Erzo je zjutraj zaspal, tako da se ni mogel pravočasno priključiti jati in je organiziral podjato na Zavrhu :-), ki se je je udeležil še Mirko (ki mogoče ni zaspal, se pa tudi ni ne javil, ne zanimal, kje se bo kaj dogajalo) in pridruženi ptič brez gnezda Jožef Pojetov.

Erzov komentar leta: Najbolj sem vesel, ker mi je ratalo, ko sem se po pol ure leta na grebenu, vseeno odpeljal z Javorča z 800 na Vrhniko, na edini sonček, ki me je s 500 spulu nazaj do baze nad Ulovko, to pa je tam, kjer sem upravnik.

Erzov let

Komentarji (5)

• 1.Jože Poje : Odlično! [01.06.2013 19:14]
• 2.Marjan Ipavec : Bravo! [01.06.2013 19:19]
• 3.Franci Reven : V domačem peskovniku se dobro znajdeš,čestitam. [01.06.2013 20:17]
• 4.Andrej Samsa : Usa čast! [01.06.2013 20:32]
• 5.Ivan Menard : No…zlo dobr..če drugič priletiš v Idrijo dobiš pa Žlikrofe. [01.06.2013 22:00]

Jožefov let

Po ovinkih mimo Strmce in nadalje mimo Slejkove domačije do Razdrtega, dol v Dolino in pri Selu do Branika (vmes zvemo, da na Lijaku čakajo na boljše čase, ko se bo dalo leteti (če se bo)), da je nad Čavnom grda črnina in da pred Branikom rahlo dežuje.

Pogumno gor na start, kjer eni upajo, da ne bo nič in itak narobe piha in ne bo treba, pa se izkaže, da je en rahel SZ in sploh še ne dežuje in da BO treba. In grem nazaj v avto po svoj cota klase komplet, pa Manca tudi in že postavljava.

Odletiva brez zapletov in v rahlem rosenju potoneva v pristajalno travo do ramen.

Zoranov let

Na pokošeni zaplati pospraviva v že močnejšem rosenju in do LCja, ki je z Matejo in Megom že na cesti.

Kaj zdaj? Od plana A je ostal še Lijak, ki ni uporaben (in tudi ne bo, kakor kaže nebo). Zato pa se pojavi ideja o Socerbu (ali je bil tudi mogoče nekje v planu B, ali pa že kak plan C) in Mateja odpelje v tisto smer (jaz sem danes navigator, ki spremlja z elektroniko vreme, vetrove in ceste…). Pri Sežani že uliva, in ko pridemo mimo Kozine skozi predor Kastelec, še vedno ne neha (v resnici še bolj pada).

Tam daleč na J je nekam bolj svetlo in hočem na Kikiriki (pa saj je končno to del enega od planov). Gasa dol, pa gor, pa sem in tja in smo sredi vesoljnega potopa na Kikirikiju, kjer piha burja in odnaša curke vode. Čeprav bi Kikiriki S ustrezal smeri vetra, nihče noče, da bi šli pogledati še tisti start (ker bi nas najbrž burja in iz nebes zlivajoča se voda odplaknila po pobočju).

No pa gremo nazaj na S, kjer se malo bolj svetlika… Vmes omenim Glem (moja standardna fraza v tem področju), pa me ostali trije izsmejijo. Pa spet nazaj gor po viaduktu do Kozine. Tu je že skoraj popolnoma jasno in že sije sonček in se blešči modrina neba in se spomnim na mojo bolečino: Sv.Križ.

Pa gremo do Materije, malo lutamo po lokalnih cestah in smo v blatu parkinga sredi namočenih travnikov. Cota gre z mano na vrh, kjer ne piha nič. Ostali zavijajo oči in se poskušajo malo pogreti na redkih sončnih žarkih, jaz upam na kakšen močnejši piš, potem pa se predam in odstopim.

Nazaj proti Kozini (kjer lakota že preti odpreti LCja trdna vrata) in naprej proti Postojni se vreme spet malo poslabša (Vremščica, DA/NE, saj piha narobe, jaz lačna, grem ven iz avta, vi pa kakor hočete), pa obstanemo v Postojni v restavraciji pri stadionu. Situacija se umiri, dneva in upov je konec in po zaključku prehranjevanja samo še po ovinkih od zadaj pod Strmco (kjer je Andrej malo prej preveril, da piha dol in sta Emil in Redstar ugotovila, da tudi na Grmadi ni nič več uporabnega vetra) do Unca, kjer Mega pobegne iz avta in pusti v LCju vse razen padala  (najbrž se je bal, da bi ga še kam zvlekli…) – čevlje, kapo, UKV postajo, tri hlebce po naročilu spečenega kruha v Pekariji Zorman… V nalivu naprej do Vrhnike, kjer predam Erzu novodošli tracker za Mirka, izstopi še Manca in na dokončen razlaz z Matejo v LJU in konec ENEGA SUPER DNEVA, prepolnega dobre volje in dogajanj… :-). Pa še celo leteli smo vmes…

V Lju že od noči dežuje, ampak glede na včerajšnje neuspešno popotovanje po Pivškem in Planinsko-Cerkniškem področju, je pa danes res treba nekaj najti. Dopoldne ogledujem kamere in povsod je vse mokro, le okoli Pivke so ceste suhe (al pa kamere tako pokažejo 🙂 ).

Mega je danes operativen in se kar zmeniva. Erzo je na terenu in se vrača izpod Vremščice (kjer baje ni groznega vetra) in se mu zdi, da nima smisla in odpove sodelovanje. Za letenje ne bo, za dol se vreč na kakšnem projektu pa mora nekje biti…

Na Uncu vskoči Mega in skozi rahel dež do Postojne (to je že bolje, ker v Lju je močan dež 🙂 ). Proti Nanosu in Vremščici črnina, proti Pivki malo manj… Kar samo mi zavije spet na izvoz in v Pivko in po obvozih spet v Juršče (že tretjič v zadnjem tednu…). Plan je Kršičevec in bazice se ravno zvijajo na samem vrhu. Veter je šibek (vsaj spodaj, ko se zapeljeva mimo Vardjanščice), torej mogoče pa danes bo. Pa zavijeva okoli vogala po gozdni cesti in stožec na cesti in vojaški džip v gmajni in malo parlamentiranja in čao-bao. Tudi danes ne…

Zapeljeva nazaj in ker sva ravno ob Vardijanščici, se odločim za “bolje drži ga, nego lovi ga”, in potegneva cota klaso komplet ven. Ko greva po pobočju gor, piha vedno močneje in na startu ugotavljava, da je močno (pre-močno ?), pa še malo z leve – čisti J (na Kršičevcu pa sigurno ne bi bilo za odleteti)! Vseeno se naštimam, Mega pa išče najboljšo pozicijo za padalo (da bo čim manj skal ob katerih bi se potolkel…). Počakava na trenutek, ko malo manj piha in potegnem naprej in mi ga sesuje na stran. Ob Megovi podpori je padalo spet hitro naštimano. V drugo me malo bolj cukne in rahlo butnem v najbližjo skalo in Mega že svetuje, naj raje pospravim. Jaz pa ne bi in začnem vaditi hrbtni start. In je zadeva dosti bolj prijazna.

V tretjem poskusu ga spravim res elegantno gor, se obrnem in na mestu sem v zraku. Malo mi popiska, zajadram levo, desno, se držim skoraj na nivoju starta (Mega mi vpije od spodaj, če se mislim zdaj še zafrkavat, al grem pristat :-)…). Po kratkem jadranju sem in tja ob pobočju se zapeljem do kravic in pristanem.

Zoranov let

Ful zadovoljen, ker mi je ratalo. Samo naberem in zbašem coto v LCja, ki je že tu…

Danes še lep dan, z (še vedno) močnim J,JZ vetrom. In ker res povsod nabija, je edina smiselna opcija Lijak. Nekje sredi dneva se slišiva z Megom (ki ne more, ker ima zmenek s  svojim zdravnikom) in Erzom, ki pa sprva ni preveč navdušen. Jaz se ukvarjam z mojim maseratijem (ga moram prestaviti na drugo lokacijo, kar po enem letu brez vžiga postane resen problem…)  in se mi kar dogaja.

Tako me Erzo pokliče sredi dogajanja, kje da sem, ker z Mirkom že čakata na Vrhniki. Ob 15.00 sem na zbornem mestu, prestop v limuzino (Erzovo) in – Lijak. Vmes preverjamo situacijo s Slamičem (ki ne gre) in se na koncu dobimo na pristanku z Istokom (ki gre – z nami gor, na sam štart, v zameno za kasnejši prevoz po limuzino). Na startu v glavnem sami tujci, ki bolj čakajo, saj veter kar nabija in padalci visijo na različnih višinah nad startom in po vsej dolini.

Malo pomodrujemo, potem pa postavimo. Tisti, ki se odločajo za start, doživljajo vnebovzetje in enako se zgodi tudi z nami (Erzo, jaz, Mirko,… Istok). Veter je močan, ampak laminaren, tako da skoraj nič ni treba delati, ker gre kar samo gor. Nekje nad grebenom je meja: po dolini in proti J sonček in bazice, za startom črni oblaki in proti Soški dolini in tam zadaj tudi močno dežuje. Erzo se odpelje ven nad dolino s 1200, jaz s 1000. Pa pod temno-belo bazico, ki lepo prime in naberem, naprej spet zgubim in naslednja ne prime, tako, da se zapeljem nazaj proti grebenu, kjer spet prime …. in tako naprej. Nobenega stresa, nobenega rukanja, vse ležerno, uživaško, z razgledovanjem, brez strahu, da bi človek scuril (samo veter je močan, tako da so hitrosti z vetrom tudi 65…). Mirko podobno (s tem, da gre precej bolj ven za Erzom in je tudi dosti nižje, pa pride nazaj do starta in spet nabere).

Po kakšni uri opazim Erza pri grebenu blizu mene in precej zunaj se odpeljeva proti Zmajarski. Ker Mirko javi, da je pristal, imamo torej že reševalca vozila in sva midva svobodna. Poskusiva naprej proti Kovku. Tako zunaj pred grebenom se še nisem vozil, pa lepo drži, čeprav sem pri Zmajarski nevarno nizko. Malo prej mi je crknil vario in vozim brez vsake elektronike in piskanja. Že mislim, da bom moral pristajati v Vitovljah, pa posnemam Erza in se naslonim na Čaven (on je kakšnih 100, 200 višje) in dobim močno dviganje, s katerim se rešim. Naprej gre s 50 (vidim kasneje doma, ko analiziram trackerjev track 🙂 ). Držim se bolj zunaj in nisem nervozen, čeprav sem pod grebenom. Cilj je Anja, ampak proti Kovku zgleda zelo črno in strašljivo. Erzo predlaga, da raje ne rineva več naprej in se odpelje ven proti dolini. Posnemam ga, ampak za razliko od njega, ki kar nabira in se usmeri nazaj proti Lijaku, jaz zgubljam. Ker je čisti J (močan), se komaj pomikam naprej, čeprav gas tiščim kot še nikoli. Ker mi vario ne dela, nimam pojma, koliko gre v veter, vem le, da me ne rikverca, ker lezem proti Vrtovinu. Sem vedno nižje in ko se na momente ustavim, že mislim, da me po odložilo nekje v te gmajne, potem pa se le nekako speljem čez Brdo pri Vrtovinu (rahlo dviganje čez hribček) in v počasnem posnetku čez avtocesto na pokošen travni, kjer pristanem po debeli uri in pol. Čudovit jubilejni tisoči let !! :-). To mi je bilo pa res darilo !!

Zoranov let

Erzo se seveda odpelje nazaj pod Lijak :-).

Erzov let

Ko pospravljam, se pripeljejo na travnik domačini in mi podarijo za košarico pravkar nabranih češenj, kot bi vedeli za jubilej  :-). Ko zložim nahrbtnik, ustavi naslednji domačin, ki me odpelje v Selo :-). Tu pa v bifeju ob zobanju češenj čakam na Erza in Mirka. Ker to traja dve uri, češenj ni več, ko prideta :-). Super je blo :-).