in spremembe) v FlyMe-ju…

Zaradi napovedi močnega JZ sem malo bolj zgoden; čeprav je sondaža bolj vegasta, pa ni nobene inverzije spodaj, torej ne vem, kaj lahko pričakujem in kaj bo kasneje…

Kljub temu so ob tem času vevški dimi le malo odklonjeni in v dolinici je dokaj mirno. Danes po “novem startnem” režimu parkiram pod lovsko opazovalnico in po desnem kolovozu ob robu na novo lokacijo. Vetra nič. Postavim in se vpnem za naprej.

Zalaufam kot nor, pa padalo ostane za mano in se ustavim (sem že preveč domišljav s temi starti – na tej lokaciji je travnik dosti bolj položen in če ne piha…).

V drugo spravim padalo gor in me kmalu dvigne, vendar moram pred robom še 2-3 korake polaufati, da se zapeljem čez. Takoj desno in nizko nad dolino niti do kolovoza ne pridem.

Odpešačim do LCja domov.

Po primarni terapiji pa smo za popoldan dogovorjeni, da zmontiramo novo AVP na Strmco.

Nekaj po 15h se dobiva z Megom na Uncu in z LC na Strmco in po kolovozu (?) malo pod vrh Petriča. Veter nažiga na polno. Kmalu se nama pridruži še Kurnikov Jurij.

Seveda je štanga predebela za objemke postaje in že hočemo spokati. Potem pa brainstorming in najdemo rešitev, ki pa zadene predvsem Mega, ki mora pri 15m/s šraufati gor in dol originalne dele s štange in spet na njo v kombinaciji s postajo, viseč na štriku, ki ga sicer polaga vodoravno po vetru…

Z več sreče kot pameti na koncu idealno zaključimo zadevo (no, ne povsem, ker kaže, da je treba še smer malo popraviti…)