Danes spet burja. Po Slo v glavnem megličasto in oblačno, na Primorskem sonce. Navijam za Primorsko, še bolje Istra, pa nobenega zanimanja. Mega se uči uporabljati levo roko 🙂 in ga danes še ne dražim, Erzo se dela, da ga ne zanima, ker bo v četrtek tapravo (ampak kolikor ga poznam, mora imeti neke nujne stvari, sicer bi že bil za stvar 🙂 ). Še Damjana pokličem za vsak slučaj, pa ga tudi ne potegne, tako da sam zapeljem proti J.

V Razdrtem že sonček in … burja. Erzo vmes pokliče (firbec 🙂 ) in pove, da je Ščuka šel na Kaštelir (no, kaj sem rekel, v katero smer bi morali iti…), ampak seveda že prej, zdaj je že prepozno.

Najprej grem pogledat na svoj dolg – Sv.Križ (Hrpelje javlja 2,5/3,5 VSV). Zarijem avto v sneg in z merilcem na vrh – 8/13,8 SV, torej precej z leve. Drevje šumi in pristanek v Odolini (ki sva si ga zadnjič z Erzom ogledala) je daleč, daleč…

Dol v avto in proti KP. Burjica piha in tablica javlja med 4 in sunki do 8 na koprskih in portoroških postajah. Zapeljem gor na Poljane in zaparkiram v blato. Lepo mirno. Odtacam na start, kjer je nekaj sledov snega (ostalo pa je blato) in pomerim. Piha idealno gor, najin oranžni trakec od zadnjega obiska tukaj je lepo napet in ves vodoraven. Že hočem po robo, pa završi golo vejevje in merilec pokaže sunek 12,8. Sicer je med 4 in 6, ampak vsake toliko pa spet prbije. Malo cincam in razmišljam (no, predvsem cincam), pa mi tole ni preveč všeč… Odtacam nazaj v avto in proti LJU. Kar malo razočaran…

Zjutraj kliče prvi Andrej (Samsa). S  Slejkom sta za. Okoli 12h. Lijak. Mega lahko. Manca se je tudi rezervirala. Erzo na terenu, pa bo končal. Predlaga 11.30 (pride tudi Kavčič) na Vrhniki. Andrej in Tom gresta naprej, jaz čakam ob 11.30 na Vrhniki.

Najprej Erza. Potem ga grem pobrat na bližnji teren (da bo hitreje). Potem čakava v avtobusu skupaj. Kavčiča. In zveva da Kavčič nekje čaka Aleša (Mohoriča) in čakava in je ura 12 in je 12.30 in je 12.45, ko se končno priklopita. Mega vmes 10x pokliče, kje smo, ker se na Lijaku leti že od 11h. Do Unca krajši zastoj. Manca pride kasneje.

Končno proti Lijaku in krasne bazice od Postojne naprej. Ko pridemo pod Lijak, jih je nekaj visoko nad dolino (bazic in padalcev), večina pa že curi, ker je Lijak v gosti senci. Tudi Andrej in Tom.

Andrejev let

Gasa gor z Igyjem (nepričakovana usklajenost njegovega odhoda 🙂 ) in na start, ki je ena mešanica blata in snega … in blata.

Takoj začnem postavljati, levo proti rezervnem startu pa tudi Erzo in Mega in Miha in Mohorič. Istok pove, da vsi že nekaj časa čakajo, ker ni nič. Pa še mi naprej čakamo. Končno potegne Miha Kavčič in odleti naprej pred start in mu kar rata dobiti neko dviganje in začne nabirati. Malo za njim gre Mohorič, potem pa Erzo. Najprej curita, potem pa nekje na desno proti Kromberku dobita rahlo dviganje. Mohorič počasi scuri, Erzo pa vztraja in vztraja in … vztraja in… vztraja in mu končno rata nabrati in se odpelje nekam proti Krasu.

Ostali čakamo na startu. Piha od zadaj (obrat na burjo popoldan baje napovedan 🙁 ) in sploh noče ponehati. Tu in tam kdo izgubi živce in hoče odleteti, pa samo podre v blato in nazaj gor. Enemu ali dvema uspe odleteti v vratolomni akciji.

Potem potegne Mega naprej in mu padalo podre in prekine in potem mu Manca in Andrej in Tom postavijo nazaj (med našim neskončnim čakanjem so prišli gor… pa še mnogo drugih). Mega potegne drugič naprej in dobi padalo lepo gor, pa zalaufa direkt na skalo, se spotakne in skoraj trešči naprej, pa se nekako ujame in že kaže, da bo OK, pa se spet spotakne in se prevali čez rob. Padalo za trenutek obstoji napeto, kot da bo vzletelo (upajoče gledam, da se bo Mega prikazal izza roba pod njim), potem pa se sesuje.

Jaz se že hočem izpeti in odlaufati dol, pa so že Samsa in Tom in Manca in še kakšnih 10 drugih na poti k njemu. Kmalu zavpijejo, da je vse OK in da že pobirajo padalo, Mega pa tudi prileze po pobočju gor. Boli ga rama in kar odšiba naprej gor na parking. Andrej in Tom odneseta robo za njim, pa tudi Manci je dovolj. Čakam, da se vrne Tom.

Ker se veter ne spremeni in vztrajno bolj ali manj piha od zadaj, večina pospravi in začne odhajati. Dva Italijana še poskušata, eden odleti, drugi pa še 3x podre v blato tik pred robom. Končno mu uspe. Jaz sem ves trd od 2-urnega stanja na mestu in raje še čakam, kot pa da začnem pospravljati, da ne govorim še o poti gor na parking.

Ko pride Tom, malo podebatirava, kako je situacija z Megom, potem pa se odločim in potegnem in zalaufam in sem v luftu. Naprej ven, me nekajkrat fajn zgunca, potem pa se umiri in ekspresno potonem z burjo proti pristanku. Nad pristankom pa kar drži in še nekaj minut obračam in zavrtim in lovim neka majhna dviganja, potem pa pristanem.

Zoranov let

Ko pospravim, zvem, da je Manca odpeljala Mega na urgenco, Miha je pri Anji, midva z Alešem pa greva iskat Erza proti Sežani.

Erzov let

V Dutovljah ga naloživa in gasa proti Vrhniki. Še malo koordinacije z Manco, kako je na urgenci in kaže, da nič hujšega, najbrž celo ni nič zlomljenega…

Danes pa res izgleda vse brezupno. Povsod sneži, povsod masa novega snega. Tudi Istra je bela, V Piranu in Portorožu vse belo. Na Goriškem pa močna burja (Kovk 20/28), tako da niti ne pogledam tamkajšnjih kamer. Iščem (med delom), pa nič. Za tacat po novem snegu mi ni…

Pokliče Erzo, da danes pač ne gremo. Sprašujem za kakšno idejo, pa se samo smeji. Megličasto s sneženjem povsod do podna.

Potem pa pogledam slučajno kamero Nova Gorica (okoli 14h) in tam je sonce ! Brez snega! Dim gre naravnost gor, pa občasno rahlo proti V ! Pa postaje tudi javijo da je v N.Gorici 2,5/4,6 Z. Ampak na Kovku pa 20/25m/s burje !!

Pokličem Erza, pa je neomajen. Da mi številko od Kanteta. Pokličem Kanteta, ga ne dobim. Pa se mu sproži čez nekaj minut telefon in pokliče (telefon, ne on…) nazaj in slišim notri šumenje in veter in mi je jasno: človk je že v luftu ! Vpijem v telefon. Ništa. Odneham. Pokličem Igyja, ki potrdi, da je tam lep sonček, preko kamere mi pokaže trakce, ki kažejo lep Z in pravi, da je skoraj super (samo nobeden še ni prišel letet)… Ko zaključim, me pokliče Kante, ki pove da je nekje na terenu in da to, kar je slišati po telefonu nažiga burja, ki polaga drevesa. Ne, danes pa ne bo za letet na Lijaku…

Pokličem v drugo Mega (prvič se je javil z kote XJZ2K Javornik), ki je že prismučal v dolino. Milo ga nagovarjam za akcijo=pogledat kako je na Lijaku in seveda pristane. Da gre z mano za šoferja (če sem pač tak psiho).

In že šibam po obvoznici in proti Vrhniki, ko zvemo za popoln kaos in zastoj  med Uncem in Postojno. Mega predlaga eno pijačo pri Portusu, potem pa domov. Ko se prebijem do Unca skozi kolono in sneženje in kaos, predlagam, da se odpoveva pijači in greva še malo naprej. Po stari cesti do skoraj stoječe kolone skozi Postojno nama vzame dodatno urico (?), potem pa spet nazaj na avtocesto in naprej skozi metež. Sunki burje so konkretni in vedno močnejši, ko se spuščava v Vipavsko dolino. Tu naj bi že izločali tovornjake… Vse klobase trepetajo vodoravno. Ampak snega je vedno manj in ko prideva v Selo, tudi burje ni več, ampak piha nek JV.

Pod Lijakom vse mirno in rahel Z. Gasa gor delno na elektriko (Prius) in po Megovi strokovni oceni gum kar na start po manjših snežnih ovirah. Vzamem gorsko opremo, na start, začneva postavljati, pa mi razpade zadrga na jakni … Mega mi da svojo bundo in mimogrede zaveže raztrgan štrikec na Nuptseju (od včeraj?), medtem ko se jaz naštimam. Malo posvaljka padalo dol. Občasno pihne od zadaj, občasno od spredaj. Bolje ne bo.

Potegnem , zalaufam in sem v luftu. Samo ven. Nekaj šejkanja, potem pa samo močen V in v mraku pristanem pri Igyju.

Zoranov let

Ko pride Mega, se že grejem v lokalu. Gasa nazaj proti Uncu v burjo in snežni metež… V taki burji, kot sva se peljala nazaj po Vipavski, pa še res nikoli nisem/nisva bila tukaj, z mislijo, da bi se dalo leteti … Kdo je rekel, da danes pa Lijak ne bo 🙂 ?!

Danes napovedano slabo vreme, pa je zjutraj v Lju še delno sončno, čeprav je drugje že bolj ali manj oblačno. Veter V. Erzo bi šel šele po 14h, pa še to nekam blizu. Mega je na terenu in je tudi kvečjemu za kakšno pozno varianto.

Ker je na Krvavcu šibek JV, me mika, da bi izkoristil, kar se še da. Med odločanjem se vreme opazno slabša in baza je že pod hotelom, potem pa začne še snežiti. Spogledujem se tudi s Krimom, ker pa postaja ne dela, pokličem oskrbnika, ki pove, da je gori še sonce in nič vetra.

Ko se končno odpravim iz Lju, je vrh Krima že zavit v prosojno meglico, ura pa tudi že proti 14 (pa Erzo tudi noče slišati nič o tem). Tako ostane Zavrh. Z Erzom se dobiva pri Škorpijonu, Mega ne gre.

Na poti gor ugotavljava, da bova itak samo scurila (in Erzo sanja o tem, da bi bilo idealno, če bi na startu rahlo pihalo, v zraku pa potem dovolj močno, da bi se lahko odpeljal do doma=Stara Vrhnika. Tudi jaz bi si to želel, samo moj dom je malo dlje, pa še v napačno stran 🙂 ). Ko parkirava avtobus pri kmetu, rahlo naletava napovedani sneg. Gaziva po južnem snegu do starta (kar naporno).

Na startu nulca in rahlo gor. Erzo postavi robo Erste klasse malo zadaj, jaz svojo robo Cota klasse brez rezerve (pozabil v avtu) bolj pri robu. Erzo sicer prvi potegne, pa ni vetra in ga ne spravi gor. Potem pa jaz in v prvo odletim.

Zunaj imam najprej občutek, da bo šlo največ do Škorpijona, pa začne za slemenom rahlo piskati, veter je močnejši in ko pridem do Škorpijona, sem skoraj na isti višini, tako da obrnem in nazaj. Ko sem spet na slemenu, sem že malo nabral in pripelje se še Erzo, malo nad grebenom. Vedno lepše drži in ob pobočju kar nabirava višino. Peljeva proti Javorču, Erzo obrne pri M.Lipovcu in gre nazaj, jaz pa vztrajam do Javorča. Ko vozim nazaj, pripelje spet Erzo in mi zavpije, da gre (greva oba?) proti Stari Vrhniki. Mene že pošteno zebe in vozim nazaj proti Škorpijonu, ker pa tako lepo drži, se pri Škorpijonu vseeno obrnem in še enkrat do Javorča. Tu se že izogibam meglicam in ker imam čez 800m, res potegnem naprej, naravnost čez Vrhniko proti Sv.Trojici. Čez kasarno moram, sicer ne velja Stara Vrhnika (mi je prej razložil Erzo). Z 600 preletim z vedno večjo hitrostjo kasarno in s 500 pridem nad Staro Vrhniko. Obrnem v veter in hitrost je 10…5…3…0…5…10 (v minus) ! Po tleh vidim, da me res rikverca in zadaj so trojni daljnovodi (še daleč ?). Tako potegnem ušesa in poskušam nazaj do ogromnega zasneženega travnika za kasarno. Najprej sicer iščem Erzovo hišo in če bi mogoče kje videl njega, potem pa se raje posvetim močnemu kontra vetru :-)… Malo gunca, potem pa le zbijem višino in pristanem v bistveno bolj mirnem ozračju na izbrani lokaciji.

Zoranova Stara Vrhnika 1.

Z Erzom se uskladiva po telefonu in ko pospravim, grem po cesti proti njegovemu domu.

Erzov let

S hčerko me že na poti pobereta in gasa do Škorpijona. Potem pa še z gajbico gor po avtobus. Ko se zgoraj ločiva, piha dosti bolj kot prej.

Nepričakovano lepo (zame v roke zmrzujoče hladno) jadranje :-)… In v bistvu so to bili idealni pogoji, o katerih sva fantazirala na poti gor (če odmislimo mraz, rahlo sneženje in ekspresno naraščajoče meglice) 🙂 🙂 .