Nad Slovenijo vse do Primorske sluzasto. Frenk javi dopoldan, da je v Ajdovščini sonce in vabi tja. Delux pokliče za akcijo, tudi Mega je po eni že lahko za start in hitro se uskladimo, da gremo dol.

Na Uncu presedem v Borisov Pajero, gasa do Postojne po Mega in naprej proti Vipavski. Pred Razdrtim so baze bile prenizke, tako, da ni dileme. No še vedno je: ali na Zmajarsko po nov start (Delux), ali Kovk. Veter in bazice odločijo za Kovk in s Pajotom se elegantno pripeljemo skozi manjše zamete na sam start.

Na rahlo zasneženem startu hitro postavimo, saj piha idealno (rahel JV , 2,5/4,5). Boris potegne prvi in se takoj odpelje desno, kjer ga lepo dvigne. Potem Mega, pa sesuje, pa jaz, pa ga ne spravim gor. Nesem nazaj malo višje in med ponovnim postavljanjem, (ko ugotovim, da imam vrvico zavito čez padalo) Mega odleti.

5 min za njim sem v zraku tudi jaz, v skoraj nula vetra (veter je kar vidno upadal). Zavijem desno, me malo drži, vendar do Podrte že lepo zgubim. Mega je nad mano, nad grebenom in vrti, jaz pa tudi zavrtim. Ko že mislim, da se bom spajsal nad greben, spet padem ven, iščem ob pobočju, pa bolj zunaj, pa bolj v kotu, pa povsod… ampak na koncu je saldo že na meliščih. Ko sem že sumljivo nizko, se odpeljem ven in tu se počasi spuščam proti pristanku, kjer pristanem po 20min v močnem JV.

Zoranov let

Ko pospravim, pristane tudi Mega (zelo zadovoljen s padalom, čeprav je letel le lokalno – 45min). Boris pa se iz svojih višav okoli 1500m spusti na start

Borisova fantazija

in čez nekaj časa pripelje Pajota ves nasmejan dol k Anji. Še malo druženja v piceriji v Vipavi, potem pa gasa proti LJ.

Danes je malo boljše, kot prejšnje dneve. Veter obrnil na V, na Primorskem jasno, ob tako močni burji, da nima smisla hoditi na oglede v tiste kraje. Na Gorenjskem pa meglice povsod (čeprav dopoldan Sandi pove, da je na Gozdu dovolj dobro za izpite).

Mega je najprej upal, da bo lahko šel v akcijo prej, pa se mu pojavijo neodložljive obveznosti. Manca ima službo in potem še neodložljive obveznosti, Mateja je zaradi neodložljivih obveznosti že na poti na Ptuj.

Ker ne morem več zdržati neletenja, se ob 12h odločim, da grem malo gledat na projekte – v Žiri. Na poti z Vrhnike skozi Podlipsko dolino se spomnim na Mireta in ko ga uspem dobiti na slabo (Simobilovo) zvezo nekje na Smrečju, je za. Ves čas imam v glavi Izgorje in okoliške potenciale. Dobiva se blizu pristanka. Tik pred tem javi Mega, da je končno prost in da je cilj Zavrh (sporoča Uki, da je idealno) in da bo kmalu na poti tja. Z Miretom gasa na Izgorje, v blato ob kozolcu in na travnik-start (sem že drugič tukaj). Vse sluzasto, piha pa kar konkretno močno čisto s strani (V). Torej danes ne in gasa dol in nazaj na Vrhniko na šoder, kjer že čaka Mega z Emilom.

Na pumpo v Borovnico in vsi v Ukijev avto, ki rata avtobus (5 padalcev s ful opremo). Ko parkiramo, pade že kakšna snežinka, ko smo pa na startu, pa tudi že več.

Hitro postavljamo, prvi je Emil, jaz za njim, pa še Uki in Mire, Mega pa cinca, ker mu ni za pacat novo padalo… Bo počakal še Lusjo, ki prihaja. Vmes kibicira Manca iz svoje rezidence po postaji… Baza je na robu grebena in hladno je in občasne snežinke, ampak za letet je pa fantastično. Popolnoma laminarno, na dinamiki smo čisto pod bazo. Najprej se zapeljem okoli starta, na desno do antene, pa nazaj in na slemenu naberem do baze=grebena pa do Javorča in nazaj na start in spet čez Javorča visoko prek Vrhnike čez BJja. Ker pa si ne upam naprej, saj se že dela mrak  (daljnovodi), se obrnem in pristanem pri BJju.

Zoranov let

Ko pospravim, počakam da pride Mega pobrati Kusa (ki je potegnil do Stare Vrhnike)

Emilov let namesto Erza

in še mene. Nepričakovano lepo letenje za take razmere :-)…

Odprava šteje 8 članov. Prva ekipa: S.K.Kranjc – Jegulja, M. Belčič – Gotofje, B. Svetlin – Bombarder, Erzo. Druga ekipa: P. Ščuka – Nevidni, M. Slamič – SkoznaLijaku , B. Bujan – Gorskik, G. Primc – Optik.
Ob vkrcavanju v metro, Bombarderju neznanec med vrati začne kazati frišen flek na njegovi rami. V tem času pa mu drugi iz pedr taške zvizne listnico. Seveda neznanca ne 🙂
Pravzaprav bi najraje začel z Madridom, pa sem vseeno ponajpreje dolžan povedati, da prva ekipa odide z LJ 7:30 (Go Opti – 42 €, povratna, ustavi tud na Vrhniki na pumpi, priporočam; 28.11.12), let z Benetk 12 in nekaj ter dolet v Madrid 15 in nekaj. Druga ekipa odleti isti dan, kasneje, s ciljnim letališčem Mendoza. Torej vrnimo se v Madrid, kjer imamo naslednji let napovedan 00:20, kar nam nakazuje dolgo čakanje. Ko zaklenemo prtljago (5 € za vse kovčke), si za nadaljnih 8 € omislimo karte za cel dan za metro in vlake in zvis proti centru mesta. Na postaji Quatro Camino smo deležni izrednega dogodka.

ostaneta v vozilu metroja, vrata se že skoraj zaprejo, ko današnjemu junaku Bombarderju zasvetli kaj se je v resnici zgodilo in se požene v explozivni tek za unima, ki niti ne bežita, ampak se mirno oddaljujeta. Prvega dohiti na štengah in ga vrže ob njih ter ga ne spusti, to še vidim, vrata so se zaprla in ostali trije se odpeljemo. Drugi v strahu, da bo Bombarder pokončal njegovega sodruga, odvrže denarnico, vse je notri in zbežita. Zdaj veste od kje in zakaj to novo ime. Tudi postaja odslej nosi novo ime in sicer Quatro Camino y Dos Bandidos. Ko dosežemo Sol (center) in nekaj pojemo, se vrnemo z vlakom, da izkoristimo karto ter se za pol ure z njim zapeljemo do slepega tira, kjer vlak ustavi (ostali potniki so vsi izstopili na postaji prej, mi smo pa še zmeraj mislili, da bo peljal naprej na letališče kamor domorodci že ne grejo) že zgasne luči in le malo manjka da se še ne zaklene – sprevodnikov ni! Vseeno potem vlak potegne postajo nazaj, kjer prestopimo na pravega… Po nočnem letu po 13 h pristanemo v Santiagu de Čile (ne priporočam zavoljo dolgosti poleta). Lokalen čas je 11, 4 ure nazaj glede na nas. Čakamo avion za Cordobo, torej let nazaj čez Ande. V Cordobi smo ob 16h in ko dojamemo, da bo težava dviganja čudežev/pesov s karticami velika, se z minimalnim lokalnim denarjem odpeljemo z dvema taxijema (vsak po cca 12€) na Omnibus central, kjer se z busom- spalnikom (18:45-23:45, 18€, spat ob 01:00,30.11.12 ) dostavimo v Merlo, kjer za grande finale uprizorimo še peš dostavo do hotela (vsaj 1 km): ruzaki na hrbtu plus ročna prtljaga na koleščkih po tlakovanih, netlakovanih ulicah mesteca, kjer mestoma tečejo potočki današnjih neviht in neurij in po katerih ležijo polomljene veje. Še nikoli nisem takole kar dve noči zapored ne-spal- zmečkan sem, da se mi rola. Gotofje je bil na celi poti od doma do pojsle 47h, ostali mal manj!

Erzo

Danes naj bi bilo malo boljše vreme, pa ni. Mega bi kasneje lahko šel za zemeljsko podporo in ker najdem luknjo brez dežja okoli Cerknice, predlagam Slivnico.

Mega me že čaka na šodru na Uncu in v rahlem kapljanju se odpeljeva v Cerknico, kamor pa prideva v suhem (no, vreme je gnilo, ampak dežuje pa (še) ne in Slivnica je zunaj). Gasa na vrh in medtem, ko se preoblačim, Mega že postavi mojo prežvečeno coto. Mega je sicer dobil danes novo padalo, ampak za krstitev hoče malo lepše vreme…

Ko pridem na start, veter, ki je prej lepo pihal (4/8 JZ), popolnoma uplakne in rahlo piha z desne skozi gozd. Kljub temu vpnem tangice in potegnem in padalo lepo dvignem (kljub pričakovanim problemom z desne) in odletim. Glede na sluzasto okolje drži nepričakovano dobro in z 0,8 curim proti pumpi. Ko pridem bolj ven, me začne močneje požirati (-2) in pristanem malo pred pumpo na standardnem travniku.

Zoranov let

Ko pride Mega do mene, že začne kapljati. Letel pa sem ! Jupiiii ! 🙂