Potem pa se za zaresno letenje situacija hitro spreminja. Prvotna ideja za Kovk, ob tej močni inverziji in dejanskem šibkem vetru na Kovku, mi je vse manj privlačna. Gracarjev Jože vabi na Gradišče v Višnjo goro, Milan je z Manco ravno v peš vzponu na Koreno (“in bomo potem šli na Kovk…”). Erzo skliče zbor na Vrhniki ob 13.20 za Kovk.

Milan hitro odleti s Korena, ko se Manca še uživaško sonči na startu (da ujame zbor za Kovk…).

Potem pa Erzo, po preudarku dejanskega stanja, Kovk odpove in skliče zbor za Koreno.

Ob 13.40 se že štimam v Duletove tangice pred ŠPH, ko pride Erzov transportnik z Mojco, Duletom (kot šoferjem) , Bizjakovo Tino in Suševim Primožem. Milan udeležbo prekliče (čeprav jo je sprva potrdil), pride pa Koritnikov Slavc, kar pomeni, da moramo gor z dvemi avti.

Za Erzovo ekipo zapeljem LCja gor s sopotnikom Slavcem.

Hitro smo vsi na startu in prvi sem vpet in pripravljen (ob Primoževi pomoči). Piha šibko gor, občasno bolj od cerkvice = od Z. Prvi hrbtni dvig ob rahlem stranskem vetru mi odnese mlahavo padalo desno na tla.

V drugo pa ga lepo dvignem (piha res po griču gor) in po nekaj korakih (še malo snega) speljem.

Lepo ven in levo ob pobočje, kjer počasi curim. Potem pa ven nad Horjul in do ŠPHja.

Mojca pristane malo za mano.

Potem pa še Primož, Tina, Slavc.

Erzo je na tleh zadnji, nekaj korakov stran.

Pospravljamo, še malo poklepetamo, potem pa me Slavc zapelje gor po LCja.

Zaradi jutranjega mraza malo počakam, preden se zapeljem v Kižlovko.

Ko parkiram na kolovozu, sonce že obsije pobočja grička in iz ledenega mraza dolinice (-6, škripanje in hrustanje ledene trave) pridem na toplo sonce, ki me hitro ogreje. Ko postavljam, rahle pare izhlapevajo po hribu gor. Ker pa ni nobenega vetra (inverzija na 1000, sicer SV v slabljenju), vseeno raje potegnem naprej.

Takoj me vzame in se visoko nad dolinico zapeljem mimo LCja čez kolovoz.

Za resno letenje se danes pojavi celo ideja o Lijaku, ki pa nobenega ne gane (preveč burje naokoli…) in Erzo v odgovor skliče zbor ob 13h na Vrhniki za Zavrh. Pred zborom grem še k Duletu pogledati Sandijeve tangice, ki mi jih posodi za probo.

Na Šodru se k meni zbaše Erzo, Pojetov Jože pa dela Bertu družbo do Škorpijona. Tu že čaka Dušan, h kateremu preložimo robo Jože, Erzo, Berto in jaz (Jože in Erzo imata tazaresne omare, sam vzamem novejšega Rook2 in Duletove tangice). V drugi kombi familije Potrebuješ (Andrej in Gašper) se zbašejo Andrej, Milan in Vrhovnikov Blaž ter Gašperjeva roba, saj gre Gašper peš gor.

Ko hodimo na start nobenega vetra in tudi na startu je brezveterje. Kar nekaj časa modrujemo in čakamo ta SV veter, ki ga ni od nikoder. Potem pa le Milan prvi razvleče padalo po snegu bolj zadaj (še vedno v brezveterju, včasih rahla tendenca od zadaj, drugič od spredaj…), ravno ko pripešači še Sušev Primož iz doline. In nekaj za njim tudi Gašper.

Tudi Jože razpakira svojih 20kg opreme, jaz pa imam dosti manj dela.

Milan od prve odleti in se zapelje do Škorpijona.

Nekaj za njim še Primož.

Potem se v poskusih izmenjujeva Jože in jaz, v vsakem poskusu bliže robu in (spolzki) zasneženi strmini. Mislim, da Jože odleti v tretjem puskusu, jaz pa prav tako tik za njim, ob pomoči ostalih v postavljanju in raztegovanju padal.

In se v bistvu zapeljem v ravni črti curaže do Škorpijona.

Jože pristane hkrati z mano.

Med pospravljanjem se pridružijo še Gašper in Andrej Potrebuješ ter Blaž.

Erzo, Dušan in Berto pa pripeljejo avte v dolino, saj jih v taki 0 res ne mika niti poskušati…

Danes je sicer podobna napoved in dejansko stanje, kot včeraj (močan SV, zaradi močne burje na Primorskem celo zaprta AC,…), je pa okoli 1000m majhna inverzija in bolj miren se peljem v Kižlovko.

V senci dolinice je sicer mraza -6, ko pa prihrustam (v glavnem po po slani) na start, ga že obsijava sonce. Postavim ob lahnem hladu v vrat (vendar močnejših sunkov od zadaj ni).

Ko je nula, potegnem in me standardno vzame po nekaj korakih še pred prelomom, tako da se z lepo višino zapeljem nad dolinico mimo LCja še čez kolovoz (čeprav na koncu čutim rahel veter od zadaj).

Danes pa je mimo 1 leto vsakodnevnega poskakovanja. 365 dni. No, v resnici je/bo danes 366 dan, ampak lani ni bilo prestopno leto, torej je bilo v bistvu včeraj napolnjeno 1 leto in danes je nov dan… Ni pa to še 1 leto vsakodnevnih Kižlovk, saj pred 1 letom v začetku še nisem imel manije, da moram vsak dan v Kižlovko, tega sem se nalezel nekaj dni kasneje (je pa tudi vsakodnevnih zaporednih Kižlovk že čez 300…).

Se pa peljem že od doma ves nervozen (ne zaradi obletnice, ker to sem ugotovil šele kasneje doma…), saj ni nobene inverzije, je jasen dan in z višino vedno več SV vetra, da je ohoho (čeprav ni bilo rekordov, pa so bili ponoči sunki na Zavrhu tudi do 20m/s…)… In dimi na vevških dimnikih položeni vodoravno, ko se v bleščečem soncu peljem cilju naproti.

V Kižlovki še slana in -6 in hrusta pod čevlji, ko hodim gor z dokaj stalnim hladom v lice. Postavljam v senci, čeprav sonče že sije po krošnjah više. Piha SV desno od zadaj bolj ali manj konstantno. Le močnejši sunki takoj zrolajo padalo.

Trikrat se izpenjam in popravljam, da se nekako le pojavi trenutek, ko se mi zdi da se bo vse poklopilo. Zalaufam kot nor (zdaj to že zmorem… no, kar se norosti tiče sicer ni bistvenih razlik, samo laufanje je bilo z dnevi in meseci nazaj znatno počasnejše 🙂 ). Padalo gre nekam kilavo gor in ne zagrabi do roba, tu pa dobim še sunek vetra od zadaj, da mi odnese padalo naprej. Zaustaviti se več ne morem (saj vendar laufam kot nor) in me padalo potegne naprej čez prelom, da zaplužim po trebuhu naprej po strmem pobočju navzdol, po gladki slanasti travi… Ko se ustavim, naberem in odsopiham nazaj po strmini (cik-cak) navzgor (nisem vedel, da tudi tako strmino že zmorem…).

Ko postavljam drugo rundo, že sije sonček po meni. In se mi zdi, da je kar malo ustavil veter od zadaj (je pač treba z optimizmom gledati na trenutno situcijo 🙂 ).

Le dvakrat odvijam posvaljkano padalo, da se vse poklopi in v neki nuli zalaufam (spet kot nor…) in padalo le zagrabi pred prelomom, da se v precej hrbtnega vetra zapeljem na hladne slanaste travnike dolinice ob LCja.