Me zjutraj pokliče Erzo, če bi mu danes delal družbo na letalni akciji (seveda kot šofer 🙂 ) – razmišlja o Slavniku. Sem za, vendar moram najprej na svoje vsakodnevno berglanje. In ko se 2 uri kasneje po zaključku (berglanja) spravljam v LCja, pokliče še Mega, da z Martinom ravno odhajata na Čelo goro…

Na Vrhniki poberem Erza in med vožnjo javi Mega, da sta z Martinom na startu in da kaže OK. Erzo ne omenja več Slavnika… Kmalu sva pred Cerknico, po postaji slišiva, da sta oba uspešno v zraku in da jadrata. Po bližnjicah sva tudi midva z LCjem kmalu na koncu kolovoza na Čeli.

Ko pribergljam na start, Erzo že postavlja. Občasno pošteno zašumi, občasno nič vetra. Mega in Martin jadrata kar nekaj nad štartom, tudi zunaj nad poljem in občasno komentirata…

Erzo čaka na ustrezen veter, enkrat neuspešno dvigne in potem v primernem trenutku lepo odleti.

Nekaj pojadra naokoli, medtem, ko se jaz skozi šavje prebijem nazaj gor nad start do LCja in odpeljem v dolino. Še preden sem spodaj, Mega po postaji pove, da je Erzo že pristal (na Otoku) in da gre tudi on tja.

Erzov let

Martin se zapelje na pristanek proti Dolenjemu Jezeru.

Martinov let

Ko končno pridem na Otok do Erza, tudi Mega pospravlja zraven njega.

Megov let

Na križišču proti Dolenjemu Jezeru že čaka Martin z Megovim avtom, da gresta gor rešit Martinovega, midva z Erzom pa najprej na ogled travnatih kopališč Cerkniškega jezera, potem pa v bife ob infocentru, kjer sta kmalu tudi Mega in Martin. Potem pa sladoled in raznorazni zavitki in kavice in hladne pijače, skratka, kot da je vsega konec…

… dokler Erzo ne ugotovi, da postaja na Slivnici kaže J in začne spodbujati za novo akcijo…

In smo kar kmalu na vrhu Slivnice (kjer je nepričakovano parkiran tudi Jeanov avto, ki je očitno odletel tukaj…).

Na startu trojica že postavlja, zraven pa “planinka” Slavka (z rehabilitirajočim “soplanincem”), ki kibicira (brez padala). Hitro ugotovim, da tale dva “planinca” lahko rešita Jeanov avto in organiziram zadevo, medtem ko se oni trije potencialni padalci prestavijo na V rob, saj sedaj ni več nobenega J in piha od zadaj dol in le občasno postrani gor na V robu (Erzo seveda nabija, kako je bilo narobe le to, da smo sedli v bife…).

Ob pomoči postavljalke padal – Slavke, po večkrat dvignejo padala in končno le uspejo odleteti. Prvi Martin, ki se samo v loku zapelje do pumpe

Martinov let

Mega podobno, čeprav poskuša tudi nekaj povrteti.

Megov let

Erzo je tudi v curaži zginil za rob, ko mi odidemo gor na parking, kjer pa Jeanovega avta ni več (!?). In se sam odpeljem v dolino do Mega, ki je videl pristajati Erza malo naprej, za gričkom proti pokopališču. Ko prideva tja, pa Erza nikjer. Na LiveTracku ugotoviva, da se je čudežno pobral in pelje proti Rakeku…

Na parkingu na Uncu se z Megom spet dobiva in se zapeljeva z LCjem pod Strmco, kjer končno naloživa Erza…

Erzov let

Kar večer je, ko se vračam proti LJU…

Je rekel Jean, da danes pa imam dovolj fotovideo materiala, da lahko spet en blog post napišem…

In je res preteklo že veliko časa od mojega zadnjega letenja in posledično poročila tukaj, pa gredo stvari žal (pre)počasi na bolje, tako da bo tale zapis po dolgem času še vedno brez moje aktivne letalne soudeležbe…

Po svojem dopoldanskem obveznem “bergljanju” v okolici Sv.Urha sem še vedno v slabi psihični kondiciji (fizične raje ne omenjam), zato pokličem Mega (je eden redkih, ki se ta vikend ni spravil na Paralisco), ki ima namen vsaj pogledati današnjo vremensko – letalno situacijo na Slivnici. Takoj se mu prlimam kot šofer, z željo po nekaj psihično lajšajoče debate…

Na pumpi v Cerknici z lahko robo presede v LCja in gor. Ko parkirava na vrhu, tu stoji Jeanov avto in nepričakovano se pojavita Jean in Boštjan, ki se ravno odpravljata na start. Počasi za ostalimi odbergljam na lepo urejen start, kjer Jean že pripravlja svojo novo igračko – drona (ČMRL). Ker piha neugodno (od zadaj) se nobenemu ne mudi v zrak. Sam se spomnim, da bi bilo dobro sčekirati in urediti mojo robo, ki je bila še vse od nesreče zbasana v LCju in Mega hitro prinese vse, pa še piknik dekico. Z Boštjanom se lotita razpletanja Mentor3 solate.

Kmalu se nam pridružita še Ana in Misty, ki sta pripešačili iz doline, Jean pa z mano začne usposabljanje za upravljanje drona.

Naredimo nekaj posnetkov z dronom

in še panoramski filmček.

Potem se z vedno hujše pripeke prestavimo v senčko malo višje. Mega in Boštjan pospravita še mojega Rooka, medtem pa se pojavi še Emil.

Čez nekaj časa se Mega odloči na start prinesti svojo robo (saj bolje najbrž ne bo), začne postavljati na V robu in se spravi v zrak

Zunaj začne nabirati in se odpravi čez Jezero proti Javornikom, Ko se vrne nazaj do pumpe,

Megov let

se odpeljem dol po njega.

Medtem pa v zrak tudi Emil in Jean

Emilov let
Jeanov let

Emil proti večeru še enkrat ponovi vajo.

Emilov drugi let

Še vedno smo prbiti na svojo občino in počasi mi že zmanjkuje uporabnih lokacij. Je pa tudi za danes napovedan lep dan z malo vetra J, JV smeri. V svojih tavanjih zadnjih časov okoli Besnice in Janč sem že opazoval pobočje pri kmetu Brdarju, nasproti že dolgo znanega zaresnega starta Gabrski hrib (pri Jančah). Lokacija je še malo bolj pomaknjena v to stransko dolino Besnice, približno na isti višini 600m in pa obrnjena na V stran. In mogoče je danes ta dan.

Iz Besnice zavijem po strmi makadamski cesti za Vnajnarje in parkiram na kolovozu pri cvetočem češnjevem nasadu. Ogledujem si mikrolokacijo in med sadnimi drevesi in drevesnim šavjem le najdem izvedljivo smer odleta. Piha šibko, skoraj idealno, gor po pobočju v smeri odleta z občasnimi odkloni smeri. Je pa gozdna meja pod travniki, kjer bi naj startal, kar visoka (ampak po moji oceni bi moralo iti čez…). Poleg tega je ta stranska dolina (brez pristankov) kar dolga do glavne doline Besnice, kjer sem na razkošnih travnikih že kar nekajkrat pristajal (tudi zadnje čase) in to me še dodatno skrbi. In ob teh “razmišljanjih in analizah” = cincanju, mine urca…

Ker pa veter najbrž nikoli ne bo boljši kot danes, na koncu le raztegnem Mentorja3 in se zbašem v tangice. V prvem poskusu lepo speljem.

Tudi čez gozdno mejo gre vsaj s 5m lufta. Sedaj pa na desno ob gozdnatem pobočju, kjer pričakujem dviganje. Pa ga ni in kar močno tonem nizko nad drevesi, da že postajam nervozen. Ko že vidim glavno dolino okoli vogala, pa le dobim nekaj rahlega dviganja, ki me zapelje brez skrbi čez zadnje smreke.

Ozek travnik vodi v dolino Besnice do prečne glavne ceste z elektriko in hišami na izhodu dolinice. Tam čez pa bogati travniki za pristajanje…

In v trenutku se je treba odločiti… Čez drote in hiše mi … najbrž… ne bo zneslo, zato ostro zaniham v desno in levo in ob drevesih levega roba travnička spet v desno in … sem malo prenizek, da bi drugi nihaj speljal … in z ritjo prbijem ob tla…

Zoranov let

Najprej se mi zdi, da se bom sam kar pobral in začel pospravljati. Po prvih gibih, ko mi začne škrtati in plesati v bokih, pa mi je jasno, da se dan ne bo enostavno zaključil…

Prvi je pri meni kolesarski par z glavne ceste (prepoznam svojo nekdanjo sodelavko z IJS, ona me pozdravi nazaj – a se mi že blede ???), potem pride še možakar iz sprejemne pisarne servisa Toyote (ne, to je to, … je že konc z mano…),… ki pa je v resnici tamkašnji domačin.

Pokličejo rešilca, pospravijo padalo in me izkoplejo iz tangic in vse to lepo spravijo pri tem domačinu, medtem ko mene rešilec, ob pomirjujočem tuljenju sirene, vozi urgenci naproti…

Ko se zbudim iz narkoze po prvi operaciji, se mi pokaže tale razgled

Teden dni po stabilizaciji s temi zunanjimi fiksaterji pa je na vrsti druga operacija z notranjo fiksacijo = dokončnim sešraufanjem…

Danes pa že veliko Z (sicer krasen sončen pomladanski dan). Ker je vetra tudi dopoldne že kar nekaj, grem v to hribovito kotanjo za Češnjicami, pod vasico Zagradišče. Na dnu kotanje je prekrasna dolina, skozi katero teče potok Kižlovka izpod istoimenega hriba na nasprotni strani (to je zgornji del samotne in neobljudene travnate doline, po kateri sem iz nasprotne smeri od Podlipoglava noter raziskoval pred dvema dnevoma).

Ko s sedla zavijem na lokalni kolovoz dol proti dolini, mi gospodarjeva hčera odobri padalske poskuse na njihovi lokaciji. Pobočje je lepo travnato, poraščeno s sadnim drevjem in drevesnimi mejami in se šele pod zgornjo tretjino odpre v čistino. Parkiram LCja in s projektno robo (Rook+tangice) na vrh srednje položnega odprtega travnika.

Občasno prbije veter od zadaj po pobočju dol in mi posvaljka padalo (od smeri Z, kot generalno nabija veter, pobočje pa se spušča proti JV). Čakam, da bo dolina nakuhala kaj termike, pa v najboljšem primeru dočakam 0 (ko mi ne piha od zadaj).

V prvo lepo dvignem in sem po par korakih že v zraku, pa me veter od zadaj spusti, da prav na silo prekinem, saj čez pastirja na koncu travnika ne bi šlo.

Ko pridem spet gor, me tu čaka gospodar, ki je sicer zelo prijazen in se prav opravičuje, da mi ne pusti nadaljevati, saj trava že poganja na polno in … Po 10min prijetnega pogovora o pandemiji, karantenskih duševnih stiskah v betonski džungli bližnjega velemesta in tukajšnji prekrasni okolici Ljubljane (znotraj občine mojega stalnega bivališča…), mi kar sam odobri še nekaj poskusov in se res prijazno poslovi.

Veter zgoraj na robovih je vedno hujši (šumijo gozdovi domači…) in pri drugem poskusu samo laufam po travniku s padalom lepo nad sabo, vzeti pa me noče.

Za tretji poskus se prestavim malo v desno pod rob strmine, kjer sem v nekakšnem zaveterju. V neki približni nuli potegnem in lepo speljem, pa me tako tlači dol, da sem kljub lepi strmini le nekaj metrov nad tlemi. Na koncu se le zapeljem ven nad dno doline, pa me z -3 spusti na tla, čeprav je travnik po dolini v desno še »neskončno« dolg.

Zoranov letek

Danes pa obrne V spet na Z in ker bo jačal šele po poldnevu, grem spet bolj zgodaj (okoli 9h) od doma, saj upam, da bo zgodaj še manj vetra.

Ničkolikokrat sem že stal tukaj ob kapelici (nazadnje 18.tega, za svoj rojstni dan letos), pa je bil vedno neprimeren veter. Ali je pihalo od zadaj, s strani, ali pa pometalo po teh vrhovih, da si tudi pod razno nisem upal. Iz dveh razlogov: 400kV daljnovod spodaj, ki ga je dobro preleteti (čeprav je v primeru krize možno pristati tudi na dovolj velikem travniku pred njim, tik pod pobočjem pred sedlom) in pa šavje pod startnim travnikom, ki je vsako leto višje…

Danes ob 10h ni skoraj nobenega vetra, sonček pa že naredi tudi kakšen termični balonček, ki dahne gor po pobočju. Takoj postavim Mentorja3 in se vpnem. Počakam, da dahne gor in potegnem… in speljem lepo čez šavje.

Potem me še malo dvigne in ko pridem zunaj v nekaj bočnega Z z desne sem lepo visoko, tako da se brez skrbi zapeljem čez daljnovod in čez sedlo in še čez vse napeljave spodaj na sedlu (razcep trofazne, telefonija, dvofazni vod, trafo,…). Čez gozdiček in ob štromu na travnik na nasprotni strani, kjer pristanem.

Zoranov dolgo, dolgo načrtovani let

Vesel kot radio!

Pospravim robo in kar z njo pešaka dol na sedlo in (počasi) gor nazaj h kapelici in LCju.