Gasa do Prilepa in skozi v smeri naslednjega novega. Ko prideva pod obli travnati grič (780m), se zapeljeva v vasico pod njim za info, kako priti gor. Pri hiši, kjer se ustaviva, nama povedo, da je pot do gor z druge strani (do ribnika, pa levo, pa to…) in da bova prišla z avtom gor, saj so gor antene in se vozijo delavci rabotat gor… Hitro se še pogodim za venec tobaka (150 den=2,5€ dobra kila) in odšibava po kolovozu okoli hriba.

Ubogi Erzov avto, ki komaj premaguje luknje na kolovozu, namenjenemu poljskim strojem. Ko sva že na popolnoma travnatem kolovozu, res prideva do nekega malega ribnika in tu se malo boljši kolovoz usmeri po položnem pobočju gor. Čez kake četrt ure sva na oblem vrhu.

Krasen sonček, sama travca na vse strani in nobenih peklenskih mušic. Izbirava, na katero stran bi odletela, saj gor piha z vseh strani (komaj opazno). Odločiva se za smer proti Z, saj je s te smeri najbolj obetavno pihanje navzgor. Postaviva, Erzo svojo hribovsko kombinacijo, čeprav malo niha k Mantri, ki bi ga dlje odnesla… Erzo odleti, ko jaz še preverjam štrikce zaradi šavja in pristane čez 4 minute na travniku pod skupino hiš na Z strani, do koder tudi pripelje nekakšna cesta.

Erzov let

Takoj se odpne in pusti robo in se odpravi nazaj gor po avto. Jaz potegnem in odvjugam (malo celo nakaže neko rahlo dviganje) na travnik (in pristanem dlje od njega – in imam daljši let 🙂 ).

Sličica
Zoranov filmček

Zoranov let

Zoranov OLC leta

Ko pospravim svojo opremo, je Erzo že pri avtu. Pospravim še Erzovo in ker ga še vedno ni naokoli z avtom, se odpravim po kolovozu v peklenski vročini z obema rukzakoma njemu naproti. Končno pride in ker sva pozna, gasa proti Kruševu, kjer so naši že na štartu… 2.novnov danes :-). Na poti pobereva še nekaj domačinov na različnih relacijah in izveva zgodbo o doseljevanju ljudi iz Sanđaka sem…

Mimogrede se ustaviva v Kruševu, kjer se Erzo uskladi s svojo familijo, pa gasa na start. Milena bo odpeljala avto dol, midva pa se pridruživa naši skupini, ki po enourni zamudi še vedno čaka na startu za bolj ugodne pogoje.

Plan je, da se leti proti Bitoli in se pristane najkasneje ob 15h na najbolj oddaljeni točki (bencinska pumpa, kjer sem jaz pristal včeraj). Vmes nas bodo kombiji pobirali. Ko se vsi zberemo, gasa na Ohrid. Čakamo še nekaj časa in modrujemo, Gašper končno potegne, da bo testiral pogoje in počasi še drugi. Jaz sem nekje na sredi startov.

Lepo hrbtno startam in se odpeljem malo ven proti prednji glavi, me lepo zagrabi in začnem vrteti, nabiram in nabiram in naberem do 2200, potem pa po grebenu proti J. Poskušam bolj zunaj, ko zgubim, spet iščem in se tu in tam srečujem z drugimi našimi, ko skupaj vrtimo v stebrih. Ko pridem v bližino prvega preskoka pri Bućinu, poskušam čimveč nabrati. Navrtim nekje do 1700 in grem proti preskoku, pa zgubim do 1100 pri prehodu, se lovim in ponovno nabiram, malo naprej mimo Bućina, tu ponovno nabiram, vendar mi ne uspe več zares nabrati in scurim v vasico Trnovci, kjer skupaj z mano pristaja tudi Lusja.

Sličica
Zoranov filmček

Zoranov let

Zoranov OLC leta

Na pokošenem strnišču pospravlja tudi Boštjan(Svetlin) in ko pospravimo, se nam pridruži še Tom Slejko. V vaški gostilni-trgovini počakamo kombi,  v katerem je (presenetljivo !!) tudi Mega, ki je scuril še pred Bućinom.

Megov let

Proti Bitoli, vmes pobiramo kolege in na pumpi postanemo, da se zberejo vsi trije kombiji in še večina manjkajočih. Tudi Erzo je pristal tu v bližini.

Erzov let

Potem pa gasa proti Ohridu.

Popoldanska pot od Bitole proti Ohridu je res nekaj izjemnega. Vedno lepša pokrajina postane izjemna, ko se spustimo mimo Pelisterja v dolino mimo Prespanskega jezera in občudujemo razglede na ogromno jezero in okoliške strme, travnate in rahlo skalnate hribe. Ob jezeru in navzgor proti prelazu. Smo že v nacionalnem parku Galićica.

Ko pridemo na prelaz, ki je na skoraj 1700m, se odpre res prekrasen razgled na Ohridsko jezero. In tu je tudi start, tik pod cesto. Res spoštljiv pogled na ogromno jezero, ki je 1000m pod nami! Veter piha idealno po pobočju navzgor, dokaj laminarno, čeprav se mi na trenutke zdi, da je kar močan. Začnemo postavljati padala na dokaj udobnem in primerno strmem pobočju in takoj ko postavim (med prvimi), hrbtno potegnem in odletim.

Hitro me zagrabi dviganje in začnem vrteti. V začetku je rahlo razburkano, potem pa se ujamem, vrtim in jadram in se mi zdi, kot da sem v enem velikem plesu padal, ki se s starta dvigujejo gor, eni niže, nekateri višje… V tem prvem delu naberem do 2100 in se sprostim ob spoštljivem pogledu na strme stene in ogromno jezero v globini pod nami. Ker je tu, nad prelazom močan veter v smeri Prespanskega jezera čez prelaz, se raje usmerim v pobočje Galičice in ob njenem Z pobočju (kot bi vozil ob pobočju Storžiča – vendar dosti, dosti lepše…) do JZ slemena, tu pa začnem spet vrteti in naberem do 2500, še malo jadram sem in tja in uživam… uživam, kot še nikoli doslej. Ko se zapeljem bolj nad jezero, malo zgubim, pa spet nazaj k pobočju in do najvišjih 2600m ! Res: moj najlepši let doslej !! Nikoli si nisem predstavljal , da je to lahko tako lepo. Srebrna gladina skoraj 2000m niže. Drobne ladjice in čolni na površini. Bela plaža pred vasjo Ljubanište, za katero bomo pristali. In tu, pod strmim zelenim pobočjem, ki pada v jezero: manastir Sv.Neum ! … Neprecenljivo !!! In mi zmanjka baterij v kameri. Grrrrrr 🙁 . Malo se zapeljem nazaj čez prelaz proti S, potem pa ven nad jezero in v širokem loku nad obalo vse do albanske meje (spodaj se vidi mejni prehod), pa spet ven nad jezero in pustim, da počasi, počasi (-0,5) tonem proti gladini. Ko sem že nizko nad plažo, se zapeljem nad kopno in se usmerim na “pristajalno pisto” tik ob obali za plažo (kot zgleda ozek, na videz pokošen travnik), kjer je večina naših že pristala.

Sličica
Zoranov filmček

Zoranov let

Zoranov OLC leta

Tu pa žal edini grenki trenutek (poleg trenutka, ko je zmanjkalo baterij 🙁 ). Travnik ni travnik, ampak bolj neko polje, polno suhega šavlja, ki se mi tako zaplete v štrikce, da naslednje pol ure pospravljam in besnim in razpletam padalo (tudi ostali se penijo) … Za povrh pa pride še kmet, ki začne noreti, ali se zavedamo, da pristajamo na polju sveže posejane detelje (halo!- polju suhega trnja mogoče…)  in kdo nam je dovolil (najbrž bi rad malo pokasiral). Umaknem se stran s polja in ker se mrači, skoraj ne vidim veš vrvic in šopov trnja. Šele Mega me malo pomiri, ko mi pride pomagat (hvala Mega – gentlemen !).

Megov let

Ko pospravim, si poskušam malo urediti vtise letenja in se kar usedem v avto, za razliko  od ostalih, ki veselo čofotajo v toplem jezeru.

Erzov let

3.novnov danes !! In moj najlepši let doslej !!!! :-).

Danes spet napovedan lep dan in ugoden veter SV. Ob 11h zbor in na start. Nekaj jih je že v zraku in kar nabirajo. Brifing na startu in danes počakam, da gre v luft Gašper (ki bo vodil bolj nove in neizkušene), pa še 1.liga (preletaši, Mega, Erzo, Suša…).

Hrbtno potegnem kmalu za Megom in Erzom in takoj po startu navijem in gledam, kaj delajo stari mački, vendar mi ne uspe slediti. Navijam gor in tonem dol in pridem do 2200. Erzo & Co. pobegnejo po grebenu, jaz pa sem sam (čeprav je okoli veliko naših in tujih). Počasi se pomikam proti prvemu preskoku pri Bučanih in vmes že enkrat skoraj pocurim, pa se spet poberem na 2200 in pridem do preskoka s cca 1600 in grem čez (kar bo pa bo…). Proti Bučanom pridem tik nad tlemi in najprej že pristajam, pa tik nad hišami najdem neko šibko dviganje, malo naberem (dva naša obupanca, ki sta v enaki situaciji prideta proti meni polna upanja), pa mi zmanjka in spet že iščem pristanek, pa spet najdem dviganje, ki me dvigne do 1800 in nadaljujeva skupaj z modrobelim Rookom mladega Roka po pobočju “Čavna” (kot je nekaj prej ta greben poimenoval Erzo po postaji 🙂 ). Vmes nekajkrat pobereva in na koncu grebena kaže, da bo curaža, pa mali najde dviganje, ki njega izstreli v višave in odšiba dalje, jaz pa se matram na mestu in ostanem zadaj. Končno počasi naberem spet čez greben, vmes pride Janez Jelovčan in skupaj se odpeljeva s 1900 naprej proti Bitoli. Vlečem, dokler se da in pristanem pri pumpi pred mestom (uradni pristanek L02).

Sličica
Zoranov filmček

OLC Zoranovega leta

Zoranov let

Vesel kot rado :-). Med pospravljanjem obvestim Mileta o lokaciji. Z Janezom sva kmalu skupaj na pumpi (on je potegnil še kakšnih 500m naprej), Mile s kombijem prihaja, vendar najprej pobere Mega in se vrne po naju.

Megov let proti Pelisteru

Potem gremo iskati najbolj oddaljeno skupino, ki je pristala le malo pred grško mejo (Erzo, Suša, Razinger).

Erzov let

Sušo in Razingerja odpeljemo do meje, da nadaljujeta svoj Hike&Fly in nazaj  po Samso in Miha Kavčiča in nato križem kražem med Bitolo in Prilepom pobiramo še vse ostale razsute člane naše ekipe. Vmes se že nalivamo s pirom in smo sploh super volje.

Lusjin let

Domov in zvečer na obvezne makedonske specialitete v Andoro.

Zjutraj vstanemo vsi našpičeni in polni velikih ciljev. Odhod je napovedan ob 11h. Malo prej še Micko nalaga Wp za kruševsko področje, Gašper pa razloži uporabo navigacije na naših variih. Erzo sporoči, da prihaja, ampak smo prej na startu, kot se on pojavi. Piha močneje kot včeraj S, bazice se že delajo, kar vse obeta super letenje.

Da danes ne bom prepozen, sem prvi naštiman. Gašper svetuje še malo počakati, Mega posluša, ko se Micko pogovarja za veliki FAI trikotnik z Gašperjem in se naštima. Starta, jaz pa hočem takoj za njim, pa mi začnejo vpiti, naj počakam, ker Mega curi. Res malo počakam, veter pojača, Mega pobere in navija nekam v višave (jaz tega ne vidim, ker mirim padalo v hrbtnem položaju in čakam na trenutek). Ko se veter malo umiri, potegnem, pa mi ga po obratu sesuje. Počakam še malo in še enkrat. In mi ga še enkrat sesuje. Boštjan Svetlin in Miha Skoberne mi ga pomagata ponovno postaviti in me podučita, da premočno zategnem po dvigu in ga zato prelomim, tako, da mi ga sesuje (hvala obema 🙂  za inštrukcije ).

Potegnem v tretje in ko je nad mano, ga bolj mehko zabremzam in lepo stabiliziram, se obrnem in super odletim. V zraku me do slemena enkrat rahlo dvigne, v zraku ni žive duše, Mega ne vidim, zato poskušam takoj za slemenom najti neko dviganje, pa nič. Na neki negativni nuli vrtim in se poskušam obdržati, pa počasi zgubljam. Medtem startujejo drugi, ki začnejo vrteti višje nad slemenom, ali pa kar takoj zavijejo na pobočje desno od starta. Vsi se uspejo obdržati, jaz pa zgubljam in ko sem že sumljivo nizko, se odpeljem samo še na pristanek.

Zoranovlet

Potem pa kakšno uro ali celo dve čakam, da končno pristaneta še dva naša in čakajoči kombi dobi befel, da nas (najmanj 3) odpelje gor. Medtem pa poslušam, kako Gašper vodi naše od dviganja do dviganja do konca grebena in nazaj in potem ven nad ravnico proti Prilepu. In se grizem, zakaj vseeno nisem malo počakal :-).