Na Vrhniki ravno odhaja del ekipe (Milan, Dule) proti Kovku. Z Erzom počakava še Jasno in Klemna in z njima do Unca, kjer se, skupaj z Megom, presedemo k Štusejevemu Dušanu.

V Ilirsko do šole, kjer že čaka kombi z Gregorjem in Lukom (Volk). Gregor zapelje svoj avto v Zabiče, potem pa nas šofer zapelje do izhodišča. Klemen odnese moj in svoj rukzak na start (hvala Klemen), ko jaz štorkljam s palicami za ostalimi.

Takoj začnemo postavljati. Veter idealen. Počakam, da gre prvi v luft Gregor, potem pa sledi kar nekaj mojih poskusov hrbtnega dviga, ki se po obratu končajo na tleh (enastavno mi ne gre ravnotežje na teh blazinastih šopih trav…). Ostali potrpežjivo čakajo in mi popravljajo padalo. Končno po obratu obstojim in sem po nekaj korakih v zraku.

Počasi lezem do prednjega roba, potem pa v desno in dobim lepo dviganje, ki ga z nekaj popravki zvrtim skoraj do 1700 (občasno sem celo najvišji). Za Erzom proti Kozleku in vmes še dvakrat popravljam višino v razgonjenih dviganjih. Potem pa me tudi z -2,5 spusti proti Kozleku, ki ga veter direkt od Ilirske obteka (SZ), da komaj lezem naprej.

Grem bolj ven nad dolino za Gregorjem, ki že ves nizek obrača nazaj. Tam se bori tudi Dušan ves nizek. No in sem tudi že jaz ves nizek, ko onadva nekaj zvrtita in vedno bolj pobirata, medtem ko mene samo razmetava gor in dol. Obadva se rešita v višave, medtem ko jaz po nekaj borbe pristanem.

Komaj začnem pospravljati, že mi pripelje Luka Gregorjev avto iz Zabič, saj je tam scuril po uspešnem začetku (njegova logistika pa je že rešena, saj ga takoj po predaji avta odpelje njegova prijateljica). V miru pospravim, medtem ko jih nekaj jadra v višavah nad mano.

Ko se zapeljem proti Ilirski najprej ustavim pri Klemnu.

Malo kasneje pobereva še Dušana

Vizualizacija naših letov:

In se zapeljemo do šole. Nekaj časa čakamo in spremljamo Erzov LiveTracking, potem nam še po postaji (komaj razberemo iz hreščanja) potrdi našo domnevo (ker ostali seveda nimajo vklopljenega LiveTrackinga), da so tudi Mega, Jasna in Gregor že mimo Knežaka. Klemen odpelje Gregorjev avto, midva z Dušanom pa gasa z našim.

Nekje pred Palčjem se vsi dokončno zaletijo v veter. Mega pristane pri Ilirski.

Jasna bolj proti Palčju.

Erzo tam nekje obrne in z vetrom nazaj pristati v Koritnice (vse za km).

Gregor pa se v bistvu vrača nazaj proti domu.

Z Dušanom ju pobereva na sončnih idiličnih travnikih pri Koritnicah.

V Knežaku se potem vsi dobimo, razporedimo po avtih, kot je treba in domov.

Še nekaj vizualizacij

Proti večeru je obrnilo na SV, se ohladilo  in začelo ulivat. Celo noč je v LJU deževalo, sneg pa ponekod celo do nižin (npr. v Cerknici in na Slivnici je zjutraj snežna idila).

V LJU kotlini ni snega po tleh (čeprav je vse belo po smrekah vrhov okoliških gričev), je pa kristalno jasno in sončno in še pošteno hladno, ko se peljem dopoldne proti Kižlovki (v upanju, da bo sonce že malo posušilo teren).

Na poti v dolinico zastoj, saj je traktor s prikolico – cisterno zdrsnil in obtičal v blatu ob robu kolovoza. Kmalu ga z drugim traktorjem in vitlom reši sosed, da lahko zapeljem(o) naprej. Malo pokramljamo, da se potem v bolj domačem okolju, kot zadnje dni (blato, močvirje,…), napotim na grič.

Piha z vseh strani ciklično v sunkih (od spredaj, z desne, strogo z leve in od potem od zadaj). Generalno je sicer dopoldne še močan SV, ki bi naj popoldne pojenjal. Cikli so enakomerni.

Postavim in pazim, da mi ga ne posvaljka. In ko pihne od spredaj, ga lepo dvignem in stopim v zrak. Naprej čez rob me zelo zaustavi in spusti ob pobočju (sedaj že piha dol z desne) in tik nad tlemi toliko zadrži, da pristanem blizu LCja z vetrom v hrbet.

Po moji jutranji terapiji se z Manco že dogovarjava kam. Glede na napoved sprememb sredi dneva (iz JZ v SV in možnost poslabšanja popoldne) sva za čim prej. Erzo bi kasneje, drugih interesentov ni in tako se iz preventive zapeljem v Kižlovko, da ne spustim sekundarne terapije.

Ko parkiram, popoln mir in zatišje (sonček pa že proseva skozi mrč). Ko priracam na vrh, pa že kar nekaj sunkov vetra (iz idealne smeri gor). Postavim, lepo hrbtno dvignem in odletim. V zraku me kar zaustavi in le počasi spusti naprej, da stopim na tla zraven LCja.

Potem se po telefonu še malo pogovarjamo ali ja ali ne in ker ni več pravega zanimanja za akcijo (razen Erza), na koncu grem na bicikl.

Po moji jutranji terapiji še razmišljamo o letenju na Gozdu malo kasneje (se pravi Milan in jaz), ko se bo izkazalo, koliko bo na Gorenjskem tega JZ vetra, ki razsaja po osrednji in J Sloveniji s Primorsko.

Ne glede na nadaljnje akcije grem v Kižlovko (ziher je ziher…), kjer pometa direkt po dolini JZ (že drugič dosti več, kot zadnjič z Erzom), da komaj prinesem nabranega napihujočega in plahutajočega Rooka na start (že nekaj dni ne uporabljam več izraza cota, saj je, ubogi upokojenec, še vedno čedno suh in skoraj šušteč…).

Postavi se kar sam z ravno ustrezno zapletenimi štrikci, da ga ne odnese nazaj na smreke. Čakanje izkoristim za flikanje srednje raztrganine (bogve od kdaj – jasno pa da je od tukaj, iz Kižlovke) in študiranje vetrnih sunkov. Pomaknjen sem malo niže, tik nad kolovoz na robu.

V glavnem: ko šumijo vse smreke naokoli na obeh straneh doline, mi je zidek mogoče obvladovati edino z D-linijami in čakati; ko šumenje ponehuje, pa bo treba hitro reagirati z akcijo, saj nekaj trenutkov po začetku naslednjega šumenja prbije po griču gor sunek, da gate trga…

Ves čas pa zbiram pogum, saj teorija ciklov in vetrnih ritmov morda ne bo čisto v skladu z dejanskim dogajanjem. Vmes mi nekajkrat zvoni telefon, ki ga, ob krotenju padala, tudi približno ne jemljem iz žepa… Dvakrat ali trikrat poskusno hrbtno dvignem in testiram in pustim, da mi pade nazaj.

Četrtič le zadržim padalo nad glavo, se lepo obrnem in stopim čez rob v zrak. Stojim skoraj na mestu, potem me spusti in odpelje naprej, da se v slow-motion zapeljem do razdalje LCja.

Na vetru ga še poravnam v zidek, naberem v rožo in dovolj za danes.

V LCju preverim telefonske klice in zvem, da se je, med mojimi pripravami, mimo peljal Gracarjev Jože na poti domov. Želel si je v živo ogledati to Kižlovko (padal v LCju pa bi bilo itak dovolj tudi še za njega…). No, pa naslednjič.

Danes bi naj bil super dan z JZ na Primorskem, vendar meni jutranji podatki (predvsem sondaža) ne kažejo neke presežke.

Po jutranji primarni terapiji na Soči sem sproščen ob 10h. Ko pokličem Milana, pove, da je ena ekipa že na poti, njegova, druga, pa da starta ob 10.30 z Vrhnike. Ker do tega odhoda ne morem priti na zborno mesto, pokličem še Erza, ki mu tudi ustreza kasnejši termin, Kovk pa da ga danes itak ne zanima. Za razliko od mene, ki navijam za Slivnico, navija za Racno, saj bo Slivnica kasneje verjetno premočna. Strinjava se za okoli 12h, ali še kasneje.

In ker je vmes še nekaj časa, že šibam v Kižlovko na sekundarno terapijo in hkrati potrdim še eno kratko zemeljsko neprijetnost, ki jo lahko vmes opravim.

Na startu pihlja (termično) idealno gor, kot je zadnja dva dneva. Hitro raztegnem in potegnem, vendar mi Rook, suh kot poper, sploh noče lepo v zrak.

V drugo odletim po šolsko in me lepo drži vse do kolovoza.

V LCja in hitro iz doline, ko pokliče Erzo, da je prišlo do spremembe plana in se že pelje z Milanovo drugo ekipo na Kovk…

O svojem popoldanskem individualnem izletu na Kovk pa raje ne bom razpredal…