by ·Komentarji so izklopljeni za 120302 Bezgovica-Šembije P683 17:23:58

Dan je še mlad in Erzo že kaže novnovnov start v smeri Vrha nad Šembijami (777 m). Malo krožimo med hišami in kar hitro vdenemo cesto v pravi smeri, ki se spremeni v kolovoz in na koncu v travnate kolesnice proti vrhu Vrhu. Ko rata malo čudo, se spokamo iz avta na oglede. Erzo tava naokoli s tablico in preverja, če so zemljevidi v redu narisani. Veter je še malo močan (vendar prava smer), zato smo še malo turističnoinformativno razpoloženi. Z Vrha vidimo primerne travnike na sosednjem JZ pobočju (Bezgovica 738m). Zapeljemo se v tisto smer po travah, pa hitro odnehamo in se peš odpravimo na travnike, od koder ni še nihče odletel, odkar stoji mati Zemlja.

Travnik je sicer zelo položen (kot pri Stični), vendar so drevesa na koncu bolj krmežljava in redka. Še kratek sprehod do strmega, skalnatega Brkinskega roba (potrjeno na 10.000ki), da najdemo primerne pristanke. Nekaj najdemo in nazaj na travnik-start. Mega se odloči, da mu ni treba (pristanki se mu zdijo premalo verodostojni). Z Erzom začneva postavljati, ko steče (!) še Boris po padalo (prej namreč ni bi povsem prepričan).

Erzo kar na dolgo zalaufa po travniku in se le malo nad drevesi odpelje ven. Lepo ga drži in pride vse do vasice Podstenje, kar se nam je zdelo praktično nemogoče. Zalaufam še jaz (kamero seveda pozabim vključiti), pa me malo dvigne, pa še pobrcam, pa še… in me noče dovolj dvigniti, tako da moram prav v slalom med nizkimi drevesi, ki se mi motajo med nogami. Še ovinek okoli smreke in končno sem čez rob na odprtem. Spomnim se na kamero. Letim čez globoko grapo Podstenjška in se počasi približujem cerkvici Podstenja. Erzo mi že svetuje, naj odvijem dol na travnik v Mereče, pa se mi zdi, da bom imel dovolj višine, da se privlečem do Podstenja. Res jo imam in pristanek na travničku desno od vasi, za razliko od Erza, ki je pristal za njo.

Sličica

Zoranov filmček

Zoranov let

Še Boris odleti. Lepo se ga vidi, ko je čez rob (baje je bil tudi on zelo nizek nad drevesi), vendar kmalu zavije proti Merečam, ker ima odprt rukzak.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/800519

Ko pospravljam, pride še domačin na mopedu, da malo pomodruje (spomni se nekoga, ki je lani pristal tu blizu – kdo drug kot Erzo) in že sta Špela in Mega z avtom pri naju z Erzom. Še naokoli pa Borisa in diretisima do Avio puba na pice in zaključno druženje.

Novnovnov=prvenstveni start (če smo čisto pošteni, je samo za Erza, midva z Borisom imava prvo in drugo ponovitev -v alpinistični klasifikaciji se sicer prvenstvo priznava navezi-ekipi, ki je prva splezala smer, samo mi nismo bili prvezani na iste štrike, ampak vsak na svoje… 🙂  ).

Erzovo videnje BEZGOVICA:

Ko osvojimo .777 Vrh še piha (preveč), nakar je le treba do štarta (ogledanega lani iz zraka in sicer), saj gre sonce dol. Piha 4m/s in grem prvi čez drevje kar nizko, čeprav me v položnem pašniku dvigne prej, kot Zorana in Borisa, ki za mano še bolj hodita in slalomirata po/med grmovju/drevjem.

by ·2 komentarja

Boris pokliče prvi in navija za Krvavec. Mene preveč ne mika (rahla inverzija pa napovedan SZ), bi šel rajši na toplo na Primorsko. Mega zobar (kao pride kasneje), Erzo niha med Krvavcem in Lijakom, na koncu ga informacije o kristalno čisti Vipavski dolini brez inverzije obrnejo na Lijak (kar pa tudi meni paše). Erzo prtisne za takojšnji odhod (zbor ob 11h pri Tarasu), tako da komaj še uspem povedati v službi, da nastopam dopust in Vrhnika. V Erzov avto se pridruži se Bojan Gaberšek iz SG (ki leti občasno z Lijaka kar domov v SG, npr. lani konc marca 🙂 ). Na Logatcu poberemo še Borisa, ki si premisli zadnji trenutek in gre z nami.

Na Lijaku kar na start in tu je že gužva, predvsem Čehov. Erzo in Bojan odletita, malo za njima pa še Boris in jaz. Najprej potonem precej pod štart, pa se poberem levo in navijem nad, se izogibam Čehov,ki jih je povsod dovolj,  potem pa malo nad grebenom skoraj do Zmajarske. Drugi so v glavnem višji, meni pa kar ne rata.

Pri Zmajarski končno najdem lepo dviganje do 1100 in šibam naprej v zame neznan svet proti Kuclju. Vozim ob pobočju dole gore, vsake toliko časa malo zavrtim in naberem. Občasno je kar močno, večina ostalih je visoko zgoraj na 1300-1500, jaz pa kar ves čas drajsam ob skalah med 1000 in 1100. Končno se ob skalah potegnem na Malo goro in dobim lepo dviganje do 1500. Potem pa direkt čez na Hubelj, kamor pridem kar visoko, na 1050m. Priklopim in naberem na 1300 in ves čas visoko nad grebenom (nad planoto) do Podrte gore. Tu pa naenkrat zgubim do 900, tako da skoraj pohodim vrh in se potem spet poberem do 1150 in naciljam Plaz nad Vipavo. En padalec leti desno pod mano kakšnih 100-150 m in se počutim bogato visoko (čeprav so kakšni trije tudi v višavah nad mano). Vendar me močno požira, medtem ko je oni pod mano kar skoz na “isti” višini in precej hitrejši. Nad Vipavo pridem na 570m, medtem ko je oni že kakšnih 50m nad mano in ga kar dvigne čez Plaz in odšiba naprej. Ob pobočju me je začelo rahlo dvigovati, še malo zavrtim in naprej proti Gradiški, v prepričanju, da bo tako rahlo dvigovanje ostalo in bom nabral do grebena (potem pa že od predvčerajšnjim “znam” tam lepo nabrati). V resnici pa potonem kot kamen in me zlije dol ob skale Gradiške ture, kjer opazujem plezalce in se čudim, kaj je zdaj to… Malo migam sem in tja – samo dol. Ko sem že nad šodri pod plezališči, odvijem ven v smeri travnikov proti strelišču in ko sem že skoraj nad njimi, nad ravnico, začutim dviganje, zavrtim in naberem skoraj 100m. Potem pa dol in na standarden travnik čez avtocesto.

 

Sličica

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Sedaj se začne odisejada. Najprej kaže vse OK. Slišiva se z Borisom, ki pove, da je prvi let končal pri Čepovanu (upam, da bo to popisal) in bi še enkrat šel gor na start (torej ne bo šofer). Erzo je tudi že pristal malo dalje v Podnanosu in organizira prevoz s strani Kraševcev. Jaz se uležem na sonček in stoično začnem čakati. Po kakšni uri pove Erzo, da so Kraševci zakomplicirali in se nekaj pobirajo in vozijo okoli Vremščice, na koncu bo še njihov avto poln, skratka kaže da bom izvisel. Ker sonce gre počasi dol in postaja hladno, je to še dodaten argument za akcijo. Na cesto in štop. Prehodim skoraj do Vipave, ko mi končno ustavijo in me zategnejo do Anje. Tu hočem počakati, pa takoj nekdo ustavi za Lijak štopajočemu padalcu Tomažu, ki me povabi zraven in do Ajdovščine. Ko se postaviva ob avtocesto za naprej, pride Erzov sms, da bo nekdo od Čretnikovih pripeljal avto do Anje, kjer je Bojan. Odšantam nazaj skozi Ajdovščino do odcepa proti Vipavi in dobim štop do Anje. Tu končno najdem Bojana in skupaj čakava, dokler Erzo ne sporoči, da so imeli z njegovim avtom gumi defekt in bo “malo” še trajalo. Boris se javlja iz zraka in se vozi sem in tja do Nanosa in nazaj do Kovka in do Predmeje… Skratka ne namerava dol. Tako se midva z Bojanom usedeva v gostilno in zažreva, nabaviva še pico za lačnega Erza, ki v Podnanosu ne more dobiti niti skorjice kruha (samo pijača). Končno pride servisiran avto po kakšni dodatni uri. Pobereva Borisa, ki je pristal pri Zemonu, pa še Erza v Podnanosu in v trdi temi proti LJU.

Še Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/800092

by ·9 komentarjev

Danes je nek čuden S in nikjer ne kaže obetavno. Kot edina možna varianta se kaže Zavrh in ko se skoordiniramo, nobeden nima kakšnega boljšega predloga. Tudi časovno vsem ustreza bolj pozna ura in 15h na šodru je sprejeta.

Dobimo se Erzo, Mega, Damjan in jaz. Boris dela danes teorijo za inštruktorja in ni mogel priti pravočasno, čeprav je pokazal določeno stopnjo zanimanja. Zbašemo opremo v Damjanov avto, z Megom se zbaševa zraven, Erzo pa v svojega in do Škorpijona. Tu Erzo ugotovi, da piha postrani in da je boljša varianta Zabočevo. V Vrbljenah parkira in se stisne k Megu na zadnji zic (vse ostalo je oprema).

Kmalu smo na startu, kjer piha zelo dvomljivo – malo gor, malo dol, malo bolj z leve, pol pa še malo z desne. Vmes tudi nič. Mega postavi prvi (si res zasluži, saj je bil zadnje čase pretežno šofer) in ko pihne malo gor – start. Zunaj ga malo strese, ko zavije v desno in pade v rotor, ki ga precej zniža, potem pa odleti v levo ob pobočje Krimščka in izgine iz vidnega polja. Medtem postaviva še midva z Damjanom. Damjan starta drugi, z atraktivnim hrbtnim startom iz obrata in lepo odcuri v levo, jaz pa za njim, ko mi Erzo malo popravi rahlo posvaljkano padalo.

Zdi se mi, da startam lepo (na tem nelepem startu), pa me takoj ko sem v luftu močno požre in močno potegne v desno. V prvem trenutku pomislim, da sem v kakšnem rotorju ali zlivajočem se zraku, potem pa le dojamem, da imam konkretno kravato na desni strani.  Ker me resno vleče nazaj v pobočje popolnoma popustim desno komando in kompenziram z levo, tako da vsaj približno popravim v smer naravnost ven. V vrečo nočem in visim kot salama (Damjan je kasneje pripovedoval, da je mislil, da nisem vpet v nožne gurtne in da visim na rokah…). Ko sem tako stabiliziral smer poskušam rešiti kravato s sunkovitimi potegi komande, pa nič. Potem nekajkrat poskušam še z desnim enostranskim zapiranjem, pa spet nobenega uspeha. Kravata ostane brez milosti. Pomislim še na ušesa, s čimer bi izenačil simetrijo padala, vendar sem še zelo nad gozdom in se mi zdi, da bi  verjetno še povečal požiranje – pa saj itak smer zadovoljivo ohranjam z levo komando. Tako se peljem direktno proti pristanku, rahlo zavijem in v kar močnem nasprotnem vetru pristanem na uradnem pristanku. Lahko bi se slabše izteklo.

Zoranov let s kravato

Damjan pristane malo stran proti Brezovici, kjer je pristal tudi Mega. Ko pospravljam, prideta do mene in vsi skupaj čakamo Erza, ki potrpežljivo poskuša na startu (ga celo dvigne, pa mu ga sesuje, pa posvaljka, pa postavlja…). Po več kot pol ure obupa in se pripelje dol (danes je pa on bil šofer 🙂 ).

Potem pa na Vrhniko k Berzotu na kremšnite, kjer se že držita za rokce Špela in Boris ;-). Boris nas časti za uspešno opravljeno teorijo (Mateja, spet si zamudila kremšnito !)

by ·9 komentarjev

Zjutraj krasno sončno, po SV Sloveniji močan S, JZ Slovenija Z-SZ, na Krvavcu nabija SZ. Jasno, da je treba iti proti Primorski. Mika me Nanos, če ne bi bilo premočno (sicer Strmca, ali če kdo da kakšno drugo idejo).

Danes začnem jaz gnjaviti že zgodaj: najprej Mega, kako je bilo včeraj na Strmci (ni bil…, ne more pred 14h), potem pa Erza (ki ni preveč za plane, ker ravno odhaja na teren in ne ve, kdaj bo nazaj). Potem ob primerni uri še Borisa (ko predvidevam, da se je že zbudil). On je za odhod kadarkoli, se mu pa tudi zdi, da se je vseeno bolje it vreč dol na Nanos kot na Strmco (po mojem ga tudi bolj mika nov start). Pa je cilj okvirno postavljen. Pokliče še Manca, ki je lahko na prevzemni lokaciji okoli 13.30 ure (Vrhnika Taras), pa je tudi čas z Borisom usklajen: ob 13.30+ na Vrhniki. Razpošljem SMS Manci in Erzu, da smo zmenjeni ob 14.30 (?!).

In se vesel pripeljem ob 13.30 na Vrhniko !!! Kličem Manco kje je, pa jo presenetim v razkošju preostalega časa še v Ljubljani (in ugotovim svoj kiks ene cele ure). Manca takoj da gasa in smer Vrhnika ! Pokličem še Erza, ki se še mirno baše z malico. Seznanim ga z dejstvi (namreč, da se dobimo čimprej – ob 14h) in preklopi protezo v tretjo. Manca je še pred drugo tu, Erzo tudi in pičimo proti izvozu Logatec, kjer naložimo še Borisa. Na Uncu se dotlači še Mega (ki sicer iz varnosti vzame padalo, čeprav se je javil za šoferja, ker obstaja možnost, da si kdo na startu zlomi roko ali nogo in ne bo startal, dol pa bo avto še vedno lahko peljal… Pa zgrešimo izvoz Razdrto in pred Vipavo nazaj v Podnanos in po cikacaka proti vrhu Nanosa. Odvijemo po kolovozu proti Hieronimu in na še ožji kolovoz proti Grmadi. Ko nas ustavi zamet, se skipamo in odšantamo kakšnih 50m na travce starta.

Piha lepo gor, mogoče rahlo močno in občasno malo s strani, ampak vsi smo naspidirani. Optimistični cilj je vsaj Kovk (če se bomo prigrebli do tja). Mega pomaga postavljati. Boris postavi in start, Erzo postavi in start, Zoranu postavlja Mega in start (hvala Mega), Manca postavi in…ne vem kdaj je start, ker sem že v luftu.

Borisa je lepo dvignilo ob pobočju in odšiba (zaradi močnega Z s skromnih 15km) vzdolž grebena v smeri Vipave. Erzo je malo pred mano in ga dviguje gor in spušča dol (skratka, je živahno). Jaz pridem pod njega tam nekje pri lovski bajti in on vrti, jaz pa gasa za Borisom in ga ujamem šele blizu Gradiške ture, ko vrti in nabira med strmimi skalami. Sem sicer pod grebenom, pa začnem vrteti in se končno dvignem bogato nad greben. Boris nabere še bolj (čez 1100)  in se pospešeno odpelje proti Kovku. Meni svetuje, naj se držim malo bolj zunaj in naj poskusim čim več nabrati. Lepo vrtim in nabiram in nabiram. Ko sem na 1100, tudi jaz naciljam Kovk in čez. Čeprav generalno tonem z 1,1, me občasno tudi malo gor dvigne. Boris objavi, da je čez, da pa mu je zmanjkalo 50m, da bi priklopil, zato se odpelje počasi proti Anji.

Ko se bližam pobočju Kovka sem že na 650m in se že hočem odpeljati proti Anji, pa me Boris spodbuja, naj poskušam priklopiti, če imam vsaj 600m. Res se pripeljem ob pobočje točno s 600m in sem že na meliščih pod steno, ko začutim rahlo dviganje. In ga zagrabim in motam osmice in mi gre najprej počasi, potem pa vedno hitreje gor. Boris me spodbuja (bo res dober inštruktor…) in ko sem malo pod grebenom, se usmerim proti Podrti gori in gre kar samo gor. Dviganje je kar močno in živahno in ko po nekaj obratih pridem nad Podrto, je naprej še bolj enostavno (živahno in še kar močno, hitrosti od 15 do večinoma 25km/h, ampak nescurljivo). Ura je že 16.30 (ob 18h moram biti v LJ) in odločim se, da obrnem na Hublju in nazaj do Anje. Na Hublju obrat, nazaj gre občasno čez 40km/h in lepo nad grebenom do Podrte. Tu navijem na 1000m in odpeljem ven proti pristanku, kjer je Mega z Manco in LCjem že pri Borisu. Boris spodbuja, naj se odpeljem proti Vipavi in naj poskušam priklopiti še Nanos (ura je že 15.50 in mi je jasno, da moram dol). Vendar se res odpeljem čez Vipavo z več kot 35 km/h, se malo naslonim na pobočje in vlečem do travnikov pred streliščem ob stari cesti, kjer pristanem.

filmček Zoranovega spodnjega dela

Opomba k filmčku: filmček je katastrofa, ker mi je pred startom štrikec obrnil kamero čisto dol. Tako lahko občudujete predvsem moj spodnji del z vrečo in kokpitom. Bi pa bil zanimiv za proizvajalca sedeža, da bi videl, kako se gibajo vpetja in kako niha sedež med malo bolj aktivnim letenjem. Če si odmislite moj vamp, se vam lahko približno zdi, kje se je letelo. Objavljen pa je filmček predvsem zaradi zgodovinsko dokumentarne vrednosti tega leta 🙂  . Pa nič skrbet, telefon mi ni padel iz žepa, čeprav sem med gledanjem tudi jaz vsak trenutek čakal, kdaj bo odletel v globino (sem pa bil vseeno bolj miren, kot vi, ker ga imam tu, poleg sebe) 🙂

Zoranov let

Trenutek za tem, ko sem na tleh, je ekipa že pri meni, malo naprej pa pristane še Erzo. Pomagajo mi pospraviti, potegnemo se do Erza in spet zbutamo vso kramo in sebe v LCja in pičimo punim gasom proti LJ. Super ! Prvič prklopu Kovk, letel kot profesor (pustmo zdaj asistenco po brezžičnih medijih), razen nas ni bilo žive duše v luftu (?), pa še novnov štart Nanos Grmada ! Jupiiii, vesel ko radio !!

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/798628

by ·Komentarji so izklopljeni za 120227 Zavrh P677 15:26:24

Lep dan, vendar napovedan močnejši sever. Boris predlaga Zavrh ali Grmado (ali Lijak), meni bolj ustreza bližnja lokacija, kot Lijak, Erzo pa se dokaj jasno izrazi za Zavrh. Tako obvelja Zavrh ob 14.15 na šodru. Ostanemo sami trije in ko se dobimo, je na šodru popoln mir, ne duha ne sluha o močnem severu (Krim javlja 1,8/3,8 S), ki je bil napovedan (sploh v primerjavi z včerajšnjo situacijo). Erzo nas čez Verd potegne od zadaj na Zavrh.

Ko pridemo na štart, komaj malo pihne. Postavimo: najprej Erzo, ki potegne v lahnem vetriču; ko je pripravljen Boris, prideta še Malina in Ambrož in Boris odleti za Erzom preko doline (ker si obetamo tam boljšo termiko zaradi osončenosti). Jaz potegnem še malo za Borisom in tudi direkt čez. Opazujem oba: Erzo gre v levo, malo ga drži, vendar tone. Boris se odloči ob pobočju desno in ga bolje drži, saj kar drži višino in pristane na uradnem pristanku Zabočeva. Ko jaz pridem čez dolino, sem nižji od obeh prej, zato samo zavijem levo in odpeljem med pobočjem in progo do travnika za novimi bloki, kjer je na drugi strani proge pristal tudi Erzo.

Zoranov let

Ko pospravljam, že pride Erzo s simpatično šoferko/planinko, ki nas je pripravljena potegniti še enkrat na vrh (Erzo je pristal skoraj na njenem hišnem pragu in jo seveda v 2 minutah prepričal…). Med potjo po Borovnici poberemo še Borisa.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/798199