Danes zamešam urnik terapije in potem na lokaciji čakam 2 uri, da napoči moj pravi čas.

Ko končam, je ura pozna, da se že skoraj mrači. Kljub temu se zapeljem v Sostro in po potoku do krtine svoje naslednje rehabilitacije.

Danes je še bolj megličasto in mokro kot včeraj (čeprav je nad 900m oblačnim pokrovom povsod čudovit sončen dan – marsikje pa še pokrova ni…). Brez razmišljanja pograbim Rooka in odštorkljam gor.

Prihajajočo mrak na srečo skrije mokroto, ki jo pa čutim pod prsti, ko postavljam padalo. Vetra nič, le malo zlivanja hladnega zraka dol. Ko je kao nula, potegnem in se zapeljem v dolinico.

Zoranova današnja rehabilitacija na terenu

Ko tlačim Rooka v LCja, je pošteno vlažen…

Je preteklo že kar nekaj dni slabega vremena od zadnjega rehabilitacijskega poskakovanja.

Erzo me zjutraj spravi na obrate z vabilom na Lijak (kjer je sonček), ampak za zaresno letenje s težko opremo se še ne čutim dovolj fit in se raje odpeljem pod mojo trening krtino (čeprav je tudi danes v LJU vse zabasano). Vmes sem tukaj bil sicer kar nekajkrat, ampak po obilnem sneženju, taljenju in spreminjanju doline v gnojno močvirje ob večnem zlivanju zraka v bolj ali manj megleno dno doline, je danes prvič, da se mi zdi, da bom vsaj padalo postavil v vlago, ne pa v mokroto.

Ko se splazim iz LCja sem odločen, čeprav se hladen zrak tudi danes zliva po pobočju dol. Naložim si nabranega Rooka in odštorkljam z eno pohodno palico na vrh (bom pač odštorkljal še nazaj dol, če ne bo…).

Na vrhu pa, presenetljivo, občasno pihne celo gor. Razgrnem in počakam, da prav pihne … in se zapeljem v dolinico (kjer pa se zrak še vedno zliva dol).

Zoranovo nadaljevanje rehabilitacije

Start in pristanek idealen, tako da sem tudi danes zadovoljen kot radio.

Včeraj sem sicer bil tukaj (ko je Erzo uradoval v Štepanjskem naselju), pa je bilo sluzasto in pošteno pihalo s strani in od zadaj čez hrib (kar je, opazovano s pristanka, kazal Juretov grobi merilec), tako da sem le malo dihal in užival na svežem zraku, preden sem se odpeljal…

Danes pa je dosti bolje in celo nekaj sončka se kaže. Vendar na vrhu grička vseeno veter piha malo z leve (SV, V).

Ko postavim, kar nekaj časa čakam, da Erzov fini merilec pokaže nič in potegnem, “eksplozivno” odracam 2-3 korake in se odpeljem na dno dolinice.

Zoranovo vežbanje se nadaljuje

Danes zjutraj gnilo in sluzasto in nimam nobene volje za »rehabilitacijo«. Pa pokliče Erzo, da prihaja v moje kraje. In me seveda spravi v obrate, saj v mojem peskovniku pa ja ne bo sam ordiniral.

In se hitro zrihtam, odbergljam v LCja in v Podlipoglav proti mojemu »rehabilitacijskemu centru« (= edini start, do katerega se pride po vodi, saj sta dostopni kolovoz v dolinico in potok Kižlovka eno in isto…).

Ko plužim po vodi, nekje na sredi dostopa, Erzo nabira padalo na travniku levo, pod startom Kižlovka2, ki ga je pravkar odletel.

Erzov 1.novnov

Komentar leta:Tega sem videl, ko sem haral tule 6.2.2020 v predkoronskem obdobju in 2, 3 tudi odletel, misleč, da bom tud tega. In potem se je zgodila letošnja nesrečna pomlad, ko se Zoran ni premaknil iz Lj in skoraj vse potamanu, kar se je dalo v Mestni občini ljubljanski! [28.11.2020 18:17]Roman Debevec : Bravo! Pa ne da si Zoranu “skočil v zelje”… 🐇 [28.11.2020 11:56]Aleš Pirš : Lepo da skupaj vadita. [28.11.2020 17:55]

Počakam, da se naloži v LCja v potoku (on ima seveda škornje, ki mu pri tem nudijo vso podporo) in naprej v dolinico pod Kižlovko. Megla ni do tal, se pa vse cedi, kot še nikoli doslej. Opremim se za pohod, naložim rinfuzo Rooka in z eno pohodno palico odracam za Erzom v pobočje.

Sam se ustavim na svojem standardnem mestu (začetek bolj strmega dela na prelomu), Erzo pa še gor po položnem travniku pod rob gozda (da bo ja čimdaljši 🙂 ). Postavi svojo robo in se pripravi, potem pa še meni raztegne Rooka.

Čakam, da bi pihnilo gor,

Erzo pa izgubi potrpljenje in potegne (saj baje na vrhu travnika rahlo vleče gor) in odlaufa. Pa kar laufa še mimo mene, predno mu padalo zagrabi in se odpelje v dolinico.

Erzov 2.novnov

Sam še čakam, pa čutim hlad le v vrat; potem vseeno potegnem in se po štirih korakih (toliko zmorem) ustavim, saj Rook noče zagrabiti (prvič, odkar se tukaj rehabilitiram, padalo podrem… nisem čakal pravi trenutek, pa trema, pa to…).

Naberem in odracam nazaj gor. Medtem pa tudi Erzo pride nazaj gor na pomoč, da mi raztegne (že dokaj vlažnega) Rooka. Postavi še dodatni fini merilnik vetra (trakec iz Petrolovih rokavic, ki je občutljiv na desetinke), saj Juretov grobi merilnik (plastični belo rdeči cestarski trak) zgolj visi ob palici.

In res kmalu pokaže Erzov merilnik sapico gor (ki jo sedaj tudi jaz začutim) in potegnem in gre vlažna cota lepo gor, da se po elegantnem startu tudi sam zapeljem v dolinico, kjer tudi pristanem elegantno :-).

Zoranova današnja rehabilitacija

Andrej Erznožnik : Sva pristajala z Zoranom na ozkem nepognojenem pasu zemljišča. In ko se peljem domov vidim ob cesti pristajat čapljo v pognojen svet. Uf. A lej znalko, pristane na 1m2 nepognojenega sredi tistega dreka! [28.11.2020 18:06]

Potem, ko se zapeljeva skozi potok ven v Podlipoglav,

predlagam Erzu, da obdela še moje bližnje lokacije.

Najprej na start nasproti Šentpavla, kjer ob ogledu lokacije zamenja padalo za suhega.

Erzov 3.novnov

Pa še skozi Sadinjo vas na njegov današnji četrti novnov, moj že obdelani griček za kmetijo nad križiščem električnih vodov. Lepo odleti, pa mora žal krajšati, ko pripelje do kota med droti…

Erzov 4.novnov