Danes naj bi bil dober letalni dan (vsaj v primeri s predhodnimi) in že včeraj Igor napoveduje za danes resno letenje. Ker imam dopoldne zemeljske obveznosti moram odkloniti udeležbo na Kalniku (Erzo in Nevidni), pa tudi na Slivnici, na katero že pred poldnevom planirata Jože in Pirš.

Ko pa dobim od Igorja sms z žalostno novico, me vse mine…

Ko je več kot pol dneva že mimo, pa se vseeno slišiva z Igorjem, da je treba iti nekam odletet: zaradi samega sebe… in za njega, ki mu to ne bo več dano…

Presedem k Igorju in v Vipavsko, ki se počasi čisti. Še pri Anji se sprašujeva, ali na Lijak, Vremščico ali gor na Kovk. In se zapeljeva gor.

Na startu sva edina padalca in en zmajar. Piha idealno. Še je precej pokrito.

Kmalu sva v luftu.

In potem zame več kot tri ure jadranja, kot ga še nisem doživel (in ga najbrž tudi nikoli več ne bom). Ves čas mislim na Vanjo. Da ga ni tukaj in ga nikoli več ne bo z nami… In vsi moji problemi z bolečinami v kolenih,… s težavami v podjetju, … z našimi medsebojnimi odnosi, ki si jih kompliciramo,…  z vsakodnevnimi skrbmi, … se mi zdijo nepomembni v primeri z dejstvom, da živim in sem in lahko zdajle jadram…

Še nikoli, od moje nesreče dalje, nisem jadral tako sproščeno, s takšno lahnostjo, ne da bi razmišljal, kaj bom naredil v naslednjem trenutku… Popolnoma prepuščen zraku in vetrovom. In še nikoli nisem videl toliko raznih ptičev, ki bi mi kazali, kam naj zapeljem…

Igor je pristal po uri in pol pri Anji

Igorjev let

in s pomočjo Sama rešil avto, jaz pa sem se odpeljal čez Nanos dokler je šlo.

In kar samo je šlo do Hrašč…

Zoranov let

Danes je že skoraj mesec, kar nisem bil v zraku. Sobotni dober namen (po vrnitvi s potovanja) na Racni je ostal samo namen, saj sta letela le Erzo in Boris, potem pa še naprej nikakvo vreme (čeprav so nekateri leteli tudi v nedeljo in ponedeljek…).

Ko pa danes pokliče Erzo vsaj za kakšen tolažilni skok, spustim vse iz rok in gasa v Horjul.

Na poti tja je vse na meji dežja (napovedan je bil dež in S, SV), ko pa Erzo zapelje gor, se pokaže sonček.

Na startu malo vetra, čeprav občasno pihne močneje in travice zadaj kar valovijo. Erzo v takoj postavi, potegne Tritona v malo vetra in ga mora peljati skoraj do stopnice, potem pa ga kar zaugne v zrak.

Sam se kar nekaj obiram, ko postavljam Rooka in se devam v tangice in ko postavim, piha najprej z desne (kot nek JZ – meša?), potem mi padalo posvaljka od zadaj (!!), da se moram odpeti in ga na novo postavljati. Ko spet nekaj pihne gor, ga hrbtno dvignem dokaj neprepričljivo, vzame pa me šele na polici. Malo potonem (menda bom ja speljal čez spodnji plato…), potem pa me vzame gor in zaklofa desno tretjino padala. Ko se spet postavi, gre samo še dol. Obrnem in nazaj, ampak dviganja ni več. Počasi peljem ven nad Horjul, medtem ko Erzo še vedno vrti že ves nizek pri Vrzdecu. Pristanem pri Športni pri LCju v močnem V.

Zoranov let

Erzo javi, da je tudi on na tleh.

Erzov let

Ko pospravim, ga poberem in gor po njegov avto. Ko prideva na start, piha precej močneje kot prej, pa spet je vse oblačno…

Že en dan sem nazaj s potovanja, pa nobenega pravega vremena. Za danes kaže, da bo vsaj dopoldne malo bolje in se začnemo dogovarjati. Napovedan močnejši JZ, Z- Usklajevanje reši Erzo z zbornim SMS za 10.50 Vrhnika. Na Železniški Erzo, pUnČkA in potem še Mirko. Oni z Mirkovim avtom proti Cerknici, jaz na AC Logatec poberem še Deluxa in za njimi. Pri pumpi v Cerknici se prvi trije preložijo k Megu in proti Ložu. Z Borisom pobereva Emila na pristanku pri šoli, kjer pusti rešilni avto in gor. Počasi dol na start, med šumenjem drevja naokoli. Erzo takoj postavi in v zrak in ga kar odlifta gor, Boris se počasi pripravlja, Mire počasi razpakira rukzak; ostali se gledamo in Mega in Emil hitro ugotovita, da je dikaj močno… Erzo se dokaj počasi premika sem in tja pod vedno bolj črnimi oblaki. Tudi Borisa po startu kar odpelje v višave. Nekaj časa drajsata sem in tja, potem se Erzo odpelje bolj ven nad Loško dolino, Boris pa nabira in nazaj z vetrom proti severu. Na startu tudi nekaj kapljic, kar nas dokončno prepričamo, da smo preostali za danes končali. Čez nekaj časa nazaj gor do avtov in po Erza, ki je že pristal.

Erzov let

  • Zoran Gaborovič : Skor bi bla ura…. Ampak vse je več, kot za nas, ki smo na startu sedeli… [06.05.2017 15:59]
  • 2.Andrej Erznožnik : bi bila lahko tud ura, pa me je bilo že strah, saj je mestoma šlo gor tudi z ušesi, nad mano pa črnina v katero je spumpalo komplet dopoldne pogret zrak [07.05.2017 07:43]

Ko smo že v Cerknici na pijači, Boris javi, da je pristal v Bruhanji vasi, nekaj naprej od Lašč…

 

 

Borisov let

 

Borisov Komentar leta: prou fino je blo, posnetek bo
Komentarji (2)
  • 1.Jean Caffou : svašta [06.05.2017 13:44]
  • 2.Domen Kastner : Sem šel peš po Zaplani in je prav močno pihalo. Tega leta nisem pričakoval 🙂 [06.05.2017 13:58]



April 2017. Dolgo nazaj, veliko padalskih premikov se je že zgodilo od takrat. Tudi vreme je povsem drugačno. Še posebno tam. Indija-Bir. Ogabn luft, razn ko ni, to pa je redko.
V glavi imam Bir že nekaj časa, hkrati pa moja maternica tiktaka, zato se odločim. Oktobra je tam gužva, pouhn pametnih in živčnih pilotov iz celga sveta. To mi smrdi. Odločim se da grem aprila, na pomlad tja, na letalni dopust in bo kar bo. Sicer sem v Indiji tretjič, kar ne pomeni nobene prednosti, saj je vsaka regija skoraj nova drzava. Pa nebi zdaj o indijskih “radosti”,to je druga zgodba.

Ali ti je všečna, ali pa grozna. Incredible India.


Lahko povem, da je pot naporna zaradi povezav avtobusov. Po navadi greš na en bus, direkt, če ne, je zaplet, vsaj časovni, zagotovljen. Ko se po avionskem prometu, podzemni in  rikšah privlečeš na mesto kjer gre bus za Bir imaš vsega že dovolj. Vsa čutila delajo non stop na 100%, kar je naporno, če nisi ravno spočit. Z gospodom čakava nekih 10ur, bluziva, kaj dosti se nebi premikala ker nima smisla. Smrdi po smogu. Povsod. Kot bi bil pr neki tovarni, ki proizvaja neko bljak zadevo. Povsod isto. Ko se iz Bira pripelješ nazaj v Delhi, to zavohaš 50km prej..s5 ta vonj. Vonj Delhija. No, potem pa še na bus za 10-12 ur. Nočni bus. Ovinki. Luknje. Hupanje vseh vozil nonstop. Prepih, ker vsi skos odpirajo okna. Ja, to je indijski must.
Z novim jutrom prispeva v Bir. Super zgleda! Dolina med hribi. Normaln luft. Povsod nepalske molilne zastavice. Prijazne in dostopne face naokoli. Takoj najdeva svoj lodge, kjer bova naslednje 13 dni. Bajta prou vredu, sobe super razporejene, mir, tišina. V bajti skuhajo tut ne indijsko, za dražji dnar, vseeno pocen dnar, kar itak nočem,mam doma. Malo lokalnega bluzenja in spatttt.

 Naslednji dan že zjutraj spoznam tipa iz švice, k hodi v Bir nizat rekorde. Itak je lih pršu nazaj po tleh iz ne vem kerih hribov iz severne smeri itd. Pravi da bo naslednje 3 dni vreme zanič. Meni se danes itak ne da, bi šla pa na hrib pogledat kako zgleda. No, pregled/ogled opravljen s skokom v dolino. Potem se vsak dan naredi vreme po svoje. Napovedi so ali niso, nič ni ravno jasno. Greš pač na hrib za ob 10h štartat, dosti čakati ni, ker imaš na pomlad večino dni po 13ti uri razvoj prou na hitrco, razn če ga ni. Tega ne ve nihče. Tako se roma vsak prbližn normaln dan na start. Že prvi poskus na startu glupa scena, kot vedno. Dva švicarja(en k je na rekordih, drug trenira za xalps), 2 rusa k jih noben ne šteka, 2 indijca in meni všečen tip iz aljaske. Prideva gor na start, valda mi gospod nese ruzak. Ha-ha s5 en model k je z bejbo pršou v Bir letet. No, po prvem čiku začnem zlagat opremo vn iz ruzaka, ko so pogledi vidno zmedeni. Ammm, aja ti model ne letiš? Moj gospod reče da nima pojma, raj nič ne ve o tem, k mu to ni lih najbolj všeč. No, potem pa tipi začudeno vprašajo gospoda kako to lahko gledaš? Potem dobivam klasičene poglede: oh, punčka boš zmogla odletet do dol…sicer jim je Delta xs mal wird. Po moje si mislijo da sm jo pač dobila itd.. Verjamem, da na take dni ni ravno dosti xs punčk, in jih skrbi. Spokajo se v luft, jaz raje še malo nagledam situacijo. Ko se mi zdi, odletim. Bolj kot ne lokalno, 50km gore, dole, pojača veter, se spokam v dolino. Sledeči dnevi so podobni, 2dni celo dežuje. Okoli 14h se na hitrco pokrije iz hribov, včasih na nevihto, razen če se ne.

Moj cilj je odletet sama do Dharmasale in nazaj. Po to sem prišla. Če se poklopi pa še mal na sever pošlatat.


Ne-letalni dnevi so za hojo in lokalno bluzenje. Ajde, gremo hajkat. Sprašujem lokalce kolk je opic v teh šumah, pravjo da jih ni, in da ni panike. Opic se bojim. Slaba izkušnja. Sploh ker ni nikoli ena, ampak je jata, ki te gleda iz miljavžnt vej dreves, ti pa njih. Seveda jih srečava in ne enkrat. Si pomahamo brez zapletov, s palico v roki, bojda tega ne marajo. Totalno mi gredo na živce, tudi če bi pristajala kje višje, po-mislim nanje. Psihoza. Nimam pa psihoze kakšni mlinčki vse so lahko v tavelkih hribih in kako zgleda ko te po hitrem postopu pokrijejo tavelki oblaki, ko še veš ne kdaj…zgleda to poznam bolj.

Pride dan ko se imam res dobro v luftu že v prvih minutah. Luft je po dežju umit, vidljivost krasna. Na začetku dneva je potrebno vložiti nekaj več truda za vzdrževanje višine, s tem tudi nekaj več jajc, skritih, da ne bo pomoteJ  Kaj hitro dobim družbo mojstra, ki vztraja z mano dolgo časa. Valda me je strah velikih ptic, tokrat pa je bilo drugače. Takoj sva se pokonektala. Poznamo? Ja, ponavdi je tako pri ljudeh. Ta mogočna ptica, velikosti za polovico mojega krila me ogleduje, z mano v štric potuje, začara me… dejansko se gledava iz oči v oči, tako da model-ka obrne glavo da dobi eye kontakt z mano! Mirnost obeh, spokojnost. Nekako sem vedela, da je vse bp, ne bo napada ali kake druge neumnosti. Zmoti me samo to, in zamerim »ji« (»mu« pač ni), da se ne poslovi predno odleti. Puf in je ni. Tut pogledala me ni! To je bila lepa uvertura. Počasi napredujem, nenadoma se vse spremni, zadeva začne delati, in gremo po hitrem postopku dalje. Od Big facea postanejo dviganja močna(5-7 m/s), ne zanešena, na obratni prehitro, nisem imela dovolj časa napasti oči. Temu rečemo hribi, 5-6km visoki, naši julici lahko samo kukajo. Hribi so pokriti, Toblerona ne vidim več, brž nazaj, nebi pristajala na kakšni vojaški ceradi( večino območja v dolini je vojaškega), cilj je na izhodiščno. Za nazaj je 1/3 poti odlično, potem se oblaki pomikajo vedno bolj v dolino, Dhauladar Range je skoraj v celoti pokrit, veter želi voditi igro. Ne vdam se, porivam dalje, ruka me na vse konce, padal v bližnji okolici v moji smeri ni, mogoče toliko bolje, me samo zmedejo, lahko mi ubijejo fokus/suverenost. Na preskoku na ½ poti nazaj me čofne enostransko, ga popravim, rinem dalje. Neverjetno naporno prčkanje termike in vetra, rame imam razgibane, trebušne res napete. Cufa me nonstop, kasneje dobim frontalca pri Golf coursu ki ga ne dojamem, za tem pa še vsi ostali siv elementi, zaporedno. Razjezilo me je, kaj se to pravi! Hitro me strezni, neham sanjat, po gasu nazaj »domov«. Še nekaj rinjenja in guncanja v veter, pridem na čistino, vidim da je na tej strani bp. Odglajdam v Bir. Še predno pristanem, si rečem…to je to. Kul. Uspelo je. Nisem bila prepričana da se bodo vsi koščki sestavili v tem dopustu. Slabe 4 ure na povprečno slabih 3km je top, sem pa pristala kot suha češpla, dehidrirana, nikoli bolj, čeprav sem spila 1 l vode in zmočila plenico. Na višini organi telesa delujejo samo še na 1/3?

Ostali dnevi so bili inverzni, eno samo prčkanje, ni omembe vredno, trening zato toliko boljši.

Železokrivci, ki jim v tistih dneh z zenoti in ostalimi mitraljezi ni uspelo po željah njihovih taskih…

Tip iz aljaske ostaja tam 6 mesecev, zato trenutno trenira, ogleduje teren za VolBiv, še najbolje pomingla. Ta hud švicar(ITjevec) je itak ta hud, ne deli mnenja, vse je na izi, nič ni bolje kot on sam. Indijc začne razglabljati kako pride v evropo na tekmo, če se bomo kje srečali, meni se to ne da…švicar ki trenira za xalps pa tisto leto kaj hitro odstopi iz tekme, je bilo tu mač zanga, čeprav je zgledal tip kt mora.

Ko v naslednjih dneh srečujem tistih nekaj pilotov, se odnos do kikle spremeni.  Zakaj? Kikle nimajo na prvem vtisu vseh 100 točk? Zakaj jih odbijete že na prvem vtisu? Zame je bil to en boljših letalnih dopustov, ker sem odletela sama, v Indiji, kot KIKLA, in še z spremstvom gospoda, ki tam zagotovo spozna, da sem vredna zaupanja, četudi po 10tih letih .Vedno znova všečno, ko nadmudrim tipa, dva, triJ In pa samo sebe, razen če ne.

Po dopoldanskih zemeljskih obveznostih si čimprej želim v luft kamorkoli. Na srečo je Jean že v pogonu, čeprav niha med severom in jugom SLO. Njegova sredina (=Slivnica) kaže veliko vetra (8/13 približno opoldne), za Gorenjsko pa obljubljajo napovedi nevihte. Meni se zdi, da bo na J bolj sigurno in ker je Kovk šibek in dokazano scurljiv (ref.Jože Vidmar), predlagam Vremščico. Jean je takoj za, saj slikce kažejo tam lepšo situacijo kot v Vipavski (ki je vsa zabasana). Še Borisa s Špelo (ki sta prijavljena že od včeraj) prepričujeva za ta cilj in smo zmenjeni. Ostalih interesentov ni…

Ko sem ob 12.00 že na poti proti Vrhniki, preverim situacijo še pri Gorazdu, ki pa je glede Vremščice skeptičen (seveda, ker ima takrat še delo). Na mitnici Logatec se naložim v Dusterja, na Uncu vskoči še Jean in potem Boris da gas, da se kar zapraši za Dusterjem. Še mimo Postojne nihamo med Vremščico in Kovkom (nekaj se omenja tudi Lijak, čemur ostro nasprotujem 🙂 ). In potem se Boris demokratično odloči za Vremščico…

Na zg.startu v sunkih pihne čez 10 (pa tudi na Kovku je že čez 10). Začnemo postavljati in Jean je seveda prvi. Z atraktivnim vzletom z mesta potrdi, da je veter na pobočju res močan, vendar je to tudi vse. Kamor koli se zapelje, (res) počasi curi do žalostnega konca na Piki.

Jean kot predtekmovalec

Z Borisom vrževa priprave v ler. Medtem navalijo Kraševci: Nevidni in Bojan, prihaja še Rajko in na spodnji start Gorazd.

Špela reši Jeana. Ko Nevidni starta, ga začne takoj dvigovati in lepo nabere nad start. Panika.

Takoj smo pripravljeni še ostali in v luft: Boris, Jean, jaz in… Po bolečem startu se še 10 min presedam v zicu, da pozabim na bolečino (najbrž, ko zaokroži dovolj adrenalina), potem sem vedno bolj sproščen.

Vrtimo in nabiramo (in zgubljamo) okoli starta, Jean vmes še enkrat mimogrede toplanda.

Jeanov uvodni

Potem Boris in Jean najdeta lep steber do baze in izgineta (dobesedno: v bazo in v prenesenem smislu – odpeljeta se proti V v smeri Pivke). Ostali pa v vedno boljših pogojih najprej blizu hriba, potem vedno bolj ven. Čez letališče se zapeljem do Škocjana in se pridružim v dviganju Nevidnemu in še naprej. Ko zacurim, s 50 nazaj, spet popravim v stebru nad Škocjanskimi in s 1200 v smeri Dolenje vasi z namenom pristati tam. Pa kljub lepi brzini preveč tonem, da bi prišel do tja, zato nad  AC obrnem in čez letališče po 1.30h na pristanek ob glavni cesti, kjer že pospravlja Gorazd.

Zoranov let

Ko pride Špela, je ob 16.30 na tleh tudi Nevidni, ki je zaradi svojih nujnih obveznosti predvidoma zaključil letenje do 15h, ko je imel skrajni rok… pa tudi ostali so že na tleh.

Jean javi, da je žalostno »scuril« pod Slivnico,

Jeanov zaresni

Boris pa nadaljuje čez Bloke.

Ko sva s Špelo pri Postojni, tudi Boris javi pristanek in pošlje lokacijo malo pred Velikimi Laščami.

Borisov let

Na Uncu odvijeva preko Cerknice čez Bloke, da ga po vijugavi cesti, koder naju vodi Google navigacija, končno pobereva.

 

Borisov filmček

Nazaj čez Sodražico na Unc je precej hitreje…

Še vizualizacija naših letov: