Za ves dan je napovedan dež, ampak zjutraj je proti Štajerski sončno (osebni vir: Laško). Kamere potrdijo: na Primorskem vse megleno, zabasano in sluzasto in ceste mokre od dežja, okoli Celja sonček in modro nebo. Na Golteh visoka oblačnost in dobra vidljivost. Veter JZ, na Štajerskem više V.

Jaz bi Golte. Erzo ne more. Manca je pogojno za (vreme, pa to…), Mateja se že pripravlja. Poskušam aktivirati še Mega, da ne bi pozabil na letenje :-), pa bo danes raje počival v neželenih bolečinah. Ob 10h pride na Fužine Manca, Mateja pa iz zdravstvenih razlogov odpove 5 min prej…

Proti Celju in vmes tel.konzultacije z lokalcem  Francijem Rakunom, ki je tudi v bolniški, nama pa da nekaj koristnih nasvetov. Za Vranskim proti Mozirju in ogled potencialnih pristankov v rahlem dežju… in gasa gor. Najprej iščeva štart malo prenizko, potem pa v drugo najdeva pravo lokacijo malo pred Mozirsko kočo. V rahlem dežju ogled delno plundrastega in delno travnato-blatnega starta, kjer piha rahlo, vendar z desne. Malo celo zamedli sonce skozi oblake, dež pa ne jača preveč, zato odtacava po snegu v avto po padala.

Moja cota je suha kot poper zaradi nočnega sušenja in ga hitro postavim, da veselo zaškreblja po njem (in da preide spet v svoje običajno stanje). Manca postavlja pod mano, ko potegnem in z malo manevriranja odletim v rahlo deževno pokrajino. Drži lepo in počasi tonem proti predvidenemu pristanku pri spodnji postaji gondole, ker pa imam dovolj višine, da si premislim in odpeljem na uradni pristanek na travniku nad gostiščem Vid.

Zoranov let

Zoranov let

Hitro pospravim med vedno bolj redkimi kapljami. Medtem odleti tudi Manca (malo čaka zaradi dežja, pa še ponoviti mora postavljanje zaradi blatnega prvega poskusa) in pristane zraven mene. Odšibam dol do gostilne, malo čakam na štop in prvi avto, ki pride mimo po 15min, sta planinca, gospa celo znana z uprave Planinske Zveze. Med obujanjem alpinističnih memoarov smo hitro gori pri avtu.

Potem pa sem tudi jaz kmalu doli pri Manci in nazaj proti Lju z vmesnim druženjem in nakupom sladkarij (to mislim Manco, jaz sem absolutno vzdržen 🙂 ) na Trojanah…

Čeprav je vreme še vedno kilavo, pa danes Erzo ne more več zdržati. Zjutraj se Manca prijavi za ob 13.30, prijetno presenečenje pa je Boris, ki dopoldne pokliče po 100 letih, da bi šel letet zraven, kamorkoli že, se bo že kje našlo.

Na Primorskem vse sluzasto, proti Štajerski pa sonček med oblački, kjer pa je današnji JZ/Z veter bolj močan, torej moramo ostati bolj v nižavah. Erza mika Dolenjska in najde nekaj potencialnih startov.

Zberemo se na Rudniku, prestavimo v LCja in gasa po avtocesti proti Trebnju.

Najprej obiskujemo kuclje nad Temenico, kjer so vse kotanje zalite s potočki, jezerci ali vodo kar tako…, pa razen blata ne najdemo nič, kjer bi se pri tem vetru dalo odleteti.

Potem pride plan B: že odleteni start pri Karteljevem. Znajdemo se na startu, kjer se vse cedi od talečega snega. Na polju nad poličko je še nekaj snega, ki omogoči, da postavimo padala. Veter v pravo smer in le rahlo piha.

Boris je prvi in odleti brez problema v prvem poskusu. Enako Erzo. Moja cota pa je še vsa mokra od včeraj. Polaganje po tej plundri ji samo še doda mokroto. Pa še veter malo upade. Potegnem in ga vlečem nekaj metrov po plundri. Manca se samo križa in mi svetuje, da spokam. Pomaga še enkrat postaviti, mi ga pridrži in ponovim vajo. Zdaj ga celo spravim kakšen meter od tal. Potem pa obstanem kar na robu. Manca pove, da ga ne bo več postavljala, ker take cedeče cote ne morem spraviti v zrak. Boris in Erzo sta že pristala čez avtocesto.

Borisov let

Borisov let

Erzov let

Erzov let

Potegnem po hribu dol in ga spravim nad sebe, laufam… in sem v zraku. Potem pa malo zavjugam sem in tja nad avtocesto in zadrajsam v plundro ob Borisu in Erzu, ki sta že skoraj pospravila.

Zoranov let

Zoranov let

Novnov. Ko pospravim še jaz, je Manca že pri nas (jaz pa dobim izredno neugoden služben klic, ki mi popolnoma vzame voljo do česarkoli…).

Ker je še dan, imamo še čas in Gradišče pri Višnji Gori je na naši poti. Prej je bil sicer močan, sunkovit veter (vir: Čerček z lica mesta – je pospravil in šel domov/vikend), zdaj pa se nam zdi dovolj mirno. Najprej malo sprobavamo novega LCja po blatnem kolovozu, potem pa parkiramo na že znani lokaciji in odpešačimo po ostankih snega na vršno ravnico.

Ustavimo se kar na Z štaru, kjer zgleda OK (občasno rahlo sunkovito). Spet Boris postavi prvi, potegne in ga že lifta nad start. Malo jadra sem in tja in kar nabere kakšnih 50m. Le proti vetru mu gre malo bolj počasi. Tudi Erzo je hitro v zraku in malo jada nad startom in toplanda

Erzov toplanding

Erzov toplanding

ravno, ko sem jaz v drugo pripravljen za potegnit (cota je ratala že vileda cota in je prav občutno težja, kot je bila prej in v prvo noče gor…). Zdaj ga potegnem na svoj starti način od ramen in ga spravim nad sebe in odletim. V začetku me rahlo dviguje, pa grem kar ven, proti dolini. Mrači se že in  po nekaj vijuganja pristanem v blatu nad lokalno cesto.

Zoranov let

Zoranov let

Nekaj minut za mano je Erzo, ki si izbere suho pobočje.

Erzov drugi start

Erzov drugi start

Manca je že pri naju, ko pospraviva in kar žal ji je, da ni tudi ona vzela padala na start.

Malo se lovimo z Borisom, ki je pristal čez Višnjo Goro,

Borisov let

Borisov let

potem pa gasa nazaj proti Lju… Bi bil vesel ko radio, če ne bi bilo tistega klica 🙁 …

Že drugi dan gnilo in megleno vreme po vsej Slo od podna do višav. Čeprav so, resnici na ljubo, v štajerski smeri ceste suhe in ponekod tudi lepa vidljivost. Iščem kakšno luknjo bliže Ljubljani, pa nič.

Končno ne zdržim več in pokličem Erza, če bi on tudi kam šel (in imel kakšno idejo). Ker ga spet kličem v brezupnem dnevu, se mi samo smeji (in rahlo tolaži, da danes pač ni ta dan). Ne morem mu vzbuditi zanimanja za akcijo, pa ga hecam vsaj za idejo. In seveda jo v momentu potegne iz rokava – Gabrski hrib pri Jančah, kjer sva lani enkrat že skupaj ogledovala zaščitno ograjo na cesti pred štartom (da bi se jaz to spomnil, ni šans 🙂 ).

Veter bi moral biti Ok (JZ), je pa v tole smer napovedan kar močan.

Po dolini Besnice se pripeljem do Sr.Besnice in gor proti Jančam. Na že znanem ovinku parkiram in si malo ogledam situacijo. Piha idealno gor, občasno malo močneje (3/6). Pod cesto se mi zdi bolj varno, je pa šavje in gmajna bližje. Na izravnavi nad cesto pa lepo za startat, ampak je tu ta nesrečna zaščitna ograja… Odločim se za poskus zgoraj.

Coto (jasno!) raztegnem po gnilih ostankih snega in ga hrbtno poravnam z vetrom. 2x ga poskusno dvignem hrbtno (kot so me učili v Motovunu 🙂 ) in ga lepo spravim nad sebe in stabiliziram.

V tretje potegnem zares, ga lepo stabiliziram nad sabo, se obrnem in poženem proti  robu. Padalo že drži, vendar me na škarpi spusti in na klousiča (z dvignjenimi nogami) nekaj cm !!! nad ograjo  odletim :-). Po grapi se usmerim na levo proti glavni dolini, tu zavijem po dolini dol in pristanem v globokem (gnilem) snegu na travniku levo od trofazne napeljave, ki teče po dolini (če bi bil Poje, bi seveda ciljal na drote)…

Zoranov let

Pospravim in pri bližji hiši (avtoservis) nahecam prevoz za gor. Novnov in vesel kot radio. Hvala Erzo za idejo in osvežitev spomina 🙂 :-).

Dopoldan urejam za prevzem LCja in komaj uspem pogledati vremenske razmere. Manca se prijavi za 13h (danes je sicer torek, tako, da je to rahlo presenečenje – super 🙂 ). Erza pokličem bolj kesno, pa pravi, da mu ni treba (ne verjamem mu čisto, najbrž ima kakšne obveznosti 🙂 ). Mega gre na kontrolo h dohtarju v Belo Ljubljano, tako, da ostaneva z Manco sama.

Meni je sicer jasno, da se gre na Kovk, ampak prepričanje kopni, ko se dobiva z Manco na Vrhniki in je na Kovku JZ že 6,5/10,6. Vseeno odšibava doli na Vipavsko in med potjo zveva, da se je Erzo zvezal z Mirkom za lokalne akcije (Koreno) kasneje (saj sem vedel, da ne bo spustil dneva 🙂 ).

Mimo Kovka proti Lijaku (v zraku je kar nekaj padalcev) na pristanek, kjer ni drugih interesentov za prevoz. Igy sicer nekaj melje, ampak prevoza ni na vidiku, zato sama odšibava gor in hitro dol na start (LC 🙂 )…

Start čudovito suh, piha idealno gor. Sama sva na startu, kar nekaj ljudi pa v luftu. Vse je mrčasto. Manca potegne in odleti. Jaz potegnem hrbtno kot profesor (včerajšnja šola 🙂 ) in odletim.

Lepo gre gor in naberem nad greben. Z Manco vrtiva, drajsava sem in tja, do 900 naberem, čez pa mi ne gre. Poskusim proti V in gre po grebenu z vetrom 45, nazaj pa 15 z gasom. Pa greva še proti Danijelu in me požre do grebena in komaj pridem naokoli pred pobočje, kjer se spet poberem. Manca je še nižja, pa gre nazaj in se lepo pobere. Jaz pa s pridobljeno višino na poti nazaj zgubim do same skalne Luknje v Lijaku in se že vidim na pristanku. Pa me Manca iz višav zgoraj spodbudi, naj vztrajam. In drajsam in iščem in zavrtim in se po metrih spajsam nad luknjo in potem mi gre vedno bolje in spet naberem nad greben. Manca podhlajena odpelje na pristanek, jaz pa še pol ure drajsam sem in tja nad grebenom, potem pa se odpeljem v smeri Nove Gorice nad dolino in na pristanek.

Zoranov let

Zoranov let

Medtem, ko pristajam, Manca najame Slamiča za prevoz gor, asistira še Toniju Pjakovskemu pri startu in pripelje LCja dol. Med čakanjem Erzo preveri, kako sva opravila in poroča, da sta se tudi onadva uspešno zabrisala s Korena.

Erzov Koreno

Erzov Koreno

Potem pa gasa proti domu. Bolje kot sva pričakovala 🙂