Popoldne pa na Ambroža. Okoli 11h se zbirajo na vrhniškem koncu, jaz pa kar direkt na pristanek pod Ambrotom, kjer je vse črno avtomobilov. Malo počakam, da pride ekipa v dveh avtih: Erzo, Štusejev Dušan in Dule v Erzovem (sem se priključim jaz) in Milan s Pojetom v drugem. No v bistvu je še tretji Bertov avto z Dimnikovim Alešem in Malijem. Pravzaprav pride kasneje še Manca s četrtim…

Dušan mi prinese padalo na start, na katerem nisem bil od konca 2018 !!! Sam pridem le s pohodnimi palicami brez težav. Sandi in Primož ravno odstartata dva tandema. Čisto na vrhu poseke začnem postavljati, spodaj pa Poje in Erzo, ki kmalu odletita.

Malo zatišja, potem hrbtno potegnem še jaz in speljem. Nato še ostali. Pred startom močna dviganja in kmalu naberem nad start, pa v zanosu proti Kržišču, pa spet zgubljam in nabiram v močnih termičnih stebrih. Pri hotelu na Krvavcu vrtiva nekaj časa skupaj z Dušanom. Pa spet malo zgubim in nazaj pred start.

Ker imam LCja na pristanku in zaradi svoje slabe mobilnosti želim pristati pod Ambrotom, sploh ne razmišljam, da bi se odpeljal čez Kokro in naprej, ampak imam ves čas v glavi, da bi nabral čim višje nad 2000 in se odpeljal proti Kalškemu in mogoče še naprej proti Grintavcu. Ampak kljub močnim in pogostim stebrom sploh ne znam nabrati do 2000 in se samo selim sem in tja in tavam v območju Ambrota.

Po urci že začutim bolečine v nogi in potem se zapeljem na prednji rob in še tam povrtavam v višavah pred Stiško vasjo kakšne pol ure. Ko imam zadosti, pa se zapeljem na pristanek.

Malo prej je prav pod Grajcem pristal Dule.

Aleš je tudi že na pristanku.

Malo za mano pristane še Berto.

Ker prijazen mladenič ponudi prevoz gor po avte, pustim kar razsuto robo na travniku, podrezam še Berta in Aleša za šoferja (Dule pa nekako ni pripravljen za hitro akcijo) in gor v reševanje naših avtov. Duleta potem res sploh nismo rabili, saj Manca ni pustila ključev pri avtu…

Ko smo spet doli, malo poklepetam še z Joštom, potem pa pristane tudi Manca. In nekaj kasneje še Dušan.

Ko Manca dobi prevoz gor se odpeljem proti LJU.

Milan pristane pod Ambrotom.

Erzo pa v Krajnski…

Kje pa je Poje ???

Ko sonček malo segreje LJU kotlino, v Kižlovko.

Spodaj nobenega vetra (danes po napovedi skoraj nič SV vetra), na griču pa termika že lepo vleče gor. Samo v pahljačo odložim Rooka, se vpnem in hrbtno naravnam v zidek.

In ko malo bolj pihne, ga lepo hrbtno dvignem in takoj po obratu stopim v zrak. Tudi danes lepo drži in me nese mimo LCja do kolovoza.

Ker imam pozno popoldan kontrolo pri zdravniku na Soči, priganjam, da gremo čim prej (12.15 Škorpijon).

Ker je Berto brez avta, odvijem okoli 12h na Brezovici z AC in ga snamem doma. Pri Škorpijonu počakava še Manco in Milana in gor, kjer je že parkiran Dušanov kombi. Mimo njega in okoli ovir na start. Vetra skoraj nič (samo termika občasno pihne šibko gor po bregu, sicer pa je tudi inverzija na 800…).

Takoj začnemo postavljati (Berto, Manca meni in sebi), medtem ko Milan in Dušan odpeljeta LCja v vas. Ko sta nazaj Berto ravno odleti in po nekaj matrarije scuri, ne da bi prišel do Škorpijona.

Potem Milan ugotovi, da je izgubil včeraj rokavice in skoraj spet noče leteti, dokler ne zve za moje, ki so slučajno v LCju (tanke letne). Vročina je sicer taka, da jih skoraj ne rabimo, ampak Milan se boji, kaj bo na 2000 in gre po njih v LCja.

Medtem postavi Manca in neprepričljivo odleti v šibek veter. Jaz počakam Milana, da mu dam svoje zimske rokavice (da ne bo zmrznil na 2000) in vzamem svoje tanke letne, ki jih prinese iz LCja. Potem mi Milan in Dušan asistirata (in postavljata), da v drugem poskusu v tem šibkem vetru neprepričljivo odletim. Tudi Manca že pristaja.

Za Trebelnikom še nobenega pametnega dviganja, potem pa le dobim neke mehurčke in se matram in celo naberem na greben in se lahko še nekaj časa matram sem in tja.

Nekaj za mano odleti še Dušan.

In čez nekaj časa kot zadnji še Milan.

Pristanem po pol ure zadnji, s tem, da me tik nad pristankom kar noče spustiti in se zapeljem daleč na naslednji travnik.

Danes pa spet terapija sredi dneva, zato dopoldne najprej sekundarna v Kižlovki.

Sonček že sije, generalnega vetra danes nobenega resnega napovedanega in tu je mir.

Termika že dela, saj na startu piha idealno gor, tako da Rooka lepo mirno hrbtno dvignem in me vzame že pred robom. Drži lepo, lepo, tako da preletim LCja in pridem tudi čez kolovoz.

Popoldne pa na Slivnico. Vsi smo danes pozni in Erzu ustreza 14.30, da nas skliče na Železniški, kar omogoča tudi meni, da se priključim.

Erzo s Toplakovim Tomažem in Mojco, Sušev Primož pa gre kar sam (namen ima le testirati moj Run&Fly in se mu potem mudi), jaz prisedem k Milanu. Na Uncu pobereva še Mega, ki se prijazno javi za šoferja in v Cerknico. Med vožnjo gor poberemo še veterana Škerla in na vrh. Hkrati z nami pride še Martin s svojo življensko in zemeljsko podporo (in mi odnese padalo na start).

Prvi trije se ravno pripravljajo spodaj na platojčku pri luknji (za Z) in začnemo se še mi (jaz zgoraj na strmini). Pred nami je že startala Kurnikova Ana, ki kmalu zacuri in pristane.

Seveda je tudi že pihnil od zadaj SZ, vendar le na kratko, potem je spet Z. Pripešači še Primož in postavi. Drug za drugim odletavajo. Primož se na startu sprehaja med padali z Run&Fly nad glavo in elegantno odleti. Najprej ga lepo dvigne, potem pa hitro potone…

Moj prvi poskus zgoraj na strmini (po pričakovanju prisotnih) ni uspešen (ker je Z, torej preveč z desne) in se ob zanosu spotaknem na skali in zvalim na spodnjo pozicijo. Tu mi SlimTom in Mega hitro spet postavita. Vendar sedaj grem naprej, saj mi je tu preveč položno. Pa pihne močneje (sedaj bi raje hrbtno…), da po dvigu kar na mestu obstojim in komaj z vso to težo na sebi stopim naprej tista dva koraka, da me vzame.

Ko odletim, pride še Štusejev Luka in še kasneje Kolarjev Robert.

Takoj začnem nabirati. Najprej mi je precej razrukano (inverzija ? – je danes zjutraj bila na 1200), više se umiri. Prvo rundo naberem do 2000 in se odpeljem do Podskrajnika, kjer pa močno zacurim, da se komaj poberem ob povratku na Slivnico. V planu sem imel bolj krožno turo, vendar ob mojem novem pobiranju Milan javi, da je scuril v Lipsenj.

Zato naberem kolikor gre (čez 1800) in se odpeljem do konca Loške doline in pristanem pri Kozarišču blizu gradu Snežnik.

Mega se je s Primožem že odpeljal in je doma, zato Milan odteče “maraton” (brez padala) na pumpo po svoj avto.

Erzo je pristal malo naprej od Dolenje vasi pred Kočevjem.

In ga bo rešil SlimTom z Mojco (ki sta tudi že na tleh).

Martin je zaključil lep FAI trikotnik.

Tudi Luka je zaključil FAI trikotnik, pa bil zelo, zelo visok.

Robert se je bolj ali manj odpeljal na pristanek.

Milan me kmalu pobere in gasa proti LJU. Med potjo pa mi Primož še poda svoj report o padalčku…

Še vizualizacija treh naših letov: