Kljub še hujši vročini na Krasu, sem zaradi spremembe za to smer. Prva se v jato prijavi Manca, je ob 14h frej. Z Borisom se uskladiva za 14.30 na cestninski v Logatcu in z rahlo zamudo se dobimo tam, Mega (ki se je tudi že sprostil), pa šiba proti Anji, da bomo imeli dva avta. Med vožnjo še malo nihamo ali Kovk ali Lijak, pri Anji pa se odločimo za Lijak, ker na Kovku še preveč piha.

Gasa do pristanka, po krajšem Igijevskem usklajevanju nas on le zategne gor in  v temperaturi finske savne se na startu začnemo pripravljati. Slovencev bolj malo, veliko pa ostalih narodov in piha srednje močno, v sunkih. Mega odleti in javi, da je v luftu OK, potem Delux.

Z Manco postaviva približno hkrati, s tem, da ona odleti, jaz pa začnem s serijo poskusov hrbtnega starta, ki mi en za drugim ne uspevajo (pa sem že mislil, da sem v Makedoniji to osvojil, še zlasti, ko so mi popravili prijem rok in me opremili z nasveti, ki so doli delovali vsak dan bolje…). Počutim se kot totalni začetnik in sem res že zafrustriran in ko ponavljanje presega že vse meje, potegnem naprej in odletim (da bom vsaj v zrak prišel). Z liftom gor, na levo in potem ena urica iskanja dviganj, še dosti bolj pa izogibanje kamikazam z leve in desne. Čim bolj  se poskušam izogibati množici in iskati dviganja, kjer ni  dosti ljudi, ampak takoj ko kaj najdem, se jih že s polnim gasom nekaj pripodi od koderkoli, direkt vame in začelo navijati zraven :-(. Več kot 1000 ne morem nabrati, odleteti s tem kamorkoli tudi ne, tako da imam po eni uri  tega dovolj in se  odpeljem daleč ven in na pristanek.

Zoranov let

Manca pristane malo za mano, Mega nekaj kasneje in ko pospravimo, se odpeljemo po Borisa, ki se je edini uspel prebiti do Ajdovščine.

Zaključno druženje ob sladoledu, pivu in veliki pici… In filozofsko andragoška debata o vzgoji otrok (Manca kontra Boris) 🙂

Dopoldan spet gužva in ko pokliče Boris, najprej hočem odkloniti, pa me premami predlog Gorenjska+Špela (=zagotovljen šofer, da ne bo kakšne pomote 🙂 ). Mega bo kasneje kombiniral let z družinskimi obveznostmi, tako da na britofu naložim samo Borisa in Špelo in gasa pod Ambrota. Ker smo dobri po duši (pa tud mal preračunljivi) pogledamo, če kdo rabi prevoz in prijavi se edini, ki je tam (Miha Novak ?).

Gasa na vrh, obvoz mimo rampe do hotela, pa je tam vse mirno (preveri Delux, napovedan je JV veter), zato gasa še gor, pa namesto na desno na vrh Krvavca, kar naravnost na vrh Zvoha (z reduktorjem…). Tu tabori trop mladcev, ki naj bi delali že 14 dni športni objekt za deskanje po jezercu, vendar bolj tekmujejo v skakanju v vodo. Miha gre takoj postavljat padalo (baje bo prvič v življenju odletel z Zvoha…), Boris in Špela pa se gresta namakat v jezero (Boris tudi zaplava). V bistvu voda ni tako zelo topla in sam namočim samo noge vanjo. Miha odleti in direkt čez Kokro.

Postaviva še midva in ker ima Boris sredi postavljanja še en nujen opravek, sem hitrejši in potegnem v skoraj nulci+rahlo gor in odletim. Direkt na Potoško in nekje nad Z robom dobim lepo dviganje in navrtim na 2100. Potem pa naravnost naprej čez v ravni črti proti Potoški. Do nje pridem na 1300 (tik nad vrhom) in dobim močno zanešen in močan steber (+4), ki me odnese do 1800 proti Zaplati, tam malo zgubim do 1600 in nad Kozjekom dobim naslednje dviganje, ki me dvigne do 1900. Borisa ni  nikjer in po radju pove, da piha dol in da čaka na svoj trenutek… Od Potoške naprej vse skupaj deluje precej razrukano in je treba kar loviti. Mimo Storžiča do Male Poljane, kjer že precej izgubim (do 1500), pa Ob Tolstem spet lepo gor (ob grebenu lepo dviguje, vendar si ne upam preblizu, ker je veter kar močan (da me ne bi odneslo čez …). V višini koče pogledam skozi vrata, kaj kuhajo notri in obrnem nazaj. Kontra veter zelo zaustavlja in gunca (15), kar delno popravim z rahlim gasom in umikom bolj ven. Čeprav občasno fajn rukne gor, mi ni preveč všeč in se držim vedno bolj zunaj. Okoli Tolstega še malo naberem, potem pa daleč zunaj samo še zgubljam in se z enim dviganjem pri Kozjeku zapeljem do Potoške, potem pa direkt ven in na pristanek Preddvor.

Zoranov let

Miha že pospravlja, pristane še Boris.

Borisov let

Ko vsi pospravimo, je tudi Špela že pri nas in na zaključno druženje (ne na kremšnite, ampak grmada in rumova bombica in radler in pir in kavica). Boris tja kar odplava čez jezerce, Špela pa se gre namakat medtem, ko se midva baševa in nacejava. Na koncu se pridruži še Sandi Kristič in spet nekaj lovskih zgodb od tu in tam. Fajn je blo, čeprav kar živahno od Potoške dalje…

Konec dopusta in spet običajen dan. V službi norišnica in šele proti koncu dneva začnem klicariti. Mateja je za ob 15.30, Megi tudi ustreza kasneje in pokliče še Boris, ki je za kamorkoli, pa še Špela gre zraven. Nekako smo se odločili za Krvavec, ker bo veter (JV) tam kar ugoden.

Matejo naložim v BTC, Borisa in Špelo na britofu in gasa pod Ambrota (vmes manjši incident pri tankanju na nagužvani pumpi Agipa v Vodicah…). Mega poberemo na pristanku in gasa do hotela po obvozu. Ko se z Matejo preoblačiva iz civilke, Mega že začne postavljati pri kapelici. Vetra skoraj nula in mora kar odlaufati, da mu zagrabi.

Ker je tako mirno, predlagam, da gremo ostali pogledati prav na vrh in res smo čez nekaj minut na vrhu. Res piha rahlo gor, ko pa začnemo postavljati, pihne v hrbet po hribu dol. Vendar se kmalu umiri in nula.

Potegnem prvi in lepo odletim in lepo drži, vendar nabrati ne morem nič, čeprav malo zavrtim na 0 okoli hotela. Mateja je takoj za mano in se kar usmeri proti Ambrožu, kjer vrti najvišje Mega, nekaj ostalih pa bolj ali manj curi. Boris je malo za njo. Še jaz grem tja in najdem ozko, šibko dviganje, da malo naberem. Z Megom vrtiva, vendar kaj dosti više ne more tudi Mega nabrati (inverzija) in se najprej usmeri na Z proti Štefanji Gori, potem pa vidi, da Mateja in Boris navijata nad Apnom in podaljša tja. Tudi jaz se pridružim in naslednje pol ure vrtim še tam okoli, potem pa se naveličam in se odpeljem na pristanek.

Zoranov let

Lep, popolnoma miren enourni let, vendar žal brez presežkov. Pa še prehranjevalno druženje pod Jenkovo lipo 🙂

Ker sem včeraj spustil, danes na vsak način moram leteti, saj je zadnji dan Balkantur-a.

Ob enajstih transfer na start. Veter močan (6/9), vreme krasno. Gašper predlaga, da se čaka na startu, saj so tu najbolj ugodni pogoji in nima smisla riniti kam drugam. Micko, Miha in Mega postavijo in potegnejo tik preden se odpre start za tekmo zmajarjev, ki zasedejo start za naslednjo uro in pol. Opazujemo zmajarsko dogajanje in modrujemo in čakamo. Kavčič je scuril, Micko odletel proti Bitoli, Mega pa najprej navil, potem se odpeljal nad ravnin in tam nabral do skoraj 3000 in se odpeljal naprej proti Prilepu in na jug proti Bitoli in scuril pri Dupen kamenu.

Končno veter malo uplakne in Gašper gre preverit situacijo v zrak, Tom in jaz pa postaviva, za nama pa se pripravljajo tudi drugi. Upal sem, da se bom danes pustil voditi Gašperju nad ravnico, pa on začasno pristane na startu ravno v trenutku, ko jaz hrbtno lepo potegnem (na nov način) in odletim.

Spet sam iščem stebre in po začetnem požiranju v vmesni grapi in na pobočju le najdem šibko dviganje in naberem 200m, potem pa neha in začnem curiti z -2,5. Malo me skrbi, ker sem nizko nad drevesi in naprej proti vetru gre le 5-10. Ko se počutim že ogroženo nizko, pohodim gas in rinem naprej in komaj pricurim na uradni pristanek.

Zoranov let

Zoranov OLC leta

Kasneje me Gašper pouči, da je bolje iti ob pobočju čim bolj z vetrom, ker imaš bistveno več šans za najti dviganja, kot pa da rineš naravnost naprej v veter in curiš… Malo pred pristankom pa scurita Lusja in Gašper, ki ji je prišel na pomoč, da bi jo rešil, pa mu ni uspelo, potem pa še nekaj naših.

Ko vsi pospravimo, se naložimo v kombi in gremo najprej pobirati scurjene kolege, potem pa v Prilep na zaključno večerjo…

Erzo pa medtem na Ohridu. In njegov komentar leta: Tri paraglajderi od Niš poletea, i mene mi dadoa inspiracija da odam da letam. Deneska uslovitaza letanje nebeju idealni. Startuvav sam vo vrtlog, vo kako nesum bil odamna. Vo ezeroto vidov deka počnaa pogolemi  branovi i bev prinuden nabrzinka da se spuštam do tlo!

Erzov let

Medtem pa Erzo na Ohridu. In njegov komentar leta: Tri paraglajderi od Niš poletea, i mene mi dadoa inspiracija da odam da letam. Deneska uslovitaza letanje nebeju idealni. Startuvav sam vo vrtlog, vo kako nesum bil odamna. Vo ezeroto vidov deka počnaa pogolemi  branovi i bev prinuden nabrzinka da se spuštam do tlo!

Konec letenja in nazaj v SLO…

Pa še res lep film, ki ga je o naši turi-Balkanturi  naredil Miha Skoberne  http://vimeo.com/47949688

Skobernetov film

Ker smo prišli v Kruševo šele ob 02 zjutraj, po večernem obisku v hrupnem Ohridu, kakofoniji zvokov vseh mogočih stilov muzike in gneči sprehajanja po promenadi ob jezeru, smo danes zjutraj še malo dlje poležali (zlasi jaz, ki sem bil pokonci od 4.30 🙂 ).

Ob 12h odidemo na start, kjer piha malo močnej kot prejšnje dni, pa še vse je zaprto nad dolino. Kakšno uro modrujemo, potem pa organizacija javi, da tu ne bo OK (to vidimo tudi sami -) ) in da gremo na Ribnik, ki ga imenujejo tudi prilepske Dune du Pilat.

Najprej v Prilep na kosilo in malo šetnje, potem pa pod Ribnik, ki je meni že znan od včeraj zjutraj :-).

Čeprav lepo piha, me ne mika še enkrat na hrib. Najprej se ne da tudi nobenemu drugemu, ko pa vidijo Mileta, ki starta in začne jadrati sem in tja ob travnatem pobočju, se odloči tudi nekaj drugih. Prvi starta Andrej Samsa, ki lepo jadra in celo nabere, potem pa mu sledijo tudi ostali. Pride še skupina Francozov, ki še poveča gužvo v zraku !  Zaradi gneče mi sploh ni več, da bi šel v zrak, čeprav me je prej že malo zamikalo, saj se tako jadranje vseeno ne da primerjati z najinim včerajšnjim skokom v dolino na drugi strani hriba. Včeraj je bila avantura novega starta, to pa bi bila lepa vaja jadranja na pobočju (če bi mi uspelo) in uživanja na večerni termiki.

Tako pa ostanem pod vznožjem hribčka in se pridružim skupini tistih, ki so ostali in groundhandlajo na pristanku …