Danes je napovedan lep dan, brez neviht, vendar je problem, kam. Na Gorenjskem je manj vetra, na Primorskem pa vročina in obilica JZ, Z. Ker smo člani Jate (kljub medsebojnemu usklajevanju) neusklajeni, Erzo na koncu razpiše dve varianti: A-Ambrož in B-Primorska.

Kraševci gredo na Slavnik, Slivnica, Strmca in Vremščica postopoma jačajo, na Ambrož pa me ne mika (3 razlogi: 1. nazadnje sem na Ambrotu doživel amnezijo, 2. sedež je pod Safety Note Info o možnih napakah na gurtnah za reševalno padalo in ga od dobljene info še nisem preveril, saj je treba izkopati tudi rezervno padalo, 3. danes si želim le nekaj mirnega lokalnega jadranja…). Ko že hočem na Primorsko, pa spet zastoji na J in Z LJU obvoznici, zato obrnem pod Ambrota.

Tu se počasi vsi zainteresirani zbiramo pod žgočim soncem (za Primorsko ni bilo kandidata, razen Duleta): Primož Bergant, Jasna in Klemen in jaz se zapeljemo gor z Jasninim avtom, saj so Erzo, Mikljev Andrej in Gabor v Erzovem avtu pristanek kar obšli.

S pomočjo palic le pritovorim svojo težko robo na start, kjer so trije zmajarji v zaključni fazi priprav. Poleg naše jate je še nekaj drugih (Jugo, Razdevšek,…). Malo modrujemo in čakamo, da zmajarji vzletijo. Vmes se postopoma tudi že pripravljamo, jaz prav na vrhu nad zmajarji. Klemen mi pomaga malo dodatno naštelati zic (kar se kasneje izkaže za optimalno).

Končno je start prazen in prva odleti Jasna, za njo še Erzo. Klemen bdi nad mano. Po prvem dvigu me noče vzeti in prekinem na spodnjem delu starta. Ostali mi samo malo prestavijo padalo gor in ga razgrnejo, da v drugo uspešno speljem.

Pred poseko takoj dobim dviganje in navijam do 1900. Vmes se malo prilagajam dodatno naštelanemu sedežu, ki se mi zdi sedaj res optimalen. Je pa kokpit spet potlačen, tako da v bleščavi ne vidim dobro na displej. Ko si ga končno le nekako naštelam, pa ugotovim, da je Naviter zmrznjen (kaže fiksno zamrznjeno sliko in ga tudi ugasniti ni mogoče, grrrrr…). Na telefonu pa komaj kaj razberem (prvič po nekaj letih sem si nataknil sončna očala, ki pa meni na telefonskem zaslonu očitno precej zmanjšajo vidljivost slike, grrrrr…), pa saj tudi ni nastavljen za letenje, bolj mi je kot pomočnik v stebrih.

Torej sem v bistvu brez instrumentov, ampak naenkrat sem popolnoma pomirjen in se posvetim samo jadranju (saj sem si danes vendar želel samo nekaj mirnega lokalnega jadranja). Zapeljem proti Krvavcu, tam nič ne naberem in se v curaži vrnem nazaj. Spet vrtim in nabiram okoli starta (nekatere vidim nizko spodaj, nekatere pa tudi že proti Potoški. Potem se zapeljem bolj ven proti Štefanji, še tu malo povrtim in se lepo visok odpeljem čez Grad proti V in še nekaj časa drajsam po Grajcu sem in tja, dokler mi ni že zadosti (saj je gotovo že 1h napolnjena) in se odpeljem na pristanek.

Pa ni bila ena ura, ampak le 57 min 🙂 .

Tu, na pristanku, pospravljen že čaka Bergantov Primož.

Najprej pospravim samo padalo, vmes pa Jasna sporoči, da je scurila blizu Golnika, Erzo pa da je v Križah.

Primož gre v njuno reševanje, sam pa se lotim elektronike (reset Naviterja, potem dela OK, backup leta imam s FlyMe na telefonu…). Potem preverim še sedež in gurtne rezerve so varnostno OK !!! Pri tem se še naučim (?!) vstavljati rezervo (ob nasvetih sodelujočih 🙂 ).

Vmes pripešači (+ štop) Andrej s kraja svojega pristanka.

Pristane še Klemen, ki je edini od naših pririnil nazaj pod Ambrota.

Klemen Jazbec : Šibka termika in trening potrpljenja. Od napovedanega zahodnika skoraj nič, predvsem od Tolstega pa precej vzhodne tendence in počasno guncanje nazaj do pristanka. Pravi poletni dan 😅 [4.6.2022 20:03]

Primož pripelje Erza in Jasno, Jugotova ekipa pa Gaborja.

Malo še motovilimo z mojo rezervo (če je res OK vstavljena), potem gresta Jasna in Andrej gor po avte, Primož pa z njima še na dodaten polet.

Erzo, Gabor, Klemen in jaz pa z opremo vseh pod Jenkovo na zasluženo zaključno druženje ob hladnem radlerju, ki se sprevrže še v prenajedanje, pri katerem se potem pridružijo še ostali…

Medtem, ko imam primarno terapijo (prestavljeno na malo kasneje), Erzo že skliče Jato za Koreno/Slevico. Po primarni pa na sekundarno v Kižlovko, kjer je sonce že dodobra posušilo travo. Zato pa na veliko obiram semena, ki se zbirajo v mojih čevljih, kot da bi bil kombajn, ko hodim po desni gor na Novo lokacijo.

Ker po pričakovanju diha rahlo gor (slabše kot včeraj) po nekaj dnevih spet postavim tukaj, saj je v zraku več zatohle vlage, kot pa v travi na tleh. Vpnem se hrbtno in čakam kar nekaj časa, da bolj stabilno spet dahne gor (sicer tudi po hribu od gozda dol in pravokotno z leve).

Potegnem, lepo dvignem padalo nad sebe, po obratu sem tudi v zraku še lepo pred prelomom, vendar v zraku nič ne drži (kakšna razlika od včeraj !!!) in sem kmalu v gosti travi na tleh.

Po Kižlovki sprva že nameravam domov, pa se mi vseeno zdi, da bi bilo mogoče še kaj odleteti in pokličem Pojetovega Jožeta, saj ga vidim lociranega na Zavrhu. Javi se s pristanka pod Zavrhom, kamor sta šla scurit z Milanom (ki tudi ni bil zadovoljen na dopoldanski Slevici). Jože upa, da bo zdaj bolje na Korenu (kjer naj bi obrnilo na JZ) in lobira za tja, češ da je tudi Milan za. V tej soparni vročini me sicer preveč ne vleče, ampak zaresen let je pa le zaresen let in potrdim.

Med potjo še Erza malo podražim, če se pridruži, pa ga ne zanima, zato pa naše namene takoj objavi na KLV Jati (Telegram). Na južni obvoznici padem v zastoj, tako, da se moj prihod podaljša, vendar moreta tudi Milan in Jože še rešiti avto z Zavrha.

In ko pridem do ŠPH, je že potrjena številčna jata, ki se počasi zbira: Gabor direkt iz službe, Mojca in Dule, Potrebuješev Andrej in seveda Jože in Milan. Nekateri navijajo za Slevico, drugi za Koreno (glede na izkušnje zadnjih letov, sem strogo za Koreno, ki mi je dosti bolj simpatično – pa tudi če malo dol piha…) Vsi se zbašemo v Andrejev kombi in gor za ovinek na Korenu in skozi gozdiček od zadaj na start.

Postaja spet javlja šibek SV, ki ga tudi konkretno čutimo. Pridruži se nam še Cilenškov Gregor (ki so ga tudi zadržali zastoji na AC). Prvi začnem postavljati, medtem, ko drugi taktizirajo. Ko se mi zdi, da rahlo pihne gor, potegnem hrbtno in lepo dvignem, vendar po obratu, kljub laufanju po strmem hribu dol, noče zagrabiti in na koncu prekinem.

Vse teče z mene, ko prištorkljam gor. Tudi ostali se že pripravljajo. Trakci večinoma kažejo več ali manj vetra od zadaj dol. Še Jože, Mojca in Milan poskušajo, pa jim ne uspe odleteti in ponovno postavljajo.

Sedaj smo bolj potrpežjivi in čakamo na malo več vetra po pobočju gor. Prve pravosmerne sapice izkoristi Jože, potem še Milan in kot tretji sem jaz. Malo zavjugamo sem in tja in pristanemo pri ŠPH.

Tudi ostali so že v zraku in se nam z več ali manj vjuganja (in temu ustrezne zakasnitve) postopoma pridružijo.

Dule pripelje avto dol. Jože se poslovi, Milan pa lobira še za en poskus, saj je itak treba peljati Gregorja gor po njegov avto, postaja pa tudi baje javlja J, JZ… Javim se za šoferja. Gregor reši svoj avto, Milan pa v drugo na start Koreno.

Ko pridem dol, se prisotni še malo podružimo v bifeju…

Danes napoved zopet podobna, kot včeraj: spodaj rahla inverzija in SV, zgoraj več Z vetra in jutranje sonce, z napovedjo popoldanskih in večernih neviht.

Kakšne pol ure kasneje v Kižlovko, da bo sonce naredilo svoje. Več vlage v zraku in temu primerno rose (kljub kasnejši uri). Po desni na Novo lokacijo, kjer občasno rahlo pihne gor (termika) in že hočem postaviti.

Pa me zopet premami (še vedno) v nulo pokošena Stara in se prestavim tja, na ravnino tik pod novim travnikom. Dahne pa ciklično gor še manj, kot včeraj.

Kljub temu počakam hrbtno vpet, potegnem in me takoj po obratu in polaufanih treh korakih vzame in na prelomu še malo dvigne in potem kar drži nad dolino in poljem in kolovozom še daleč v divjino spodnjega travnika.

Fenomenalno, ne vem, če je že kdaj tako lepo in visoko enakomerno držalo v nežni termiki.

Zdaj pa na zaresno letenje. Pogrešam že res nekaj lepega jadranja in razmišljam o Brestovici. Kraševci potrdijo popoldansko akcijo, ampak v naši Jati ni odziva (glede na napoved mora Erzo najprej nekaj za ziher, potem pa bo mogoče videl, če ga bo še zanimalo kam, Milanu je daleč…). Zato je ob 12h razpisan zbor pri ŠPH za Koreno kjer se zberemo Primož, Milan in jaz, počakamo še Erza in z LCjem gor.

Ob prihodu lepo in kar močno piha JV, ko postavimo, pa veter čisto upade in še z desne spet potegne (kot včeraj), pa občasno še celo od zadaj dol (SV). Malo čakamo, potem potegne prvi Primož in odleti z zanosom v levo. Malo kasneje Erzo bolj naravnost. Potem pa jaz praktično enako, kot včeraj: padalo lepo hrbtno dvignem, po obratu pa me odnaša v levo, dvigne od tal pred robom, pa spusti (kasneje Milan pravi, da me je celo enostransko klofnilo) čez rob skoraj do tal in že hočem spodaj spet odstopicljati, pa me spet dvigne na buli in sem zares v zraku.

Erzo vrti levo, Suša je ves nizek bolj spredaj, sam pa ob nekaj rukerjih le malo zavjugam sem in tja in se čez sprednji hribček in Horjul odpeljem k ŠPH, kjer moram pristati od ŠPH proti Horjulu, saj dejansko vleče veter od hriba ven.

Primož se nizek začne pobirati v višave skoraj nad pristankom. Počasi pospravim in po Milana, ki ni uspel do pristanka saj je kar dolgo vztrajal pred startom (na startu pa imel podobno situacijo, kot jaz).

Pojetov Jože poizveduje o situaciji na terenu in najavi prihod. Erzo pa pristane na Logu, ko je Jože že na poti.

Z Milanom čakava Jožeta in opazujeva Primoža, ki še vedno zunaj, nad dolino pobira in se večkrat pobere že zelo nizek…

Ko pride Jože, Milan zapelje gor, mene po LCja, njiju pa na letenje. Med vožnjgor Erzo sporoči, da je svojo logistiko že rešil tako, da se bo s Škobernetovim Tomažem odpeljal na Brestovico in naj se jima ekspresno pridružim na Vrhniki, kar pa me več ne potegne…

Precej bolj konstantno piha sedaj na startu, kot je prej. Obema pomagam raztegniti padalo, potem pa prav vzorčno odletita. Jaz pa proti domu (Primož pa še vedno v luftu)…