Ko se peljem nazaj proti LJU, gledam proti Gorenjski in vidim modro nebo, celo sonček po gričih. Kar ne morem zaviti na desno po obvoznici, ampak samo nadaljujem skozi predor. Bom šel posušiti padalo, če nič drugega…

V Vodicah ven in pod Ambrota. Na pristanku sonček, Ambrožar v sončku, Zgornja poseka v temni bazi. Na pristanku piha kar močan JV.

Ko sem pri Ambrožarju že ni več sončka, V piha še bolj z leve, kot spodaj, vendar precej šibko (kje je zdaj tisti 3/4,6 JV ??).

V tangicah raztegnem premočeno coto, da bi jo malo dvigoval. Pa ne gre: a) zato ker  vetra ni dovolj b) ker je padalo tako mokro, da se samo zvleče po tleh in c) ker je toliko šavja, da imam po prvem poskusu dviga popolnoma zafecljane štrikce z omenjenim šavjem. Naslednje četrt ure čistim štrikce in ponovno raztegnem.

Potegnem v levo proti V in ga počasi spravim gor in ker je prešibko, da bi groundhandlal to mokro coto, kar odlaufam naprej in sem v zraku (se bo v zraku posušilo). Po 10 minutah pristanem.

Zoranovo sušenje cote

Padalo je precej manj mokro, ampak še vedno vlažno. Pospravim in ker sem sam, odpešačim do prve kmetije, kjer naprosim prijaznega domačina za prevoz gor 🙂

Zjutraj je sicer neka panika s strani Erza, kam da gremo, ker ga že kličejo za gurujski nasvet (predlagam Kovk), vendar se tekom dopoldneva izkaže, da je bil lažen alarm.

Ob 12.30 sva na koncu sama na Železniški ob znatnih sunkih vetra. Kam ? Na Primorskem vse zaprto, megla (na Vrhniki še sonce…). Še Boris (po dolgem času se prijavi v jato :-), pa še Špelo ponudi za voznico 🙂 ) čaka na določitev cilja. Rečeva, da naj bo Pivško.

V Logatcu se priključita Špela in Boris, na Uncu Emil (Slivnica ni, na Uncu piha močno). Naprej proti Postojni. Kralj Vremščice sporoči, da tam ne bo nič, tako da brez skrbi odvijemo v Postojni proti Pivki v srednje gosto meglo=nizka oblačnost (malo omenjam tudi Kozlek ali Goljak, ker Kozlek javlja 5/7,5, po dolini megličasto, pa ni zanimanja…).

V Pivki para iz raufunka lepo gor v luft, kot da ni vetra. Najprej gremo pogledati proti Jurščam na Gradec – mogoče bo danes ta dan, pravi Erzo, če ne,  gremo naprej.

Ko pripeljemo na vrh grička je vse sluzasto (v zraku in okolici, komaj se kaj vidi proti Knežaku, veter pa kar močan 6,5/8,3). Robo seveda prinesemo s sabo in začnemo iskati najbolj primerno mesto. Še dobro, da je kravji in ovčji drek po travniku in pobočju že dobro posušen in da ni preveč trnja naokoli…

Postavim najvišje (kjer tudi najbolj nažiga), malo pod robom. Emil malo pod mano, Boris precej nižje v pobočju. Erzo čaka, kako se bo odvila situacija (on je tu že kao jadral in mu ni treba prvemu 🙂 ). Špela nas nadzoruje z roba. Boris je prvi pripravljen in starta in lepo zajadra ob pobočju.

Potem jaz potegnem napol razprto coto (v tangicah) in ga lepo spravim nad sebe, ko pa zategnem in se hočem obrniti (kasneje ugotovim, da sem imel levo komando ovito okoli gurten in mogoče zato nisem enakomerno zabremzal…), me kar potegne na stran proti Emilovemu padalu, ki ga malo potacam, se povaljam (?), potem pa že napol sedim in me kar drži nad tlemi in še malo potegne do Špele ves čas obrnjenega nazaj. Tu ugotovim, da sem dvakrat navit okoli gurten. Ker me padalo drži nad tlemi, se odrolam prvič,… se odrolam še drugič. Po drugem odvitju padalo fajn zaniha, vendar speljem ob pobočju (sedaj ugotovim, da je komanda navita okoli gurten in jo hitro sprostim) in lepo zajadram in po nekaj zavojih pristanem na dnu pobočja.

Zoranov prvi

Peš gor nekaj višinskih metrov do sredine pobočja in tu še enkrat napol razprem.

V trenutku je spet padalo nad mano (hrbtno), zdaj ga lepo stabiliziram in zajadram. Spet nekaj zavojev sem in tja, vendar višine ne morem nabrati, medtem ko Emil, Erzo in Boris lepo vjugajo vsaj 30m višje in se vozijo sem in tja. Ko sem le prenizko, se odpeljem čim bolj naprej in lepo pristanem med suhimi dreki, na travci kjer je najmanj trnja.

Zoranov drugi

Sedaj imam kar nekaj za odpešačiti gor. Vmes lovim sapo in grem prav na vrh pobočja na rob in na kraj, kjer sem prvič startal.

Emil in Erzo neumorno drajsata, Boris vmes tudi pristane, ga vodi hrbtno po pobočju gor in spet zajadra…

Spet ga lepo hrbtno potegnem in zajadram. Skoraj sem že prepričan, da bom ujel dovolj dviganja, da bom zajadral kot oni trije znalci, pa pri enem od obratov spet potonem in se tik nad tlemi odpeljem ven, dokler gre in pristanem.

Zoranov tretji

Ne da se mi še enkrat hoditi gor in raje malo grounhandlam. Oni trije pa še kar drajsajo. Slišim Erza, ko pravi, da čaka, da bo napolnil celo uro. Emil to naredi prvi (namreč nabere celo uro jadranja) in se odpelje daleč ven nad kravami do ceste.

Emilovo enourno jadranje

Nekaj za njim še Boris.

Kot zadnji potegne nad ravnico Erzo, ki se odpelje še kakšnih 100-200 m dalje. Vsi zadovoljni pospravimo.

Erzovo enourno jadranje

Še kratek obisk Šilentabora, kjer v gosti megli tacamo po sluzastem startu. Danes ne…

Erzov komentar leta: Na Vrhniki celo sonce plus preveč vetra, zapeljemo se do Unca, kjer samo še oblačno plus preveč vetra. Gremo naprej do Postojne, kjer se pojavlja že megla… Kralj Vremšce po ogledu svoje posesti izjavi, da smo fraj in naj gremo domov, saj je megleno, celo da rosi. Meni klikerji delajo na polno; ko se peljemo skozi Pivko je vetra malo in ideja je, da je danes dan, na katerega sem čakal, odkar sem ta štart odkril, zapazil, ko so posekali drevje, da se da štartat, kaj štartat, JADRAT 1h Z LETENJEM DO BAZE 80 M VIŠJE.

Erzo zjutraj sporoči, da ga Činks že kuri. Ob 12h na Vrhniki za Kovk. Potem se javi še Ščuka, da je že rezerviral Božiča za ob 12.30 (Gorazd in on) in naj ne zamujamo… Meni se zdi Gorenjska OK, dol pa kar oblačno in megleno, ampak…

Ob 11.45 Vrhnika. Erzo, Činks in še potencialni Erzov zet že odhajajo s Činksovim kombijem. Mene so določili k Draganu, ki me čaka s Krističem. Robo not in gasa. Vmes se javi Luka Slak, da drvi za nami. Ker od Postojne naprej kaže vse slabše, je na izvozu Razdrto bojni posvet: Anja?, Kovk?, Vremšca? – ker Ščuka stoji pod Vremšco in čaka Gorazda in bi blo tam najbrž boljše. Malo demokratično, malo z metanjem kovanca, malo nedemokratično, se odločimo za k Anji.

Dragan pelje naprej dol v vedno hujšo meglo. Vmes se iz onega avta javijo, da so nedemokratično (pritisk Erza 🙂 ) zavili proti Vremšci. Hkrati se javi Luka, da čaka na počivališču pred Vipavo. Spodaj je jasno, da na Kovk nima smisla (megle, start v bazi, vse temno…). Na izvozu Vipava obrnemo (+ Slak s svojim avtom) s ciljem Vremščica. Ko odvijemo po Primorskem kraku, predhodnica že ugotovi, da z Vremščico ne bo nič (vse pokrito) in da je naslednja smer Goljak (Ščuka in Gorazd že vesta…). Vmes se oglasi še Delux, ki je prvotno nameraval na Kovk, po pogovoru pa se odloči za Strmco ali Ženček – najbrž bo kar Ženček.

Mimo Divače, letališča, do Ilirske in pod Goljak. Prva del današnje jate je že na poti gor. Prisede še Luka in gor.

Peš gor na glavo starta, kjer kar konkretno piha. Činks in Erzov potencialni zet še čakata na startu in malo oklevata, ker je čez prvi plato res kar daleč ob takem vetru. Mi štirje hitro postavimo in to spodbudi tudi njiju.

Odletimo drug za drugim, jaz kot predzadnji pred Draganom. Naprej komaj lezemo (10-13, pa tudi manj), občasno malo poruka in dvigne. Ko pridem na rob zgornjega platoja, je veter že čisto z desne vzdolž grebena (SZ). Počasi lezemo naprej. Končno sem zunaj, nad dolino in ob pobočju rinem desno. Ostali so malo višje, pa ne dosti hitrejši. Erzo se bori v kotanji, ko rinem ob spodnjem grebenu nad njim. V veter gre res počasi… Ostali pred mano malo zavrtijo, malo rinejo bolj ali manj ob pobočju in končno začnejo počasi obračati proti pristanku. Tudi sam odvijem nazaj in sem s 40 takoj nad pristankom.

Zoranov let

Krističev let

Draganov let

Činksov let

Let potencialnega zeta

Pospravljamo, medtem pa pristanejo tudi najbolj vztrajni Ščuka in Erzo (ki se je uspel rešiti iz tiste kotanje in je na koncu spet nabral nad spodnji greben.

Erzov let

Med nakladanjem počakamo, da gredo vozniki gor po avte in še na zaključno druženje v Aviopub.