Za danes sem prepričan, da bomo šli še enkrat na Dobrovlje (vsaj tako že včeraj zvečer kaže nekoliko močnejša današnja napoved in včerajšnje izkušnje brezveterja ob nekoliko manjših vrednostih napovedanega vetra).

Pa me še v spanju v zgodnjih jutranjih urah z SMS sprašuje Erzo, ali Dobrovlje bodo, saj ga skrbi serija (in močan napovedan veter v njegovih koncih). Ko se nekaj ur kasneje le slišiva v živo (po telefonu), mu svetujem, da naj gre serijo rajši rešiti na Hribe, medtem pa vidimo, kaj bo z Dobrovljami. Ko začnem pregledovati dejansko stanje na terenu in nove napovedi, pokliče Erzo ves obupan, da na Hribih že ruje (in zakaj, da ni šel že zgodaj reševati situacije…). Ko predlagam, da pride na Kižlovko (ki me še nikoli ni pustila na cedilu), je on že na poti na rezervne lokacije blizu Rudnika. In ko se odpravljam proti Kižlovki, ugotovi, da je tudi na Rudniku že preveč vetra.

Poberem ga pred Sostrim in v Kižlovko. Po več kot mesecu dni prelepo sonce. In mraz vsaj -8 st. In močvirje in blato spodaj popolnoma zmrznjeno. In piha po dolini dol SV, kot še nikoli (no enkrat, v začetnem obdobju rehabilitacijskega centra Kižlovka, je še malo bolj pihalo, ko sem stopil iz LCja in mi je začelo napihovati Rooka, da sem ga samo nazaj stlačil – res pa je, da sem takrat tukaj uporabljal še dve palici, da sem sploh lahko štorkljal naokoli).

Kljub vetrovni situaciji nabereva robo in gor (jaz naprej, saj Erzo na travniku ob LCju razpleta posledice jutranjih poskusov na Hribih…).

Tudi na startu piha. Predvsem V od strani in od zadaj S,SV. Vendar se na trenutke umiri, zato postaviva proti J in čakava. Na začetku najinega prihoda je namreč enkrat celo močno pihnilo od J gor in jaz sedaj čakam na to. Kar nekaj časa.

Potem Erzo zgubi potpljenje (psihični pritisk je prevelik), saj da piha večinoma z leve (kadar ne svaljka padal od zadaj) in prestavi padalo na V smer, jaz pa še naprej »izkušeno« čakam na prvotni lokaciji.

In v nekem trenutku Erzo dvigne proti V in teče kot rakovica v desno po pobočju dol, da ga vzame in … pristane spodaj.

Jaz pa še kar čakam in se izpenjam in vpenjam vsakokrat, ko veter od zadaj posvaljka Rooka, ki se pridno suši (začetna otrplost štrikcev in cote zaradi pomrznitve je že popustila in padalo postaja vedno bolj voljno).

Erzo pride gor in postavi še enkrat, za mano (pritisk je popustil, saj je serijo rešil, zdaj lahko samo še mirno popravlja rezultat do današnje lokalne zmage)…

In se v nekem trenutku res umiri in pihne rahlo gor, da potegnem, elegantno odletim in se nad dolino obrnem v levo po dolini gor in pristanem proti močnemu čelnemu vetru (prvič tukaj sploh).

Milan Velkavrh : Na Pižmovki se pa ve kdo je glavni😁 [13.2.2021 14:56] Aleš Pirš : Se enkrat vec kot Erzo. Kapo dol! [13.2.2021 15:37]

Potem na tleh handlam padalo in s tem kažem Erzu, kakšen je veter tu spodaj. In se v nekem trenutku tudi njemu poklopi in odleti in ga dvigne nad start, da ga potem močno spusti skoraj na vznožje pobočja (kot je mene prejšnjikrat).

Slavc Koritnik : Kje točno je Križlovka? [13.2.2021 13:12] Andrej Erznožnik : Zraven pižmovke [13.2.2021 14:40] Zoran Gaborovič : Kižlovka, brez r-ja. Nima nobene veze s križem 😊 [13.2.2021 14:48]

Erzo gre še enkrat gor (mu je premajhna dolžina leta…) in na startu čaka, jaz pa spodaj na prekrasnem sončku še naprej sončim Rooka in ga na vetru handlam (in predvsem sušim – ugotavljam, da tako suh ni bil že več kot 2 meseca).

Kar nekaj časa mine, da Erzo obupa, nabere padalo in odstopi od nadaljnjih poskusov (veter mu noče več obrniti in piha samo še dol).

Ko odpeljeva, Erzo predlaga, da odkupim parcele v tem delu dolinice (ki jih je, po katastru preverjeno, kar nekaj) in vzpostavimo rehabilitacijski center (v bistvu ne samo za traumatološke poškodbe padalcev… ) ter zajezimo idilični potoček v ribnik, kjer pa bi gojili postrvi le v takšni količini, da bi bilo dovolj za pridruženo leglo pižmovk. Potok pa bi še naprej zalival dovozni kolovoz in preprečeval ostalim ljudem prihod do postrvi (sam sem namreč imel idejo, da bi povečali proizvodnjo postrvi za globalno prodajo…).

Že včeraj je Milan navijal za današnje Dobrovlje in jutranji podatki in napoved kažejo, da bo super. Zato sem zelo za in se uskladim z Milanom. Le dve pomanjkljivosti sta: postaja na Dobrovljah ne dela in ni videti, kakšen je veter v resnici, pa še bolj pokrita je Savinjska na kamerah, kot naj bi bila. Erzo zaradi dopoldanskih omejitev ne more in prisega na popoldansko Slajko.

Tako se ob 10.40h dobiva pri mojem Hoferju z Gracarjevim Jožetom in počakava Milana, da presedeva k njemu. In potem gasa pod Dobrovlje. Malo počakamo Frenka, pa potem odpeljemo gor kar sami trije za ostalimi, saj se Frenk skombinira z Zvonetom.

Nekaj jih je že v luftu, nekaj jih še štartuje na idilično snežno poprhanem startu, kjer je komaj kaj vetra (še največ ga je ob našem prihodu). Prvi štartajoči so že scurili in prihajajo v drugo rundo. Počasi postavimo tudi mi trije. Milan odleti prvi in po nekaj borbe na desni scuri v graben pred pristankom.

Jože pomaga meni dokončno pripraviti Mentorja5 in mi kot sekundant pazi, da ujamem primeren trenutek in lepo speljem. Na desni dobim nekaj sunkovitih balončkov, pa se na nobenem ne morem zares pobrati in generalno curim. Potem zapeljem ven nad jezero in še tam malo povrtim, da pristanem na uradnem.

Rajhov Klemen in Frenk mi pomagata pospraviti, medtem pa pride tudi Milan. Naložimo se k Zvonetu in gor, jaz kot šofer za Milanov avto, ostali na drugo rundo. Ravno ko speljemo, pristane Jože, ki je lepo izkoristil razmere.

Na startu pomagam drugim postaviti in ko Milan odleti v drugo, odpeljem dol.

Na pristanku se naložita Milan in Jože in proti LJU.

Danes pa naj bi zjutraj dež/sneg ponehal in ob močnem SV in ohladitvi posijalo sonce. Pa med jutranjo terapijo šele začne snežiti in potem doma čakam, da snežni metež poneha.

In potem v Kižlovko (sem pričakoval, da bo danes kaj drugega…). Tu pa piha veter dol s hriba kot še nikoli, kar poruši mojo teorijo, da karkoli že piha po SLO, je tukaj vedno umirjeno.

Vseeno grem v rahlem sneženju gor in razvlečem coto (ki začne celo rahlo trdeti zaradi mraza). Čakam, če se bo malo umirilo, da bi potegnil. Ko prvič potegnem, padalo samo vlečem za sabo.

Potem ga prestavim na V, od koder na momente močno pihne (čeprav butne v resnici S, 45st z leve po hribu dol). Ko pihne, mi kar potegne padalo nazaj in mi ga ob dvigu zrola. Spet se prestavim na J stran, kjer je strmina največja.

Ko premočeno coto spet raztegnem in se vpnem, butne od zadaj in se zgodi nemogoče: mokro coto, ki je prlimana na travo in blato mi posvaljka kot štrudel. Pa spet odpenjanje in raztegovanje. In čakanje.

In naenkrat butne od spredaj in potegnem in gre gor in mi ga vleče v levo in me na mestu dvigne od tal in kar stojim v luftu pred robom, da se potem zlijem čez in me spusti v močvirje le malo stran od vznožja…

Zjutraj dež. Dopoldne dež. Ko začne malo manj padati, se odpeljem v Kižlovko, kjer le še rosi.

Erzo pokliče, da je ravnokar pristal pod Ženčkom, saj je imel v tamkajšnjo okolico službeno pot.

Erzov komentar leta:Potem, ko je dan napovedan še bolj nemogoč kot včeraj, se lahko samo prepustim. Zjutraj lije, ob 8.30 mam v Logacu teren z vabljenimi strankami. Lije. In ko končamo odneha tudi dež. Tapameten odneha. Doživim stik dveh vetrov: sto metrov nad Ženčkom je baza z JZ vetrom, skoz leske nosi megle od SV, sam trakec pa kar vrti. In zdaj pol ure kasneje je posvetilo sonce. [10.2.2021 12:24]Andrej : še 100. [10.2.2021 12:25]

Na mojem startu ne rosi več, ko prištorkljam na vrh. Razgrnem mokroto v mokroto in čakam.

Ko le pihne rahlo gor (začuda, saj više gori čez SLO močan JZ, torej bi moralo pihati tu le v hrbet… 🙂 ), potegnem kolikor zmorem, premočena stara cota Rook počasi zleze gor, da lepo speljem in se z vetrom v hrbet po dolini zapeljem v čofotajoč pristanek (celo nekaj korakov v teku počofotam, da ne padem naprej na kolena v vodo).