Zjutraj kaže lepo in tudi veter naj bi bil enakega tipa, vendar šibkejši, kot včeraj. Nobeden ne more prezgodaj, jaz pa bi šel že kar zjutraj nekam. Počutim se klinčevo in sem ves nervozen in sploh ne morem sedeti v službi in me vse živcira za popizdit (čisto sem depresiven – ne vem ali zaradi včerajšnjega dogodka ali ker sem nasičen z Medrolom…). Erzo bi šel popoldne na Vremščico, Megu je problem samo prezgodnji čas, jaz pa bi šel čimprej na popravca na Krvavec. Pa zvem, da je gori današnja 1.tekma Ratitovec Open 2012, kar me popolnoma odvrne, čeprav sem bil že v odhajanju. Boris gre s Slakom na Lijak (Jezus bo vroče 🙂 ). Damjan bi šel, pa cinca. Uboga Mateja spet služba.

Okoli 15h še kar mencam in sem že skoraj za Vremščico, potem pa ne morem več zdržati, ker Erzo še ne pokliče in sporočim Damjanu, da grem nekam in tudi on je čudežno sproščen v istem trenutku. Krvavec. Pod Ambrotom imava šoferja (Aleš, eden od organizatorjev tekmovanja, ki je zgoraj izgubil postajo in mora nujno gor, da bo potem peljal LCja dol :-).

Do hotela poiskati postajo. Tu piha znosen veter, vendar čisto ob pobočju (od kod V ?!), zato se zapeljemo še na vrh Krvavca, če bi bilo bolje, pa pri šestsedi piha kot pr norcih. Gremo nazaj do hotela (tudi pri kapelici piha čisto ob pobočju, torej je zaradi močnega vetra vse eno obtekanje) in hitro postaviva ob Aleševi pomoči (da bo lahko šel čim  prej dol).

Malo je močno, ampak lepo hrbtno potegnem in me takoj dvigne po liftu gor. Je pa ta lift malo razmajan, ker kar premetava sem in tja, naprej pa 2-3. Piha JZ in ko se usedem močno na gas, pridem občasno na 8. Dvignilo me je do 2000 in ko sem že pred pobočjem nad zgornjo postajo, malo pospeši (10-12 z gasom). Če samo malo zavijem iz smeri, začne pospeševati in zanašati. Zato niti ne pomislim na kakšno vrtenje, čeprav začne sedaj po malem spuščati. Damjan se kar drži Krvavca (mogoče ne more stran 🙂 ). Ker ima lepo višino (po mojem je tudi čez 1900), se odloči, da gre na Potoško. Mene seveda tudi mika, ampak spomini na včeraj so močni in tu zunaj nad Štefanjo ne dviguje, ampak počasi spušča. Zato rinem naprej počasi, pa sigurno proti Grajcu. Damjan mi zgine izpred oči, jaz pa iz višav opazujem tekmovalce, ki visijo nad pristankom kot lustri in počasi lezejo dol. Ko pridem pred Grajca (1200), zavijem proti Strmolu in počasi nad pristanek, ves čas obrnjen v veter. Nad pristankom piha čisti Z na ful. V veter gre 5-10. Damjan javi, da je scuril v Kokro, ker ga je totalno požrlo od sredine doline dalje ! Je pa vse OK in pospravlja.

Zoranov let

Ko pospravim tudi sam, se že pelje proti Ambrotu in prestrezem ga na Velesovem. Čeprav močno, je bilo vse laminarno in nič razrukano (razen začetka pod hotelom).

Damjanov let

Zvečer Erzo poroča, da je drugi del jate (Ezo in Mega) gostovala na Vremščici in Strmci (kamor je prvič prišel tudi kralj Vremščice – Gorazd 🙂 ).

Upanje, da bo danes slabo in ne bo treba leteti, se ne uresniči. Dopoldne je približno enako kot včeraj. Mega eventualno šele po četrti, Erzu ni treba in bo počival, Damjan ne more, Mateja bi rada šla, če se bo služba izšla… Boris pa je skoraj takoj za in to za Krvavec. Je baje že Luka Slak naštudiral, da bo danes mogoče padla Grintavec-Kočna varianta :-).

Na britofu poberem Borisa, pod Ambrotom še Slaka, ki bo potem peljal gor – in na vrh. Pri Ambrožarju kar piha Z, zato gremo do hotela in niti ne stopimo ven, ker kaže OK. Proti vrhu Krvavca, pa se na sedelčku odločimo, da se peljemo kar na vrh Zvoha. Baze so nizke in zelo je mrčasto in na začetku piha kar močno. Luka je takoj za, midva bova videla. Ko Luka postavlja, se vse skupaj še malo umiri in Luka odleti v idealnem (4/5,5 JZ). Luka poskuša proti Kalškemu, pa ne kaže dobro in se vrne in navija nad Zvohom.

Postaviva še midva in, v še vedno idealnem, odletiva. Luka se odpelje proti Javorovemu vrhu. Boris malo navije in se takoj izgubi v meglicah, jaz pa lepo vrtim in naberem kar nekajkrat do 2300, potem pa zagledam Borisa, ki vozi proti Potoški in je že precej nižje. Še jaz se odpeljem, saj se mi zdi, da zdaj pa imam dovolj višine. Luka vozi direkt čez Javorov vrh na Zaplato, Boris je pod robom in gre levo okoli Potoške. Ko vozim čez Kokro me lepo drži in vario mi kaže JV od zadaj, hitrost 30-35, dvakrat celo zavrtim in malo naberem. Priklopim malo pod robom Javorovega in po nekaj obratih sem čez in naprej proti Zaplati. Lepo me dviguje, spet vrtim in sem že nad Hudičevim Borštom in se odpeljem naprej proti Kališču. Vse drži super, ko je treba, malo poberem, pred preskokom na Tolsti čez Malo Poljano spet malo zgubim, pa sem spet na 2000 nad Križko goro. Držim se pred robom (da me ne bi splaknilo 🙂 ) in se odpeljem do koče, kjer obrnem. Luka in Boris sta obrnila malo pred mano in Boris se sedaj, nazaj grede, drži precej zunaj. Veter piha direkt z J in je precej bolj močan, kot prej. Boris me opozori, naj grem bolj zunaj, da ne bo imel problemov in zdi se mi, da to tudi delam (sem na 1800 in pred špuro, kot sem jo vozil prej na poti sem). Ko sem pred Tolstim, vidim, da me zanaša h grebenu (vario kaže sicer kaže 21 km/h – vendar je to 45st glede na veter). Postavim se v veter, da bi šel bolj ven in sem na ful gasu, pa vario kaže 5, ampak nese me pa nazaj (torej je -5). Sem že tik nad sedlom Mala Poljana na 1700, veter obliva Tolsti vrh in Storžič in to je šolski primer šobe … Slišim Borisa, ko mi po postaji govori, naj držim ful gas, če pa ne bo šlo naprej, naj se odpeljem skozi. Ko mi je jasno, da ni rešitve naprej, se obrnem in odpeljem skozi vrata. Vario zabrenči in v trenutku sem 100m niže. Usmerim se stran izza Kriške gore, proti Lomu in izbiram travnike, kjer lahko pristanem. V nekaj minutah sem 500m nižje, še vedno pa 500m nad Lomom. Vmes je nekaj živahnih detajlov, 2 frontalca, rotorji so še daleč za grebenom. Končno se tonjenje umiri in celo naberem 200m. Tržič je že blizu in glede na to, da sem 800m nad tlemi, mislim, da bom prišel skozi to drugo (precej širšo) šobo iz mišnice. Ko se počasi premikam naprej, sem na 1000 nad centrom Tržiča in se mi zdi, da spet tonem kot kamen. Zapeljem se bolj desno od Deteljice proti vznožju Dobrče in lift se malo upočasni. Ker so tu bloki in ne preveč pristankov ciljam na travnik pred pumpo, vendar sem sedaj direktno proti vetru in grem naprej samo še 5, tla se pa bližajo :-(. Ko že skoraj pristajam na strehi pumpe, malo popusti in se prestavim 5 metrov naprej nad cesto, ki se od glavne odcepi dol v Tržič. In ko že stopim skoraj na cesto, se me usmili in sestopim na travnik 10m od ceste naprej.

Zoranov let

Ko pospravljam, Boris pokliče po telefonu, da je pristal (po postajah se že nekaj časa nisva več slišala) pod Ambrotom in če je vse OK.

Borisov let

Borisove fotke: http://picasaweb.google.com/110819241786089999262/Zvoh2062012#

Zdelo se mu je, da je tudi Slaka odplaknilo čez greben Zaplate, pa se je na srečo zmotil.

Slakov let

Slakove fotke:https://picasaweb.google.com/105637594801201631934/20Junij2012?authkey=Gv1sRgCPL-_b7Wp8T9Sw

Grem na pumpo in takoj dobim štop, ki me dostavi prav pod Ambrota (mlad alpinist – 1 minuta – sem še bolj uspešen kot Erzo 🙂 ).

Prihaja Mateja in skombiniramo se, da bova midva z Matejo odletela, Boris in Luka pa bosta šoferja in Boris bo šel na vrh Zvoha po LCja. Ko pridemo do hotela, se midva zloživa ven, vendar narava pokaže 8,5/11 JZ, postaja na Ambrožu javlja 5/8 in nobeden od množice, ki je prej odšla gor, ne odleti. V zraku visi samo samotni Guido, ki pristane malo zatem, ko smo mi že doli.

Danes je zgodnji pobudnik Erzo. Goljak. Skuša pravi da bo. Ura 11.45, sicer bomo prepozni na startu. Toplak me kliče, da ga poberem v BTC in ko prihajava na Vrhniko, ga Erzo kliče po telefonu, kje da je, ker bomo pozni. Na čostaji Logatec prisedeta Špela-logistična podpora in Boris. Nas je že pet. Erzo ugotavlja, da bo Mega  izvisu, ker je nekaj cincal (včeraj je rekel, da ima danes delo in ne more pod nobenim pogojem – danes je že v pripravljenosti z rukzakom). Odločim, da gre z nami in se bomo pač malo stisnili v LCju, saj je konec koncev samo 5 padal :-). Mega še nekaj filozofira, pa ga poklopimo po telefonu in čez nekaj minut naložimo na Uncu.

Pri Postojni ven in proti Pivki. Pa zabrni po telefonu Riba in Ščuka pove, da vidi ene čudno visoke karfijole nad Javorniki, zelo visoke (no, mi jih tudi vidimo… 🙂 ). In da on raje ne bi rinil proti Goljaku. Skuša že ve.

In že smo spet na Vremščici (Brrr 🙁 ). Poležujemo v senci in se ščitimo pred toplotnim udarom tako, da modrujemo s hladnimi teorijami, dokler ne pride Samsa s kompanjonom Tomom in malo zatem še Riba in Gorazd. Če nočem spet odpasti in scuriti, moram biti danes med prvimi, da mi kažejo pot.

Že čakam v pripravljenosti na startu. Piha šibko, pa še meša, pa še rahlo z desne (SZ), pa na momente od zadaj (S). V softshellu z mene teče kot v savni, izpod čelade mi kaplja na očala, pri hlačnicah mi teče od jajc v čevlje. Ampak čakam v pripravljenosti. Skuša malo provocira Mega naj potegne, potem pa potegne on in se odpelje ven desno in je že v curažni fazi. Potegne Mega in gre levo in začne nabirati. Potegne Erzo in gre za Ščuko in ko pride do Ribe, se je ta že malo rešil in nabira. Pa se odpelje tja še Mega, ker vidi, da tam res nekaj je, pa scuri skoraj do dreves. Gorazd z besedami pokoplje Mega in že je tam, kjer se vsi ostali nekaj matrajo. Pa gre Mega še malo ven proti letališču in začne nabirati in v nekaj minutah je visoko nad vsemi ostalimi… Preostali na startu (Toplak, Samsa s kompanjonom Tomom in seveda Delux, ki mu pomaga Špela), čakamo, da bo kaj vetra, ker piha kar nekaj, kar nekam… Na startu stojim že eno uro in sem se že skoraj scedil v lastne gojzarje.

Tomaž s težavami odleti, Delux elegantno, potem pa še midva s Tomom. Zapeljem se malo sem in tja in poskušam nabrati, ampak gravitacija je neusmiljena in po 11 minutah sem v pečici na letališču.

Zoranov 1.let

Pa prvi sem bil na startu, da ne bom ZAMUDIL IN DA BOM SLEDIL VODILNE :-(.  No, tudi Samsa in Tom scurita že više, ob cesti,

Samsa 1.let

ostali pa so že v višavah, in se gibljejo v nekih nedoumljivih sferah :-). Šele dobro pospravim, pa je že Špela pri meni. Pobereva še Samsa in Toma in gor.

Med vožnjo gor sicer Samsa in Tom nekaj nabijata o idealnem Kovku, ampak uporabim Erzovo frazo, da je Kovk precenjen in da gremo še enkrat pogledat na zgornji start, saj je konec koncev Skuša rekel, da danes bo (čeprav je prejle na startu malo jamral, da danes res najbrž tudi bo, ampak da bo kar težko). Ko se pripeljemo na zgornji start, piha kot pr norcih krasen JZ. Idealno (no, malo močno).

Raztegnemo in se pripravimo in odletimo en za drugim in takoj nas dinamika začne dvigovati. Zdaj gre pa res gor. Je precej razgibano in je treba delati in vrtim in drajsam sem in tja kakšne pol ure in ko grem enkrat preveč v desno in ven spet skoraj scurim.  Ko sem že skoraj nad cesto, dobim krasen steber in se najprej počasi, potem pa vedno hitreje poberem gor. Dvakrat zamenjam lift in potem sem na kraljevskih 1500 in uživam in gledam od zgoraj, kot tu še nikoli :-). Tom je toplandal, Samsa se je s 1400 odpeljal proti V po nasvetu Erza (ki se je s Ščuko vračal spet v te kraje in nadaljeval v smeri Ilirske…).

Samsa 2.let

Jaz pa kr vrtim in se mi vse smeji (najbrž je to od današnjih 50Mg Medrola 🙂 ) in razmišljam, kam bi se odpeljal. In se odpeljem proti SZ čez avtocesto in počasi pristanem na čudovito pokošenem travniku v Dolenji vasi. Tale let bo definitivno čisto zelen (= 10tka po Deluxu 🙂  ).

Zoranov 2.let

Ko pospravim, je Špela že pri meni. V Podnanos po Deluxa

Deluxov let

Deluxove fotke: http://picasaweb.google.com/110819241786089999262/Vremscica1962012

in v Postojno po Mega/Toplaka,

Toplakov let

potem pa na dolgo čakanje v Avio Pub, dokler ne izvolita pristati tudi Erzo in Riba Ščuka.

Erzo-Ščuka let

Ko smo že čisto na koncu z močmi, Samsa in Tom pripeljeta Erza in potem na Unc, Logatec, Vrhniko in v BTC :-). Končno je v četrto ratalo  🙂 :-).

Manca se prva prijavi v jato za po službi (14.30). Erzo pokliče, da je danes plan Vremščica (včeraj je Skuša bil na 1900, in Ščuka pravi, da danes še bo, …). Sem za, Mega mogoče pride kasneje z Manco. Priklopita se Toplak in Kavčič (?), s Primorske pa poleg Ribe še Tom Pavlič.

Toma poberemo na letališču  in na spodnji start. Tu naložimo še Ščuka in na zgornjega. Tu je vroče za umret, piha pa precej šibko (2/3,3 Z). Postavimo drug za drugim (Riba priganja, da smo pozni…), odletijo Skuša, Tom, Erzo, pa še Toplak, Kavčič in jaz (lepo hrbtno-pa še zafecljane vrvive sem opazil in rešil 🙂 ). Prvi trije lepo počasi nabirajo, Kavčič se nekaj plazi po tleh, Toplak pa se tudi reši in nebere. Kavčič scuri v pobočje pod startom, jaz pa se borim vedno niže, pobrati pa ne morem in na koncu pristanem na travniku pod cesto.

Zoranov let

Vročina je morilska, ko pospravljam. Kavčič pravi, da gre gor na start, Toplak mu predlaga, da me pride dol pobrat, ampak Kavčič mrkne (“crkuje od napora…”) in od njega ni več glasu (dokler se spet ne javi iz zraka, ko v drugo odleti za ostalimi…).