Tako, kot smo danes zjutraj gruntali kam, pa nismo še nikoli :-). Najprej sam, pa z Manco, pa potem z Megom in na koncu, ko se zbudi Erzo (včerajšnja Lusjina žurka se je zavlekla pozno v jutro…), še z njim. Mateja je bolna in danes ne gre nikamor. V Lju je bila že zjutraj sončna luknja, povsod drugod nad Slo pa megleni pokrov. Razen na Primorskem, kjer pa je na Kovku burja 17,5/21,6. Ampak tam je sonček in toplo in najbrž kljub temu na Lijaku bo. Mega je z Lusjo že odločen za Lijak in tudi midva z Manco se nagibava za tja, saj je več verjetnosti, da se bo letelo, pa v Borovnici je še vedno megla.

Erzo bi sicer šel na Zavrh (je brez avta, pa še Polhograjci so ga sneli na ovinku pri BJju), ampak, ko se končno dobimo na Vrhniki in midva z Manco odločno sedeva v avto za Primorsko, priskoči tudi on in gasa na Lijak. irku pa prepusti vodenje Polhograjcev na Zavrh…

Jaz bi sicer šel vmes še pogledati na Vrabče (moja trauma 🙂 ), ampak Manca ima demokracijo v volanu in Erza itak več ne zanima, tako, da moja namigovanja izzvenijo v prazno.

Na Lijaku z Igyjem gor in na štartu totalna gužva. Še Sandi s šolo je tukaj. Tečajniki se sicer nekam čudno mečejo v prepad, ampak vsi ostanejo živi. Kot da bi gledali Čehe, ki jih je pa tudi za en avtobus. Postavimo v šibkem vetru in se zmečemo en za drugim v zrak in scurimo en za drugim.

Zoranov let

Še najdlje je bil Erzo – baje cca 20min…

Erzov let

Ko pospravimo, Manca priganja za naprej. Mega in Lusja se obirata (Mega mora gor po avto), Andrej in Tom imata tudi avto gor

Samsa prvič

Samsa drugič

Samsa tretjič

In tako se samo  mi trije kmalu zbašemo v avto in Manca tišči gas mimo Branika na Govc.

Tu je krasen razgled in sonček in piha s sunki do 15 m/s. Tako malo posedemo na prisojno stran in počakamo, da sonce zaide (oblečeni v vse kar imamo…). Potem ugotovimo, da so sunki res malo padli – na 14 m/s… tako, da se spokamo v avto in po najkrajši poti (cika caka čez Kras mimo pršutarn okoli gajbe (= po vseh stranicah štirikotnika, namesto po diagonali, ki je vedno najkrajša… 🙂 ) do Sežane in po avtocesti v Aviopub, kjer nas že čakata Lusja in Mega. Pica in radler in zaključno druženje in pravac Vrhnika…

Napovedan zmeren JZ, ki bo čez dan jačal. Erzo nima prevelikih letalnih ciljev, ampak bolj skakalne (rad bi povečal število letov v 2012, zato predlaga Vremščico za kratke skoke, čeprav je Kovk idealen glede na počasi naraščajoč JZ (ob 12 h 3/5,5.  To se je pokazalo tudi zvečer na OLCju z množico lepih dolgih letov na Kovku ).

Poberem Matejo, na Vrhniko, kjer se priključiva Erzu in Mirku in še na Unc po Mega in gasa do Razdrtega. Tu Erzo samodejno odvije na kraško stran in kmalu smo na Vremščici.

Na startu piha super, tudi sončka je še nekaj in hitro postavimo. Erzo in Mega sta takoj v luftu , potem pa še Mirko, jaz in Mateja. Erzo zavije v levo in kmalu pristane pod zgornjim startom in potem tam nadaljuje svojo misijo. Mega počasi scuri (po slabih 20 min.), ker je dinamika vseeno rahlo prešibka, kmalu še Mirko, jaz pa kar peglam sem in tja in tudi nekajkrat zavrtim , preden pristanem pri Megu na travniku pod cesto (tudi po slabih 20 min 🙂 ).

Zorabov let

Tudi Mateja se nama pridruži, potem pa Mega peš gor po avtobus in dol po nas. Erzu se v zraku pridružita še Ščuka in kralj Vremščice – Gorazd.

Baza se hitro spušča in ko pridemo ponovno gor, je zgornji start že skoraj v megli. Po nekajminutnem opazovanju in modrovanju pa ga meglice skoraj popolnoma zaprejo. Spokamo se nazaj v avto in dol na letališče, kjer je zadnja trojica pristala.

Danes pa vreme res u podnu. Dobesedno. Megle na Primorskem do tal, povsod 100% vlaga, ponekod rahlo prši, SV Slo v orkanskem JZ, na Krvavcu sunki do 80 km/h SZ… Res ne najdem nič spodbudnega. Erzo nima nobene volje (ker ni izziva…), Megu se ne da nikamor. Malo dražim Manco, če bi ona kaj našla, pa mi svetuje, naj grem v takem vetru na Ženček dvigat padalo :-). Damjan je pod Lijakom (doma) in javlja, da je start v megli…

Ko že skoraj obupam, ugotovim, da na Gozdu piha kolikor toliko normalno (3/5 JV), pa tudi, da bi pršelo ne kaže. Med potjo ugotovim, da na Križki gori piha J 10/16 m/s, na Gozdu pa  se je JV obrnil v SV enake moči.

Na pristanku občasno močno pihne V, občasno pa s hriba. Baza je tik nad startom na Gozdu in oblaki šibajo proti Križki gori s spoštljivo hitrostjo. V tako me res ne mika in se raje odločim za dviganje padala na pristanku.

Kakšno uro in pol hrbtno dvigujem, poskušam izkoristiti sunke V in tako vsaj malo povadim hrbtni start (upam, da bo Mega vsaj malo zadovoljen 🙂 ).

Ko se začne mračiti, spokam in gasa proti LJ. Stik s padalom je pa bil :-).

Močan JZ veter  v SV Sloveniji, ki bo do jutri še naraščal. Na Primorskem je JZ bolj šibek in upam, da bo kaj za leteti. Če nič drugega, pa vsaj gremo vaditi hrbtni start na Vremščico. V Lj je visoka oblačnost in se hribi vidijo v soncu (Na Kredarici, v Kranjski gori, vse kar je SZ od Kranja je šajba), ampak na Krvavcu piha spet SZ 24/40 km in sploh ne razmišljam o Gorenjski (pa bi moral…).

Erzo se najprej ne javi (hodi kot božiček okoli strank), ko pa se končno odzove, ni preveč za stvar (itak je slabo in piha preveč… sam kakšen projekt…). Mega je bil za že takoj, Mateja pa bi tudi šla vadit dviganje, če ne bo nič. Vmes kliče še Pavlič, ki išče kompanjone in nas sproti obvešča s terena (na Pomjan, pa Osp, pa proti Vremščici, pa baje rosi, pa megla je, pa…).

Ampak midva z Matejo do Mega, tam presedeva v njegov 4WD Punto in gasa proti morju. Rositi začne malo za Postojno, na Razdrtem je totalna megla (vidljivost 20m), pri Divači gledamo, kje bi bila Vremščica in vozimo skozi resno mokroto, ki bi lahko bil že dež, ko pa Pavlič pove, da je nazaj na Pomjanu in se misli vreči v meglo z rahlim vetrom v hrbet, Mega samo odvije v Kozino in gasa nazaj. Tablica melje in kaže slike po Slo, Gozd je prva obetavna lokacija in skoraj smo že odločeni za tja (pa sploh ne bi bila slaba izbira glede na večerno stanje na OLCju…).

Ko odvijemo na Unc, da odpeljem svoj avto do Lj, pa vseeno pomislim na Racno goro in vsi smo za, da gremo raje tja pogledati (črn sluzast pokrov se v tisto smer končuje in mogoče kaj bo…). Na Slivnici nabija 10/16,x m/s JZ, kar ne obeta nič dobrega in v Cerknici polaga smreke… Vmes ugotavljamo, da Deluxa že dolgo ni bilo v jati in da je skrajni čas, da se neha skrivati in izmikati (čeprav danes najbrž ne bi bil navdušen).

V Ložu malo manj piha, start je kopen, pobočja osončena (bolje, da ne gledamo nazaj v črnino in vlago…) in Mega brez pomisleka zavije gor, najprej po zgledno spluženi cesti do vasice, potem pa pride 4WD Punto do izraza. Brez milosti zaorje v blato, občasno skoraj odtrga kakšen kos podna in že tacamo sredi blata na koncu ceste. Robo na hrbte in na start.

Ko stopimo na poseko, je tu nulca, se pa pokriva. Z Matejo brez pomisleka začneva postavljati, čeprav pihne tudi dol in s strani. Mega odlaufa nazaj po mojo čelado (samo to sem danes pozabil v avtu – hvala Mega) in ko pride nazaj, si jo poveznem na glavo, počakam, da spet pihne gor in gremo…

V začetku malo ruka in dviguje, potem pa začne spuščati. Dvakrat začutim, da me sunek kar zaustavi, potem pa spet naprej proti Viševku, pred katerim pa vseeno raje obrnem in pristanem na travniku pred vasjo. Bolje, kot je bilo za pričakovati.

Zoranov let

Pokličem Matejo, da niti ni tako slabo, pa jo že vidim v zraku in leti celo bistveno bolj mirno, kot jaz. Ko pride nad ravnico potegne ušesa (jo malo vleče v temno bazo, gori pa šibajo beli oblački s precejšnjo hitrostjo…) in pristane zraven mene.

Mateja pristaja

Supeeeerrrr! Leteli smo :-).

Še malo druženja s kuhančkom v Mercator bifeju v Cerknici in tura po Hoferju (za Mega, ki ni najbolj domač v Hoferju 🙂 ).

Pa čestitke Borisu in Špeli, ki je od srede naprej tudi Delux ! No, to je bila sicer že prej, samo brez velikega d :-).