Danes spet lepo. V veter še vztraja in je malo močnejši kot včeraj, z višino močno narašča in obrača v čisti S (napoveduje Aladin). Že zgodaj pokličem Erza, pa se ne odzove. Med sestanki se uspeva ujeti z Matejo, ki bi danes tudi šla letet (po 16h…).

Pa pokliče Erzo ob 12.30, da je srečanje ob 13.15 na šodru – Čepar je nervozen in bi že takoj odšel na Zavrh.

Takoj sem na poti, čeprav mi ni niti štart najbolj všeč (kakšen povratek je to, če grem vsak dan na tak neprijazen start, namesto, da bi izbiral bolj udobne in prijazne – ampak takih danes ni na voljo…), da o ekipi (prihaja še Slak…) tudi ne govorim (trije norci, ki bodo startali, tudi če bo ruvalo drevesa… 🙂 ).

Na šodru Erzo v LCja, pred Bistro naloživa še Čeparja, pri Škorpijonu Slaka in gor. Ko se razkladamo iz avta malo pojamram nad včerajšnjimi posledicami nošnje svojega križa na križu – bolečine v križu in Erzo takoj angažira mladca, da bosta z veseljem pomagala. In res zagrabita moj rukzak in v pospešenem tempu na start (hvala Tilen, hvala Luka 🙂 ).

Tu piha močneje kot včeraj, ampak mladca že postavljata. Pa spet Erzo poseže vmes in organizira vrstni red: Tilen prvi v luft (mora v vrtec po deco takoj, ko bo na tleh), potem jaz, na koncu pa Luka in on skupaj (da mu Luka ne bi slučajno kam ušel). In nimam kaj za ugovarjati in se že štimam.

Tilen dvakrat ponavlja start, ker je kar malo močno, potem pa ga lepo dvigne in je že visoko nad startom, ko potegnem tudi sam. Lepo kontrolirano dvignem padalo in že tudi mene dviguje. Kmalu sem na 1100 in se peljem precej zunaj, že skoraj nad ravnino (kjer sem bolj miren, ker je bolj mirno). Tako se odpeljem proti Verdu in na Javorču sem na lepih 1100. Erza vprašam, če že prihaja v mojo smer, pa še vrti in nabira okoli Trebelnika s Slakom. S to višino bi se lepo odpeljal do Stare Vrhnike ali pa tudi do Podlipske doline, ampak jaz sprejmem napačno odločitev: grem nazaj proti startu in bom šel potem v naslednji rundi na Vrhniko… Ko obrnem nazaj, hitrost pade na 10, z nekaj gasa pospešim na 15 in grem samo še dol. Nekako se le uspem zgoljufati čez Bistro in malo bliže pobočju in nekako zadržim drastično izgubljanje višine. Tudi hitrost se malo poveča, ampak vsa matrarija zaleže le za uspešen dovoz do Škorpijona, kjer pristanem v močnem vetru, medtem ko se Erzo visoko v višavah pelje proti Vrhniki.

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravim, pristane še Čepar, ki je ubral podobno taktiko in se mu tudi ni izšlo.

Čeparjev let

Čeparjev let

 

 

Slaku pa se je izšlo in že ponovno vrti nad startom. Ko pospravi še Tilen, se Erzo javi iz smeri Podlipske, midva pa s Slakovim avtom gor po LCja. Ko prideva na vrh, Erzo javi, da je scuril pri Podlipi.

Erzov let

Erzov let

Erzov komentar leta: Še zdaj ne vem ali ima za ta let zasluge Habibi, ki nas je zbrcal prej kot ponavadi (da še ujame odprt vrtec) ali pa zgolj vreme z gradientom. In gremo kar do baze, ki so! Potem z vetrom nad Vrhniko, kjer cincam za Logatec ali Žiri (Kdaj pa če ne danes?). Ko se le zmenim sam sabo, pa se ne morem zmenit z bazo nad Podlipsko dolino, prečešem sem in tja in s 1200 v poden in močan veter, ki je, dokler zgoraj stoji baza. (Nikoli!)

 

Midva nazaj dol do Škorpijona, tu pa se javi Luka s fuzbal placa, kjer je pristal.

Slakov let

Slakov let

Slakov komentar leta: Zavrh je zakon! Nad pričakovanji, mirno, visok in po bazah. Kaj češ lepšega.
Komentarji (2)
  • 1.Andrej Erznožnik : tega pa ne poznam, ga ni blo na štartu… kr neki… a maš kkega vzornika? [02.10.2013 18:12]
  • 2.Air Traffic : Ja en ime si je pač treba zmislt. Sm reku, da to sezono ne bom več objavlu, če se ne bo dal vsaj odločit, a let šteje za tekmovanje al ne oz da bi se dal za svojo evidenco (za kar je menda kar nekaj pilotov…). Verjetno bom začel objavlat na drugem strežniku, kle bom pa viden pod “world” in ne bom vštet v tekmovanja. Hočem met evidenco drugač sploh nebi prjavlu, razn res posebnih kar bom verjetno bom še vedno, če se bo dal prjavt let na način da ne šteje, kot da si kršu zračni prostor. [02.10.2013 19:05]

 

Na šodru se ta del zgodbe konča.

Začne pa se drugi del: Mateja zaključuje v službi in bi šla letet; Erzo ima preveč časa, ko neuspešno čaka na štop, pa začne razmišljati o Grmadi (sigurno je tam Emil, ki bo super odletel…).

Sam najprej nisem zainteresiran, saj sem rehabilitacijsko potešen. Ko pa mi fizioterapevtka odpove današnje srečanje, sem za nadaljevanje (če nič drugega, bom malo vadil dvigovanje…) in odšibam po Erza, da bo medtem Mateja prifurala do Vrhnike.

Ko je Erzo pri Podlipi naložen, pove, da Emil ne izvaja nobenega super leta (sedi doma 🙂 ) in da njega več ne mika, ker ima druge obveznosti… Tako se sam odpeljem proti Planini, kjer se dobimo z Matejo in Megom. Mega bo spet samo za pomoč in nadzor (brez padala).

Na startu na Grmadi kar konkretno piha in to v valovih s sunki z desne (JV). Najprej zgleda vseeno obetavno in z Matejo postaviva (jaz bom seveda vadil hrbtni start 🙂 ) in tudi poskusiva – hrbtno – s sesutjem.

Končno se Mateja odloči in potegne naprej in pride do roba, kjer jo pa liftne navzgor z delnim rikvercem in kar lepim šejkanjem. Dviguje jo navpično gor nad start kakšnih 200 m, potem pa le počasi zdrsi naprej. Malo še opazujem situacijo, potem pa poslušam Megov nasvet in začneva pospravljati (mi pa res ni treba…).

Še dobro, da se je tako zaključilo, saj na poti k LCju ugotoviva, da bi ključe od LCja odpeljal jaz s seboj, doli pa sta tudi Matejin in Megov avto brez ključev v bližini…

Matejo pobereva pri mostu, potem pa še na zaključno kavico v Portus: tudi Mateja je letela in je zadovoljna kljub živahnemu začetku…

Tale teden v pričakovanju (tudi 2x na nerealiziranih startih) in slabem vremenu se je res vlekel. Že včeraj sem bil skrajno nervozen, tako da sva šla z Erzom na oglede na Jereba (seveda je rosilo in bilo vse v megli).

Danes pa dopoldan sonček in Erzo predlaga Zavrh. Seveda sem za, čeprav bi šel raje na kakšen lepši start (ampak burja nabija na Primorskem, na Gorenjskem pa vse zabasano do tal…).

Ob 14.30, ko pridem na šoder, je nebo spet zabasano, mimo slučajno pride  Čepar z otroci in malo pokramljamo. Potem pa z Erzom do Škorpijona, kjer se naloži še Mirko in gasa gor. Pozabim, da moramo na start malo peš (imam namreč še zdravniško omejeno nosilnost), ampak počasi nosim svoj križ na križu in pricapljam na start.

Tu se zabasano nebo kar odpre, piha idealno gor (čeprav malo šibko), celo sonček rahlo posije. Izgovora za umik nimam in se začnem pripravljati (vsakodnevne rutine ni nikjer več…). Izprosim si srednjo pozicijo, Mirko gre prvi in odleti v idealne razmere, Erzo bo pazil na mene in bo šel zadnji (hvala obema 🙂 ). Mirko celo nabere nad start, jaz potegnem naprej in padalo gre res lepo gor in samo stopim v zrak. Malo se zafrkavam, da se zbašem v kokon (seveda sem pozabil pripeti gumico na čevelj…), potem pa samo uživam. Tesnoba hitro popusti in poleg drajsanja ob pobočju nekajkrat tudi zavrtim.

Mire javi, da je scuril k Škorpijonu.

Mirkov let

Mirkov let

Vztrajam, kolikor morem, Erzo pride za mano in je tudi nizek, vendar se počasi spajsa gor do grebena. Počasi curim in po slabe 1/2 urice nežno stopim na tla zraven Mirka pri Škorpijonu.

Zoranov let

Zoranov let

Super se počutim. Mirko mi pomaga pospraviti, potem pa gor po Erzov avto, ki ga dostavim na šoder. Vesel kot radio :-).

Erzo seveda spet prileti do doma (!?).

Erzov let

Erzov let

Erzov komentar leta: Ne glede na narisan Aladin (zeleno/1500, sivo/900), na štartu komaj pihlja (1m/s). Če je opoldne posvetilo sonce, pa je ob pol treh že vse oblačno. Pridevši na štart, pa začenši solnce spet svetiti. Komaj se obdržim v zraku, spet pokrije dolino in splezam na V. Lipovec, kjer pojadravam na vetrcu, kar še nisem, saj ko prbija te itak vzigne čez.

Že kar nekaj časa je že huda potreba, da bi šel v luft, ampak dokler sem moral nositi opornico in štorkljati z berglami, sem se držal nazaj, ker sem se bal, da si ne bi naredil dodatne škode. Pregled v petek je bil pozitiven in zdravnik (ki me je tudi operiral) je izjavil, da se naj “počasi začnem vračati v normalno življenje”. S tem najbrž ni mislil, da grem naslednji dan letet, jaz pa ga raje tudi nisem o tem konkretno spraševal…

Ob včerajšnjem naključnem srečanju s klapo v Avio Pubu me je Matejina pripomba, da gremo danes dvigovat padalo na Strmco, še dodatno spodbudila in ko se dopoldne slišiva, sem za. Saj bova samo malo vadila dvigovanje in hrbtni start.

Malo pred peto štartava z Matejo iz Fužin in na Uncu pobereva še Mega, ki nama bo delal družbo (in seveda skrbel za varnost, vzgojo in izobraževanje 🙂 ) in na Strmco. Ko stopimo okoli 18h iz avta, je v luftu Redstar s tandemom in še dva. Veter piha idealno laminarno in ko Mega odnese moj rukzak na startno pobočje (hvala Mega !), refleksno zgrabim še instrumente… Mega nama razprostre padalo in Mateja začne hrbtno dvigovati. Jaz pa imam kar težave s sedežem, ki ga skoraj 3 mesece nisem nataknil, preverjam trakce in se mi nekaj vse zapleta (najbrž nervoza…), ampak na koncu sem (skoraj pravilno) vpet. In ga za prvi poskus malo dvignem in razprostrem. V drugo gre kar sam gor, se idealno postavi, ustavim ga in stabiliziram, se počasi obrnem, padalo stoji popolnoma stabilno nad mano in ne morem se upreti. Rahlo stopim korak naprej in že lebdim v zraku (vse je bilo kot šolski primer 🙂 ). Tudi v sedež mi noge zdrknejo brez problemov…

V začetku je kar nekaj napetosti in prežanja na kakšen čuden nihaj ali trzaj. Pa je veter tako lepo laminaren in ravno prav močen, da komaj kdaj rahlo zagunca. Odpeljem se na Petriča in tam drajsam sem in tja, Mateja je tudi blizu (in se me izogiba 🙂 ). Počasi se sproščam. Ko sem nad vrhom Petriča, razmišljam, če bi kar potegnil proti Planini. Pa saj mi ni treba. Raje bom užival še tule na sončku… Sonce je vedno niže za Špilnikom. Odpeljem se čez sedelce proti Lipovcu in nazaj, spet naberem, pa še za Matejo daleč ven in nazaj. Ko sem spet ob Petriču, sem kakšnih sto m pod Matejo in mi ne uspe več pobrati. Ampak sonce je že zašlo in spodaj je že mrak in za prvič je bilo te pol urce kar zadosti.

P1039 Strmca 2013-09-23 18-51-15

Zoranov “prvi” let

130923 Zoran

Pristanem na uradnem pristanku, kjer se pozdravim z Redstarom, potem pa je že Mega tukaj in čez nekaj minut pristane še Mateja. Super! Kar ne morem verjeti, da sem spet letel… Mega mi pomaga pospraviti (v bistvu jaz njemu 🙂 ), potem pa še na zaključno čokolado in kakav…

Pa seveda hvala vsem spodaj za dobre želje… 🙂

Komentarji na OLC
  • 1.Tom Slejko : Wuhu, pozdravljen nazaj!!! Je super lepo videt da si spet u luftu 🙂 [23.09.2013 19:37]
  • 2.Gregor Žilnik : Bravo za comeback, kjer je volja je vedno pot 🙂 [23.09.2013 19:59]
  • 3.Dani Gračnar : Dobrodošel!! [23.09.2013 20:01]
  • 4.Luka Štusej : Tooooooo Zoran 🙂 Čestitke za povratek. [23.09.2013 20:19]
  • 5.Jernej Zdešar : Mam mal slabo vest, ker te nisem prišel v KC obiskat, si nas najbrž takrat bolj rabu kot zdej. Maš torej v dobrem, če bom jaz v KC ne rabiš hodit. Želim ti dobro okrevanje. [23.09.2013 20:29]
  • 6.Andrej Samsa : Super! [23.09.2013 21:01]
  • 7.Uroš Novak : Hitro si se zrihtal,drugače sem pa videl ,da si bil skoz “on -line” Tooo ! [23.09.2013 21:29]
  • 8.Janez Cimerman : TO KORENINA NE POZEBE!!!!! [24.09.2013 07:18]
  • 9.Andrej Erznožnik : Rehabilitacija končana! Po moje si zadovoljen najmanj tolk kot Uki v nedelo. [24.09.2013 08:37]
  • 10.Boris Delux : a bo tudi opis tega dogodka? kot ponavadi? [24.09.2013 10:12]
  • 11.Mare Češnovar : Hahaha, mislim da sem v času tvoje “bolniške” letel manj kot desetkrat, skratka, z mojega vidika nisi kaj dost zamudil. 🙂 Pozdravljen nazaj, se vidimo. [24.09.2013 13:12]
  • 12.Ljudmila Pintar : Pozdravljen nazaj Zoran, vesela zate! Ampak kar po pamet, “počasno vračanje v normalno življenje” je običajno bolj mišljeno za drugačne življenjske sloge 😉 [24.09.2013 15:09]

Sobota, popoldanske urice: Z tovaršom “ Sajkotam“ jo zareževa iz kmetije Suhadolnik proti Cojzovi koči, po dveh urah hoje že jeva štrudl v koči in pijeva čaj, štrudl dobi večji pomen ker je en sam in zadnji, zato si ga deliva kot se spodobi za tovariše!

Po ugotovitvi, da je koča polna nekih starejših planincev, ki imajo bojda spominsko slovesnost za ne veva kom, se odločiva, da nadaljujeva pot proti bivaku pod Grintavcem in tam prebivakirava. V bivaku je neka starejša planinka, ki bi si želela z mano v tandemu dol in zatrjuje da je za vse norosti, hmmm? In še en mlad par, ki nama odstopi 2 dl goveje juhe in nama reši večer;)…

Zjutraj prva spakirava in odrineva proti najinemu cilju, debatirava in uživava v prečudovitih pogledih na ostali svet okrog naju.

Po dobri dve uri hoje in plazenja čez ferato sva na vrhu in že nastane problem… piha vzhodnik in je totalno neugodno, se tolaživa in psihirava da bo bolje, samo počakati bo treba! Veter jača in ne kaže na bolje, začneva se pomikati nižje in gledava za opcije ki so na razpolago.

Po cca dveh urah se družno odločiva, da nama Grintovec ni usojen in da ni vredno izzivat, spuščava se nazaj proti Cojzovi koči po južnem pobočju in naletiva na perfektno obrnjeno jaso (Ovnov čir). Piha lepo gor, Tom začne iz nahrbtnika vlačit padalo in pač ni opcije da ne odletiva, čeprav moram priznati da je okrog naju kar smrdelo in tangice za letet so dobile skoraj pravo funkcijo, še malo podebatirava o rotorjih, dolinskem vetru in pristanku, ki ni najbolj optimalen, saj visi in velikost njega ni lih prestiž. Tom se zažene kot bi bil na Planiški velikanki in že je v zraku za njim z manjšim popravkom še jaz, sledijo manjši acro vložki in oba sva na tleh, moja malenkost z ne omembe vrednim padcem.

Vesela kot radio …pospraviva opremo in oba se strinjava da pivo si pa le zasluživa.

Bilo je fenomenalno in tudi če le za 9 minutni let , se je splačalo potrudit!

Pa še slikce: 

https://plus.google.com/photos/105472806995781682857/albums/5913531409678725569?authkey=CIqG0Of03IW4Kw