The Day After… pa je spet povsem navaden dan. No, mogoče ne povsem: je veliko SV (in orkanska burja tam spodaj po J SLO), z jutranjo meglo na V LJU. Ko sonce začne prosevati in topiti to meglo, pa hitro v Kižlovko… za kaj že? Za dobro mero: kot če bi bilo npr.prestopno leto. Ali ker po drugi strani še vedno delam serijo (danes bo pa težka kjerkoli drugje…)? Ali pa preprosto moč navade (redna terapija mora biti)…

In že sonce sije, ko ustavim LCja v KIžlovki, kjer pa je danes res živahno: sredi “mojega” pobočja stoji terenec, levo v gozdu brenčijo motorke, zgoraj ropota traktor. Dolina vetrovno presenetljivo mirna tudi ves čas ko hodim gor (in pozdravljam fante, ki podirajo drevesa.

Ko raztegnem, se vpnem hrbtno, saj mi lepo pihne po hribu gor. Ko hočem potegniti pa mi od zgoraj posvaljka padalo. Se moram odpeti in ponovno vpeti za naprej, saj izmenično butne enkrat z ene, drugič z druge strani. Od strani spodaj pa še dve domačinki z vsaj tremi pasjimi poskočneži, ki skakljajo naokoli.

Ko spet pihne gor, potegnem, pa mi zaklofa desno stran padala, ampak na prelomu vseeno speljem. Močno dol, pa močan dvig spet gor in še malo jojo, da z vetrom v hrbet pristanem pri LCju.

Danes je (bo) pa poseben dan. Če bo, bo 365 zaporedni dan poskokov v Kižlovki, torej 1 leto.

In se zjutraj zbudim ob 4h in ne morem več spati. Napovedan je začetek dežja po 11h za ves preostali dan (po PP, Aladin ni tako strikten glede dežja) in hkrati močan obrat blagega vetra J tendenc v SV. Ker imam primarno terapijo ob 9h, ne smem tvegati (da bi se 365ti dan sfižil in ne bi odletel, pa se res ne sme zgoditi..). In se še malo obračam sem in tja in potem že pred 7h odpeljem v Kižlovko.

Mraz, vse trdo (čeprav je le 0), v dolini spokojen mir, zgoraj pa jasno, modro nebo (in inverzija do 1100) in sonček že sije po vrhovih.

Ko postavljam v hladni senci, se hladen zrak vseeno nežno zliva od zadaj za vrat. Vpnem se za naprej, čakam, da ga je najmanj in potegnem.

In me lepo vzame in zapelje čez pognojeno njivo do kolovoza.

Yes !!!, Ni več “bo”, ampak “je” 365 zaporednih dni na Kižlovki in tole je sedaj sigurno “najbolj letljiv start na svetu”: vsak dan v letu je (bil) letljiv. Pa še isti padalec/skakalec ga je odletel ta vsak dan 🙂 :-).

Ne glede na veter (včasih kar orkanski), dež, sneg, karkoli se je dogajalo v bližnji in daljni okolici, tu sem vsak dan v zadnjem letu dni uspel startati (in pristati). Včasih je bilo res na meji, včasih v začetku sem prišel tudi še drugič v istem dnevu, ker mi v prvo ni ratalo.

Pa začel sem hoditi sem že dosti prej kot 26.02.2021 (pred enim letom) in odletel prvič po nesreči 22.11.2020, ko sem namesto s pomočjo bergel, prvič prilezel na vrh griča s pohodnimi palicami, ki sem jih lahko potem zložil.

Komentar leta: 7 mesecev….. [22.11.2020 13:10]Boštjan Zagorc : Vratio se zoran 👏👏 [22.11.2020 13:11]Luka Štusej : Bravo Zoran, cestitke 😁 [22.11.2020 13:28]Rajko Sila :  [22.11.2020 13:44]Dušan Štusej : Dobrodošel nazaj. [22.11.2020 14:26]Samec Tomaž : To smo cakal na tabli, bravo. [22.11.2020 14:36]Frenk Lokovšek : Cestitke Zoran in zgodil se je Cudez Bozji, Zoran zopet leti, VESEL ZA TEBE……😀😀😀 [22.11.2020 15:05]Frenk Lokovšek : Zoran 7 je sveta stevilka. Marsikaj je bilo narejeno v 7 dneh, pa po 7 mesecih se je Zoran vrnil na Nebo, pa v 7 letih se vse celice menjajo v telesu fizicno itd……😀😀😀😀😀😀😀 Pa Zoran je ne 1x srecen, ampak 7x, da je docakal ta dan……😀 [22.11.2020 15:09]Stane Bajt : Hej, super! [22.11.2020 15:31]stojc cc : Lepo je videit ,da si zopet dejaven. 👍 [22.11.2020 16:01]Oliver Biljman : Bravo💪💪💪 [22.11.2020 16:01]Damjan Čretnik : Jeeeee [22.11.2020 16:02]Roman Debevec : Bravo!! Majhen skokec za padalca, velik povratek za človeštvo… ✌ Srečno, Zoran!!!! [22.11.2020 16:16]Tom Pavlič : Bravo Zoki! Srečno! [22.11.2020 16:54]Gorazd Širca : Lepo, da si se vrno.SREČNO v naprej. LP. [22.11.2020 17:02]Janez Kocjan – JanKo. : lepo je videti, da si zopet z nami! ;)) ;)) ;)) [22.11.2020 17:30]Milan Velkavrh : Bravo. Zoran se vraca na pota stare slave🙂👍 [22.11.2020 18:43]Mare Češnovar : Lepo videt.  [23.11.2020 08:44]Janez Cimerman : Sem kar usta odprl,ko sem te zagledal na olc,bravo Zoran.lp [23.11.2020 09:19]Zoran Gaborovič : Hvala, hvala vsem za lepe želje 🙂🙂🙂 [23.11.2020 13:07]Miha el Kavčič : Super, da si nazaj. [25.11.2020 13:33]

To je bilo skoraj 7 mesecev po polomijadi 26.04.2020

ne tako zelo daleč stran, samo čez sosednje griče in dolino vmes…

In ko sem začel hoditi sem, v ta moj “rehabilitacijski center”, mi je prvih 5 dni uspelo zapored, potem mi vreme (glede na moje stanje) ni dalo kakšen dan vmes in je zazijala koledarska luknja. 30.12.2020 sem naredil “prvi” višinc po nesreči = zaresni let s Slavnika. 11.01.2021 (po spet kakšni vmesni 1-dnevni koledarski luknji) pa sem se odločil, da bom (zaradi kontinuitete rehabilitacije 🙂 )poskušal vsak dan zapored v luft (= serija) do nadaljnega… Če se ni obetalo zaresno letenje (mojemu stanju primerno) sem dan rešil v Kižlovki. Pa se je pokazalo, da je to zame preveč stresno (ko ne veš, ali boš lahko serijo rešil v Kižlovki, če zaresno letenje ne bo uspelo, ali če nekje drugje ne bom našel kakšnega starta…), zato sem se 26.02.2021 odločil, da grem najprej vsak dan v Kižlovko, vse ostalo tistega dne pa bo potem bonus :-). In tako je tale Kižlovka postala vsakodnevno letljiva in po 1 letu tudi “najbolj letljiv start na svetu” = 365 letljivih dni / 365 🙂 🙂 .

Zdaj pa pomirjen na primarno terapijo…

Med terapijo mi ves čas skozi okna sije krasen sonček s kristalno jasnega modrega neba.

Ko zaključim iz LCja takoj pokličem Milana, ki pove, da z Bertom ravno vozita na Koreno (kar sem imel tudi sam v mislih). Gasa in v 25 min sem pri ŠPHju, kjer se začnem naštimavati. Milan pristane ob glavni cesti in grem takoj tja po njega, da se rinfuzo zbaše v LCja.

Še vedno modrina in sonček. Nazaj pri ŠPHju pa malo zatem Berto pove, da ne gre še enkrat gor in naju bo zaradi logistike počakal spodaj.

Ko se pripeljeva z Milanom gor, se od S že zbirajo temni oblaki. Piha pa še vedno lepo gor z J, celo močneje, kot prvič, pravi Milan(4/6,6). Oba nervozna, zaradi črnine, ki prihaja od zadaj. Vse mi nagaja in štrikci se zapletajo in Milan mi pomaga razgrniti in razplesti … in ugotovim, da sem pozabil čelado.

Prvi dvig mi ne uspe in Milan mi odlaufa v LCja po čelado, medtem, ko nameščam zidek. Še nekaj poskusov, preden le uspem startati (sama nervoza, saj je veter idealen, ampak pri rikverc štartu gledam ravno tisto črnino zadaj…).

Najprej me dviguje, ampak jaz samo ven in nad ŠPH in nazaj na pristanek, kjer čaka Berto.

Milan pa z lepo višino gre, dokler gre.

Ko z Bertom naloživa Milana, naju Berto zapelje gor po najina avta. Na poti dol je že vse pokrito in temno nakuhano… Proti LJU pa že začne kapljati…

Danes krasen sončen dan z jutranjim hladom (in inverzijo do 1000 in napovedanim močnim JZ višje). Malo počakam, da se Kižlovka pogreje.

Pridem, ko je že skoraj vsa dolina v soncu. Piha rahlo gor in po dolini veje smrad po svežem gnoju. Ko postavljam, spodaj ravno trosi drugo rundo gnoja.

Vpnem se hrbtno, potegnem v šibkem vetrčku in po obratu takoj v luft. Gnojni hlapi lepo držijo, da se zapeljem do kolovoza.

Potem pa večurne strašne kombinacije in usklajevanja o zaresnem letenju (Lijak, Kovk, z rezervo Brestovica…), ki se v krasnem sončnem dnevu (in močnem JZ predvsem v osrednji SLO) končajo na domačem kavču…

Takoj po Soči v Kižlovko. Sicer hladno (in inverzno, z lepim Z zjutraj), vendar je sonček že ogrel pobočje (in jutranji sren spremenil v mokroto), tako da rahlo piha gor, ko postavljam na mokro (na srečo nizko) travo.

Vpnem se hrbtno in v šibkem vetru dvignem padalo nad sebe, da me takoj po obratu še pred prelomom vzame. Malo me še dvigne in v kontra vetru lepo drži do kolovoza in še malo čez.

Sedaj pa na kavo in naprej na redno primarno terapijo