Vreme še vedno kar jesensko ali pa aprilsko… Ker se v takem ne da kaj odleteti (no, kot kaže OLC, nekateri sicer uspejo drajsati tudi uro dolgo in celo nekaj km odleteti…), si želim vsaj skokov z različnih startov. Ko je v LJU že vse zalito, pa kažejo kamere ob morju sonček. In se odločim za čim prej tja. Mega se pusti preprositi za akcijo.

Na Uncu zaradi mirne vesti vrže v LCja še svoje padalo 🙂 in že voziva proti KP.

Ko prideva dol, je ob morju res vse suho in brez obeta dežja, čeprav tistega krasnega sončka od prej ni več. Start je res bolj urejen, kot pri zadnjem obisku (zasluga Pavliča). Piha rahlo – idealno gor. Mega mi postavi coto, medtem ko se štimam.

Ko odletim, se odpeljem direkt ven po dolini, pridem visoko čez pristanek, malo še naprej, zavijugam in sem na tleh.

Zoranov let

Med pospravljanjem se od vročine scedim… in že je Mega tu.

Nazaj gor do Babičev in na ogled na Pomjan. Piha rahlo gor, občasno 0, ali od Z – od morja sem s strani. Malo cincam in si dajem pogum, obesim celo trakec, ampak za ta štart se mi zdi premalo vetra. Odreši me Mega, ko objavi, da se tudi njemu zdi premalo vetra.

Nazaj dol na Babiče in na drugo stran in gor na Glem. Na startu komaj kaj piha, ampak kar piha, piha gor. Spet Mega postavi, jaz medtem v tangice.

Potegnem in zalaufam in se vržem čez rob in podrajsam skozi grmovje, predno speljem od pobočja. Zapeljem na levo in celo malo drži in piskne. Nekajkrat zavjugam sem in tja ob pobočju, preden pristanem na pokošenem delu travnička v dolinici.

Zoranov let

Spet je Mega pri meni prej, kot uspem pospraviti.

Malo nihava za obisk Kikirikija S, pa se zdi, da je tu ob obali generalno napovedan SV že premagala termika, oziroma se veter že obrača v Z. Zato greva raje proti viaduktu (cilj Gaber).

Vmes se ustaviva še na Rožarju, kjer piha od zadaj, pa še šavje je takšno, da niti čez ne vidiva v dolino.

Ko sopiham gor proti Gabru, mi Mega vzame rukzak s coto in me vsaj delno razbremeni (moje teže mi žal ne more odvzeti, se pa do vrha kar malo dodatno scedim 🙂 ). Na startu piha idealno, zadaj v smeri Slavnika pa že vse črno in grmi. Spet mi Mega postavi, jaz v tangice.

Potem pa Mega pohodi pastirja na srednjem delu travnika, jaz pa potegnem coto in odskakljam čez. Bogato čez avtocesto in na desno ob pobočju do Osapske luknje (tu malo drži), skoraj do daljnovoda, pa nazaj čez steno do Mišje peči in dol na travnik za kampom.

Zoranov let

Ker je proti notranjosti vse črno, poskusiva še na Socerbu.

Ko prideva na start, piha idealno gor (pa nobene žive duše…). Ko pa Mega raztegne coto, ne piha nič več, in ko se pripnem, že piha od zadaj. Potem pa čakam(va), da bi kdaj pihnilo gor – od mene pa dobesedno teče in kaplja izpod čelade.

Končno malo pihne gor, tako da ga lahko dvignem in stopim čez rob (čeprav sem bil v maksimalno laufajočem pričakovanju…). Najprej pošteno potonem, potem pa na levo in ob pobočju drži, tako da prilezem na J tik pod gradom Socerb do grebena. Za čez sem seveda prenizek, tako da obrnem nazaj in ven in čez Dolino na uradni pristanek pri cisternah.

Zoranov let

Vročina je nepopustljiva…

Ko je Mega pri meni, nazaj gor na Socerb in nazaj proti notranjosti. Imava sicer še neke ideje, vendar se je moj današnji čas iztekel 🙂 …