Ne morem verjeti, da bo danes še en tak dan. Spet SV. Dopoldan še lepo, potem oblaki spet naraščajo. Manca javi na poti v službo,  da je v Borovnici lepo in mirno in naj čim prej kaj naredimo, če hočemo leteti. Jaz sem za, vendar moram biti nazaj v LJ pred 18h. Mega bi tudi šel, vendar šele po 15h – najverjetneje Zavrh. Erzo se navdušuje in dogovarja za Govc, kar mi je predaleč za nesigurnost letenja in pravočasen povratek. Edino kar se mi zdi verjetno in zame uporabno je Sv.Primož. Damjan je kar precej za (ne mika ga pa Sv.Primož, ker mu je predaleč). Ko se slišiva za zadnje koordinacije in sem že pripravljen tudi za Zavrh, Damjan pove, da se mu je odhod zakompliciral in ne bo mogel iti.

Ker sem že na poti (z obvozom do vukanizerja po nasvet) nadaljujem sam proti Velikim Laščam. Ko pripeljem na pristanek pod Primožem, breze v občasnih močnih sunkih upogiba, vendar vseeno nadaljujem gor. Najprej se zapeljem do cerkvice in opazujem veter. Občasno sunki do 10, potem pa kratka obdobja umirjanja in spet prbije. Pokliče Erzo in se pozanima kje sem. Pove, da je Govc odpovedan zaradi premočnega V na Vipavskem, vendar ga moje informacije pomirijo, saj se očitno tudi danes ne bo letelo in lahko mirno ostane doma.

Ker se mi zdi, da se vseeno malo umirja, parkiram avto za kmetom in se prestavim na start. Naslednjo uro in pol proučujem pretok vetra čez start in okoliško drevje, frfotanje trakcev in se tolažim, da skoraj bo. Vmes dvakrat grda črna oblaka zastreta sonce (malo pred tem je obakrat lepo mirno, skoraj za odleteti – zatišje pred nevihto 🙂 ) potem pa spet položi okoliško drevje. Okoli 16.30 se mi zdi, da je generalno vendarle bolj mirno (sunki ne presegajo 8,5-9), vendar se mi čas izteka in imam čudovito opravičilo pred samim seboj: ker moram nazaj v LJ, pač ne morem še malo počakati, saj bi sicer čez četrt ure gotovo lahko odletel :-)…

Ko se peljem mimo Trubarjeve domačije na glavno cesto, se ulije. Ampak samo na kratko in ko bo končalo bi se gotovo dalo odleteti… 🙂 🙂

 

Spet en tak dan. Spet SV. Dopoldan še lepo, potem nevihtno. Manca se prijavi in je že zelo potrebna letenja. Jaz tudi. Mega bi tudi šel, samo Erzo nekaj cinca. Pa se zaradi koordinacije vse skupaj zavleče , tako da zgubimo polovico vmesnega čudovitega vremena in modrine med dvema nevihtama.

Na šodru se dobim z Erzom in Megom in do Škorpijona, pa na pumpo po Manco. Na Zavrhu še lep sonček in ko začne Erzo postavljati, tudi še mirno. Nad Barjem in Krimom zid prihajajoče nevihte. Mega ugotavlja, da imamo še 20min časa in da se je takoj treba vreči dol. Erzo je že pripet, ko močno pihne. Nevihta se začne hitreje približevati, zatišje pred nevihto se konča in začne pihati vedno močneje v sunkih. Hitro začnemo pospravljati in bežati nazaj proti avtu. Na vrhu travnika potegne takšen piš vetra, da me skoraj podre na tla. V zraku je vsa možna svinjarija in listje in kar je tega (sam še večje veje in kamenje ne leti po luftu). Hkrati se ulije kot iz škafa in dež nosi čisto s strani. Mokri zmečemo robo v avto in začnemo nakladati. Čez čas se odpeljemo dol, pa nas Mancin in moj optimizem spet obrneta nazaj, saj se v daljavi že svetlika (“še mal, pa sonček, pa bo za letet…”). Dežuje naprej. Erzov pesimizem nas spet obrne proti dolini. Pa dam idejo, da izkoristimo preostanek popoldneva za ogled štartov v bližnji okolici.

Najprej čez Pokojišče in skozi gozdove proti Rakitni. Malo pred njo komaj najdemo gozdno cesto do roba nad Borovniškim kotlom in končno smo tu: start Prižnica. Razen Erza smo ostali trije prvič tu in meni je start zelo simpatičen. Dežuje ne več, malo je še mokro in bilo bi kar za odleteti – če ne bi pihalo od zadaj. Sicer ne zelo močno, vendar preveč…

Naslednja postojanka je na Rakitni, kjer poskuša Erzo dobiti lokalna navodila iz Rakitne do starta Županov vrh. Najprej zapeljemo seveda po napačni gozdni cesti. Ko je jasno, da to ni to, nazaj do izhodišča in direkt po jarkastem kolovozu gor. Ta je ravno dovolj širok, da ne ribamo z boki in dovolj kamnito peskast, da sploh lahko (kjub reduktorju) rinemo naprej gor. Je pa strmo. Res strmo. Na vrhu kolovoza si na robu vsi napol oddahnemo  (treba bo še tu nazaj, če je to edina prava pot). Malo še tavamo sem in tja in končno s pomočjo lokalne telefonske podpore pridemo na vršni travnik. Tudi tu piha napačno (s strani na travniku in še bolj močno od zadaj malo nad tlemi).  Mega ugotovi, da je bila naša dohodna pot tudi edina do sem. Tako se spet zbašemo v LCja in v avanturo navzdol do Rakitne, potem pa najprej malo po glavni in potem spet po gozdnih cestah mimo Zabočeva do Borovnice, kjer skupno ugotovimo, da je pa sedaj “idealno” za letet z Zavrha…

Z avtomobili do Brunarice na Jezero na večerno srečanje Jate, ki mu je bil izgovor praznovanje mojega pretečenega rojstnega dneva in nujnost porabe jedilnih kuponov in legalizacija darilnega vetromera… Na moje veselje se nas je zbralo vseh osem in fajn je bilo, čeprav na koncu ni bilo kremšnit. Ob odhodu Boris še demostrira igranje na didjeridu in nama z Maretom da nekaj osnovnih lekcij :-).

Vreme čudno. Više gori močan SV, dopoldne se 5x zamenjata dež in ne-dež. Jaz se že tresem. ŽE tri dni nič. Erzo najprej odpove sodelovanje (na Vrhniki itak spet uliva), potem pa okoli 15h le še enkrat pokliče, da je spremenil mnenje (vzrok: nehalo je deževati ? Poklical je še 1 pacient – Mirko ? Nikoli ne bomo vedeli… ) in da pejmo na Ulovko pogledat.

Na poti na Vrhniko in z Erzom gor: mir in milina in sonce in šajba z modrim nebom… Priključi se še Mirko na Ulovki (začne nabijat nekaj o Z, ki mu je pihal med vožnjo, pa to – kr neki…). Po cesti do ovinka in po kolovozu do izravnave, robo na hrbet in čez privatno parcelo prek travnika na start. Piha. Pihne močno. Pihne manj. Skoraj nič. Pihne močno. Drevesa šumijo (občasno). Iz začetnega zagona in herojev se začnemo spreminjati v pusije. Kdo bo šel prvi?  Mirko si je že po poti zagotovil varnost (“…a vidva bosta kar postavla in odletela, al bosta kaj čakala…”), torej eden od naju. Men se niti ne zdi tako strašno (edini problem je, a pri takem direktnem vetru prideš sploh čez, saj sta tu dve polici in vse skupaj je kar nizko…v bistvu je malo verjetnosti, da prideš čez, kje bi pa pol pristal…). Torej sploh ni problema, saj smo v takem že neštetokrat startali, sam, da tule ne veš, kje bi pristal… Erzo ima druge pomisleke, ker obuja spomine na pretekle dogodke v  podobnih pogojih: “… ko je Mega potegnil, ga je odneslo gor in pol rikvercalo na levo do vlečnice in ga odložlo na tla in pol je bil najbolj vesel človk…Tud Kus ne bi v takem, ker je že enkrat, pol pa… Ampak ta direktni veter s S bi bil idealen! Kako bi se dans jadralo tu ! Levo desno ob grebenu…” .

Jaz ves čas merim veter 1,5, 3,5, 5,5, 1,5 /max 9,2. Ampak tist max prbije samo redko… Erzo pokliče Lukca Slaka in ga začne kurit, kolk bi se dalo dans tu navintat. Tamali je dober: da bo pogledal zvečer na OLC pravi… Pol pa pokliče še Borisa (ki je itak za vogalom) in Boris trzne, odloži svoje rezbarije (zmotimo ga, baje, pri rezbarjenju…) in je čez 20 min pri nas. Brez padala (je v avtu). Pogleda, ugotovi (brez vetromera), da tole pa ni zaenkrat in gre po pir.

Ta čas, ko udušimo dva pira, opazujemo osebka/rambota/lastnika sosednje parcele, ki kroži nami (mislim v prenesenem smislu – se plazi po šibju pod gozdom v pobočju nad nami, ker v resnici so nad nami tudi ptiči, ki tudi krožijo – ampak tisti nimajo šibrovke ali pištole z vsaj štirimi naboji…) in daje vtis, da bo povzročil konflikt zaradi prehoda čez privatno posest.

Piksni sta prazni. Dva ptiča (kavki, sraki, beloglava orla ?) pa lebdita in jadrata 20 m nad nami. Ko se usmerita v veter, sta na mestu, če hočeta naprej, pritisneta na gas (=zamahneta s krili), ampak gre komaj kaj, potem pa ju celo rikverca (ugotovimo vsi soglasno), tako da ju splakne za drevesa za anteno in izgineta iz našega vidnega polja (zlasti mojega). In to je konc za dans in priznamo poraz … in gremo dol. Ampak stik s padalom je pa bil (Erzo). In na zraku in sončku smo bli 2 uri in se malo podružili. Ko se vozim proti LJ nekaj minut kasneje (nič kremšnit) pridem v naliv tipa urnebes in črno nevihto in čakam, kdaj bo začela toča…

Zjutraj najpred po SMS pade Erzov predlog za Smuk, ko pa se slišiva, sva oba takoj za drugi (Megov) predlog: Čaven. Glede na napovedani V, SV naj bi bilo to ustrezno, pa še novnov bo (če bo…).

Na Vrhniki se ob 9.30 zbiranju jate pridruži Jože Iskra, zbaševa se v Erzov avtobus in to je to. Manca bo prišla po 12h, ko konča šiht, Mega pa s svojim avtom že drvi proti osnovnemu pristanku pred Lokavcem. Ko pridemo še mi tja, se presede in kompletni (Mateja D.O. na Ptuju, Damjan D.O.pod Lijakom – “ampak bo letel danes 100%”, od Mareta nič glasu = D.O.) odšibamo proti Predmeji in po gozdnih cestah na start pod Modrasovcem.

Malo se razgledujemo, potem pa kmalu odnesemo robo na start (eni po krajši, drugi po daljši poti… 🙂 ) in začnemo postavljati. Veter 2,0/4,0 in SV, kar je precej pod kotom na pobočje (kasneje zvemo, da je tam idealen J za startat po travniku dol). Prvi postavi Mega in atraktivno odleti v drugem poskusu z majčkenim vozlom. Erzo je drugi – elegantno stopi v zrak. Jaz sem tretji in ker sem preveč na robu, mi Jože pomaga prestaviti padalo malo desno na izpraznjeno Erzovo mesto, potegnem naprej in elegantno (kar je pri meni redko) stopim v zrak.

Po nekaj obratih kaže, da bom scuril, potem pa ujamem lepo dviganje in naberem do 1500 nad Modrasovcem. Ker mi više ne gre in je vse dokaj živahno, se z (še vedno SV) vetrom odpeljem proti Kuclju in sem že 200m niže. Spet ujamem dviganje in naberem do največje današnje višine 1542m. Grem proti Lijaku in generalno zgubljam, čeprav vsake toliko časa zavrtim in malo pridobim. Ves čas imam občutek, da se SV zliva čez planoto in meša s termiko iz Vipavske in je zato tako živahno (pa še žaga na višinskem profilu s tablice – majčkene inverzije med 900 in 1200). Erzo je do Zmajarske paralelno z mano, kakšnih 300m više in bolj nad planoto, potem pa ga izgubim. Tu že čutim močan nasprotni Z veter. Do Lijaka pridem V okoli roba na 760m, potem pa nabiram in zgubljam in nabiram in… Mega je vmes pristal na Lijaku in razvozlal svoj vozel, potem pa čaka na Manco, ki prihaja. Ko se po slabi uri malo naveličam okolice starta in ostalih padalcev, ki se občasno nadrenjajo naokoli (čeprav jih ni pretirano veliko), se odguncam do Zmajarske in nazaj. Nenadoma se v zraku pod mano pojavi Damjan in začneva skupaj vrteti. Naslednjo tri četrt ure vrtiva in ko nabereva  do 1350m (najvišja višina obeh na Lijaku doslej) se odpeljeva proti Zmajarski, do koder zgubim 300m in ne morem nabrati izgubljeno. Damjan je malo pod mano in mi nenadoma izgine (zdi se mi, da je odvil nazaj proti Lijaku, v resnici pa je šel kar dol pristat v Vitovlje). Ker ni kaj dosti časa za razmišljati, saj samo tonem, se odločim, da grem naprej, dokler bo šlo… Do pod Kuclja se držim pobočja, čeprav sem že zelo nizko ob pobočju, v bistvu že bolj nad spodnjo planoto (800m), kakšen m pridobim le za kratek trenutek, na pobočje se ne upam preveč nasloniti, ker je kar živahno in hitro (45km/h). Ker se mi zdi, da ne bom zvozil naprej, odvijem pod Kucljem proti dolini, se zapeljem za Školjem Svetega Pavla in že iščem kakšno travnato luknjo v večinoma gozdnatem terenu. Končno dobim dva rahla rukerja gor, tako da laže zadiham in se odpeljem do stare ceste in čez avtocesto (na tej strani so sami vinogradi in sadovnjaki) pri vasi Potoče (malo naprej od Vrtovina proti Ajdovščini), kjer pristanem na žitnem polju med sadovnjaki…

Zoranov let

Ko pospravljam se odžejam s čudovitimi, ravnokar zrelimi češnjami in razmišljam o nadaljnji logistiki. Po postaji in telefonu zvem, da je Mega že nad Kovkom in bo poskušal toplendati in odpeljati Mirkov avto dal (mu ni uspelo), Jože pristaja nekje pri Lokavcu, Manca ravnokar pod Lijakom, Erzo pa je seveda še enkrat šel gor na start na Lijak… Najbližji je Damjan, ki so ga že pobrali člani družine ki me odpeljejo do Megovega avta, Mega pospravlja na travniku zraven, Jože prihaja.

Erzov prvi let

Andrej Erznožnik : PRVIČ: sem delal privat xc tečaj. Veliki guru Kante je bil po opravkih. Mal sem se sicer peljal za Čavnom in po kantetovo jahal Jančerijski vrh. Ocena: komaj zadostno – še to šenkano, samo zato ker ni blo baz .

Jožetov let

 

Ko že mislimo, da se bo vse izšlo, Mega pride do avta in pove, da gre snemat Redstara z drevesa na Slivnici, naju z Jožetom pa odloži na letališču v Ajdovščini. Po naju pride Manca, gor po Erzov avto in vsi skupaj po Erza, ki se po dolgi nedosegljivosti končno javi iz Hruševja izza Razdrtega do kamor je doletel (ga je odplaknil vedno močnejši Z 🙂 ) v drugi rundi.

Erzov drugi let

Andrej Erznožnik : DRUGIČ: sem srečal orla (res!) na Nanosu, sva mal zavrtela, pa me je prašal, kje je Kante. Sm reku, da je en tandem odpelal, zdej se mu pa ne da več

Potem pa do Vrhnike in razlaz (brez kremšnit). Z Redstarom vse OK.

 

Danes je napovedan vetrovno miren in lep dan brez neviht. Torej bo super za letenje. Čeprav sem že zjutraj nervozen, nočem prezgodaj začeti gnjaviti, saj je konec koncev delovni dan in sem le jaz na bolniški. Okoli 11h ne zdržim več in pokličem Erza, ki ni dosegljiv… Mega se javi – s poti proti Ambrožu, kamor se premika jata! Brez komentarja… Damjan se javi malo kasneje in je sigurno za Krvavec, vendar ne more pred 14h, Mateja skoraj sigurno ne bo mogla.

Pa se malo po 12h odpravim kar sam. Pod Ambrotom nobenega, samo prazni avti, visoko gori proti med Krvavcem in Potoško pa vidim padalce – najbrž jata. Odpeljem se do hotela, kjer piha idealno (JZ 2/5 po merilcu), pa se odločim da grem kar na vrh. Pokliče Damjan, da odhaja iz Lju in da bo šel kar gor na Ambrota. Na vrhu piha spet idealno gor 1,5/4,5 od antene, le občasno malo potegne vzhodnik z leve.

Postavim in potegnem. Naslednji trenutek sem že v zraku in v začetku lepo kaže. Do antene celo malo dvigne in zavrtim, vendar me po dveh obratih začne splakovati in občutek imam, da me bo splaknilo kar do tal še preden bom mimo hotela. No, tam se splakovanje le malo umiri in se odpeljem desno v smeri Štefanje, v upanju, da bo proti Možjanci kaj dvigovalo. Malo rukanja in tresenja, ne sicer grozno, vendar imam ves čas občutek, kot da bi padalo hotelo kar nekam po svoje. Občasno malo dvigne (vario se oglaša v zadnjih vzdihljajih in vsake toliko časa ugasne), vendar generalno tonem tako pospešeno, da se mi zdi, da bo še do pristanka težka. Ko že razmišljam, da bom moral pristati na Štefanji gori, le dobim spet malo dviganja, tako da pridem po dolini čez Grad in se privlečem do pristanka.

Zoranov let

Ko pospravljam, pride Uki, ki se mu pridružim na poti gor (pa še Guido) na Zgornjo poseko, ne da bi bil čisto odločen, ali še enkrat odletim, ali pa samo odpeljem Damjanov avto dol.