Zjutraj Erzo navdušeno skliče zbor na Železniški za Čaven (računa, da bo burja popustila, JV spodaj pa naj bi obrnil na JZ).

Ob 11.10 na Železniški v njegov padalski muzej vstopimo Hlišev Andrej, Bizjakova Tina in jaz. Na Uncu pa še Mega, ki prevzame krmilo (da lahko Erzo v miru malica). Med potjo je na Kovku že 17m/s v sunkih, močan SZ v višini pa tudi ne obeta nič dobrega. Tako prestavimo Sama s kombijem v Selo, kjer naj bi vstopili, da nas od tam zapelje na Lijak 🙂 . Ob prihodu prbija V veter po tleh, tako da dvomimo, da tudi do sem priletimo in pošljemo Sama kar pod Lijak. Tam se končno naložimo k njemu in gor.

Na startu praktično nikogar in v počasnem tempu se pripravimo, saj tudi vetra, ki bi nakazoval, da ne bomo takoj scurili, ni kaj dosti. Končno gre prva sonda v luft in zajadra in potem smo hitro v zraku še ostali.

Že pobiranje nad start ni bilo ravno lepo (SZ zgoraj je odrival od grebena in pošteno mešal stebre), više gori pa sploh ni za prehvaliti… Rodeo kjerkoli in tudi veter piha od kjerkoli.

S 1100 se odguncam proti Zmajarski skozi nabijanje gor, v kotu pred Skretom se zguncam čez 1200 (Mega tu kar vrti in jadra, kot da je najlepši dan…) in imam že vsega zadosti. Samo še polno uro čakam, ko se zunaj odguncam nazaj mimo starta na Danijel in v ravni črti na pristanek v vedno bolj počasnem posnetku, saj je nižje vedno več V…

Tina že grounhandla v obilici V.

Redki preostali tudi počasi pristajajo.

Včasih med prijastajanjem koga tudi rikverca (čeprav ima Kraljico2…), kot je lepo videti tukaj.

Ne vem, če je komu danes tole bilo všeč. Še najboljši del dneva pa je na koncu čvek ob pasulju v Etno na Vrhniki…

Danes napovedanega precej Z in više SZ in Erzov jutranji zborni SMS je (po posvetu z Jasno) za Šušnjevico. Takoj sem za, saj smo že včeraj (sploh v izogib gneči v Vipavski) omenjali Buzet, to mi je pa še bolj všeč…

Na Uncu ob 10.30 naložim Mega (hočeva biti neodvisna zaradi večernega sestanka v Ajdovščini o poletni misiji Bolgarija), pa naju ustavi Erzo, da počakava z Emilom (ki tudi pride sem na parking).

Jasna pripelje še Klemna, Duleta in Erza in Dule se naloži k nama, preostali trije pa k Emilu in dol. Za nami bo prišel še Uki v privatni režiji in predvidoma še Jean z bolgarskim kolegom.

Emil vozi pred nami in po AC ful tera, tako da mi poraba vidno narašča 🙂 . Čez Buzet in do tunela Učka, kjer odvijemo desno od zadaj pod Učko na Šušnjevico.

Na startu že kar nekaj kolegov padalcev (predvsem hrvaških), ki počasi postavljajo v močnem vetru in bazah. Erzo hiti v paniki, saj bo lahko čez 5min že premočno…

Tudi ostali postavimo in v primernem trenutku v luft: Erzo, Mega, Emil, Zoran, Klemen, Jasna in ob prihodu Ukija še Dule in Uki.

V zraku kar veliko vetra in močno dviguje, občasno se zdi, da te kar rikverca. Z lepo višino grem za Megom ven na ravnino, pa samo curi. Odvijem nazaj, še naberem in vzdolž grebena ekspresno (tudi 50+) proti Plominu. Mega je jamral, da bo scuril, pa se potem (kot vedno) pobere iz nižin.

Nekateri so tu nad grebenom še (na videz) dosti više, kot jaz in zdi se, kot da bo koga kar odplaknilo nazaj na obalo in nad morje. Proti koncu grebena obrnem (v resnici je grebena nižje še kar nekaj in večina je potegnila še malo naprej) in po polžje nazaj (proti močnemu SZ) do starta in še malo čez.

Pa se mi tu zdi preveč vetra, obrnem in še enkrat proti Plominu (malo niže). Na koncu grebena obrnem in sedaj malo bolj zunaj (in za spoznanje manj polžje) do starta. Sedaj pa (četrta stranica 🙂 ) rinem naprej v veter, dokler bo šlo. Nad platojem med Učko in Šušnjevico je pa precej razrukano in še bolj ustavlja, vendar nas nekaj le vztraja. Zavijem bolj ven proti Boljunskemu polju (se bojim, da ne bom zrinil naprej čez plato) in dobim steber dneva spet do 1500 in potem naprej v smeri Bresta. Okoli 20 gre naprej in dol, spodaj tik nad pobočjem pa vidim »Erza« ki se plazi naprej praktično po drevesih in pristane na travnikih pred Vranjo.

Sam z lepo višino preletim Vranjo in pristanem za vasjo.

Mega je toplandal in že pelje LCja dol.

Dule že čaka v Šušnjevici.

Tudi Jasna je toplandala.

Kakor tudi Uki (ki pa je pozabil prižgati FlyMe…). In tudi Klemen.

Erzo v Šušnjevici, saj je tisti moj videni »Erzo« bil v resnici Anđelko.

Spodaj Mega naloži Duleta, Erza in še Emila.

Čez nekaj časa pridejo k meni in v lokalno gostilno, midva z Megom pa v Ajdovščino…

Še vizualizacije

Danes napovedano sredi dneva obračanje iz Z v SV. Na Lijak (ki bo ziher) danes nikogar ne mika, zato se na koncu dogovorimo za popoldanski Zavrh.

Ob 14h na Šodru Mega in Simeon prisedeta v LCja in do Škorpijona, kjer danes zamuja Milan celo manj kot Uki. Vseh 5 z LCjem na start, kjer že sameva mlajši padalski kolega Zajec Jernej (H&F), saj baje že celo uro prbija SV.

Res je kar veliko vetra, vendar izmerim sunke največ do 8,9. Mega začne postavljati, za njim še jaz. Veter vidno upada in Mega odleti že v precej šibkem. Ven in v desno, kjer tone in ga razmetava. Potem od zunaj nizek okoli Trebelnika, kjer ga najprej pokopavamo, potem vstane kot Fenix iz pepela v višave (nad greben).

Naslednji je Simeon, ki kopira Mega v desno, pa spet nizek pred Trebelnik, kjer dobi dviganje. Potem v skoraj brezveterju potegnem jaz (mi kar vsi trije ostali držijo padalo) in se v prelepem dviganju zapeljem čez vrh Trebelnika (napet v pričakovanju kakšnih batin – pa nič). Padem skozi močno dviganje, ki ga vrti Simeon že lepo nad grebenom, za vrhom pa me samo odplakne v nižave, kjer ugotovim, da v resnici piha JV (iz doline ven) in da sem se povsem po nepotrebnem odpeljal na napačno stran Trebelnika iskati dviganje. Prenizek sem za nazaj in se samo še nekaj časa matram v nižinah v nekih nulcah, da dokončno scurim k Škorpijonu.

Mega javi, da je pristal blizu Šodra.

Milan se je tudi bolj ali manj odpeljal proti Bistri, dokler je šlo.

Jadrajo pa še kar nekaj časa Uki Simeon in Zajec. Prvi se pripelje k meni Uki.

Nekaj za njim Jernej.

In zadnji pristane Simeon blizu Verda po urci jadranja.

Uki me zapelje gor in peš na start po LCja.