BORIS:

ob 11h pri tarasu-vrhnika, vprašanje je kdo bo pelu?, trije avti ali dva? pol se končno odpeljemo-uki in Mirko vozta. 1.ekipa: uki , klovsička, Miloš Raspet, jaz+druga: Mirko, Radko, erzo, mega se jim pridruži v Uncu.

Dobimo se na Zavoju, kjer malo modrujemo. Jaz bi rad mel nov štart v evidenci olc-ja, zato si želim na Raspadalico, čeprav sem tam že štartal-cca 13 let nazaj. Namera, da nekateri od nas grejo tja nekako prileti tudi Rabiču na ušesa (kegel št.2), ki mi začne nekaj moralizirati, pa da moramo poklicat Neviota, pa da je to tko kokr, da če bi kr en pršu k men domov pa si speku jajca v moji kuhni. Itak gremo tja-ga ne pokličemo.

Del poti opravimo z avtom, del pa peš, potem, ko se uki odloči, da je preslaba cesta. Lahko bi šli tud po asfaltu, pa tega nismo vedeli. Pridemo tja, poiščemo lastnika, ga vprašamo, če lahko, pa on da ja, pa da naj drugič pokličemo…vprašam ga če je treba plačat uporabo štarta, takoj odgovori da 3e po osebi. Seveda plačamo-1. ekipa+Radko-15e. S tem pridobimo popolno naklonjenost lastnika, ki je tudi letalec in nam pove tudi za dežurni steber, ki ga jaz in uki takoj najdeva in dvignem se na 1350m. Ostali trije še čakajo na štartu, saj tam kr piha, pa si ne upajo štartat. Po 1h uki pristane tam  in jih spodbudi da štartajo in odletijo. Erzo neki govori v postajo da ma dost tega vetra in da gre proti Sloveniji. Jaz se mu pridružim. Oba odletiva do Črnokalskega viadukta-vzhodno, on bliže kot jaz.  Za nama prileti še mega.

/olc/index.php/forum/gallery/794746

Logistično pride do manjšega nesporazuma, ki se reši z nekaj sreče-mega dobi štop in se požrtvovalno odpelje proti Kozini. Kmalu za tem  že prideta Mirko in Radko in naju z erzotom pobereta. Odpeljemo se proti  Vrhniki-malo okrog, saj mora erzo Mirkotu in Radkotu pokazati še štart na Gabru. Men se ne da gor, pa še žejen sem, zato se nejevoljno žrtvujem za šoferja. Oni odletijo in jaz se odpeljem dol. Končno se zbašemo v avto in odpeljemo v Avio pub na pive in pici.

Tam se dobimo z ostalimi, neki provociramo kelnerco, pojemo, plačamo in gremo hitro na Vrhniko, ker se erzotu mudi, jaz ostanem še žejen. Že ko smo se pelal tja, sm jaz govoril da bo Kovk ful dobr. Zato se zadovoljstvo, ko pogledam doma na olc-ju, nekako zmanjša.

Upam, da je opis dneva zadovoljiv … bom še kdaj kej napisal, če dobim kšnega všečkota.

ERZO: Mi je bilo rečeno naj kaj napišem: Štartali smo na najlepšem istrskem štartu (Istra je tudi v Sloveniji!), kjer se je še kar dalo navrteti, posebej se mi je zdelo da gre z lahkoto gor nad črnim požariščem okoli Raspadalice. Toda zaletavanje v tisti jug, to mi ne gre, res dobri ste tisti, ki vam to gre in se vam da. Potem pa let (uživancija) z vetrom.

Erzo o Gabru: … namest v oštarijo

Ker verjetno čez vikend ne bom letel, bi rad vsaj danes nekaj naredil. Glede na napoved me mika Strmca, Boris pa navija za Sv.Ano, ki nam ni dala predvčerajšnjim. Navijam za odhod čim prej in Boris in Mega sta za.  Mega gre celo na predčasen ogled Strmce in javi, da je Z premočan. Erzo, ki je za kasnejši odhod druge grupe, predlaga Vremščico in vsi smo za to varianto.

Poberem Borisa pri Logatcu, pa Mega na Uncu in na Vremščico. Okoli 13h smo na hribu. Na spodnjem startu piha kar močno in gremo še na zgornjega. Ker je premočno, najprej malo modrujemo in čakamo. Vmes celo razmišljamo, da bi šli na Osp, ki je nižji, vendar ostanemo.

Ker me že baše čas (ob 16h sem nameraval biti nazaj v LJ), začnem postavljati padalo na travniku malo pod vrhom takoj, ko se veter vsaj malo umiri. Obdobja umiritve so sicer vsake toliko časa, ampak potem veter spet prbije in Borisu in Megu se zdi takrat premočno, vse skupaj pa je nekje na meji. Jaz ob Borisovih nasvetih vadim hrbtno postavljanje padala in poravnavanje in imam postavljen čudovit zidek gotovo več kot pol ure (Mega in Boris stojita za njim, ker jima tam bistveno manj piha – pa še pazita, da me ne odnese po pobočju navzgor…). Oba sta sicer precej skeptična glede letenja, ampak ko se veter ponovno malo umiri, lepo dvignem hrbtno in odletim. Takoj me dvigne v zrak in z 2,5 naberem kakšnih 130m. Vidim, da začne postavljati tudi Mega, potem pa spet prbije veter in naprej se pomikam samo še  s 5 km/h. Mega me opozori, naj vztrajam naprej, da me ne bo odplaknilo čez hrib. Držim se nasveta, vendar začnem takoj izgubljati višino. Veter je res močan, je pa laminaren. Čeprav sprva mislim, da bom brez problema prišel do letališča, izgubljam višino vedno hitreje in ko pridem čez progo, mi je jasno, da nimam šans in odvijem na travnik na desni, kjer pa pristanem v kar živahnem.

Sličica

Zoranov filmček

Zoranov let

Ko pospravim, je Boris že pri meni in skupaj greva do mojega avta na cesti, kjer čaka še Mega. Počakamo še Ščuko, ki ravno prihaja in pusti avto spodaj, midva z Megom pa potegneva Borisa in Petra na vrh. Še predno prideva na avtocesto, pripeljeta mimo še Erzo in Manca, za drugo serijo, (ki se je potem pokazala za zelo uspešno, saj se je veter umiril in so vsi dobro odleteli).

/olc/index.php/forum/gallery/794514

Odložim Mega na Uncu, da gre še enkrat pogledat na Strmico, kamor bo mogoče prišla tudi Mateja (je bilo premočno in Mateja ni prišla.

Tudi danes nismo leteli.

Zjutraj je vse presenetil orkanski sever, ki je pometal po Ljubljani. Postaje po Sloveniji so tudi javljale visoke številke, tako da je res vse kazalo na to, da se danes ne bo letelo (zdajle zvečer je sicer možno videti kar nekaj vpisov na OLC – predvsem za lete na Lijaku- so pa tudi ti tracki bolj neobičajni). Erzo pokliče s predlogom, da bi danes opravili kakšen zemeljski projekt – spoznavanje z ledenim slapom – in takoj sem za (saj me je včerajšnji pogovor s Slavko, ki se je vračala s preplezanih slapov v Peklu, močno spomnil na plezalne čase). Z Megom sta se pogovarjala o nekem bolj neznanem slapu pri Podlipi in to bi lahko bilo nadomestilo za današnje letenje.

Kakšno uro pred dogovorjenim časom doma zbiram zaprašene kose plezalne opreme preverjam ledne vijake in stroje in opreme je dovolj za našo akcijo.

Malo pred 15h se dobimo v Podlipski dolini, zapeljemo do kmeta Opečnika in z opremo v grapo pod slap. Očitno nismo prvi, ker po rahlem tavanju po zasneženem gozdu pridemo ponovno na gaz, ki nas pripelje pod slap. Takoj mi je jasno, da to ni neka zaledenela grapca s skokci, ampak zaresen slap (tako vsaj kaže sveča, ki se vidi nad začetnim položnim ledenim pobočjem). Z Megom si navesiva opremo, Erzo pa naju le žalostno opazuje, ker nobene dereze niso kompatibilne z njegovimi čevlji in bo samo statiral. Z Megom se naveževa na štrik in hitro sva čez spodnji položni del in prvi 2-3m slapčič do zaledenelega tolmuna, nad katerim se dviguje pravi slap. Nad spodnjim 5m podstavkom se dviguje vsaj 10m visoka navpična sveča, za njo pa se nadaljuje še kakšnih 20-30m položnega ledu. Slap je definitivno višji od 3.slapu v Peklu (sveča) in popolnoma navpičen.

Vesel sem, da se, po več kot štirih letih, zopet dobro počutim v ledu in da me rame, desna noga, hrbtenica, leva noga, prevečna teža (in kar se pač trenutno ne spomnim) niso izdali že po prvem metru in sem prilezel do sem. Jasno pa mi je, da s takim mojim tempom do mraka ne prideva čez. Tudi roki in nogi sta mi povedali, da že 5 let nista bila v navpičnici, za teh 10m pa rabim 100% zamahe. Čelni svetilki sva seveda pustila v rukzaku oziroma avtu. Zato izjavim, da lahko še malo telovadiva tu okoli, potem pa greva dol.

Res še malo popraskam do sveče, naredim na bezgu (!) na levi zasilno varovalno točko (tudi Megu, ki gleda od spodaj, je jasno, da je to bolj za moralo), potem pa prečim v desno pod svečo in zavrtam dva vijaka v navpični led. Na levi je led bolj svečkast in ne preveč zanesljiv, v desnem delu pa je rahko vodnat in kompakten (tudi prvi vijak na levi je bolj za moralo, drugi na desni pa je OK). Če bi bil 10kg lažji in vsaj malo bolj zaupal svojim rokam, predvsem pa nogam, ki ju kar čutim, ko visim na prednjih  zobcih derez, bi bilo ostalo gor lepa plezarija (ne bom rekel mala malica, ker to ne bi bilo res, saj je slap vsega spoštovanja vreden, čeprav je kratek).  Tako pa je to to in za danes vse.

Odplezam dol po ledu do Mega, potem pa zamenjava vlogi, da še on malo popraska po navpičnici. Potem se odpneva in postaviva štrik za abzajl okoli bližnjega drevesa in se po vrvi spustiva pod vznožje slapa. Ko pospraviva robo, pride plezalni par že v mraku in začneta se pripravljati. Ko ju vprašam, če ni že malo pozno, povesta, da imata svetilki (“ni problema”).

Pri avtih se preobujeva in odpeljeva (Erzo je odšel že malo prej, ker se mu je mudilo na občni zbor KLV (Vrhnika). Ko zapeljem mimo kmetije, sta v poltemi ob cesti še dva plezalca ovešata z robo. Ko stopim ven, spoznam svoje nekdanje plezalske kolege in skoraj se izljubimo. Malo nakladanja in spominov, nato pa odhitita. Na vprašanje, če ni že malo pozno, odgovorita, da se zdaj itak pleza ponoči, saj imamo dobre lučke…

Foto vir: 16.02.2012 – Iztokova sveča (Sašo Žitnik AO Kranj)

Sta rekla Erzo in Boris, da moram kaj zapisati za danes, čeprav nismo leteli. No, Boris že kmalu dopoldne pokliče, kakšni so kaj plani in predlaga Sv.Ano, ki bo verjetno dovolj nizko pod orkanskim zahodnikom, ki je napovedan pod JV diagonalo Slovenije. Dogovorimo se za ob 15.30 v Podpeči. Krvavec je še tudi močen, le okoli Gozda je že bolj umirjeno, čeprav okoli Kredarice tudi nabija Z več kot 100km/h.

Ko se peljem v Podpeč, je na Slivnici 13/23 m/s Z. Ko se zberemo pri Mercatorju, podaljšamo do pristanka na letališču, kjer pustimo Borisov avto in gremo z mojim na vrh, saj ni sigurno, da se bom sploh moral preobleči. Tudi Erzo je bolj civilno oblečen…

Ko stopimo pri cerkvici iz avta, kar nažiga, vendar ne toliko, da bi takoj obrnili in odšli na kremšnite. Malo nakladamo in si občasno dajemo poguma s tem, da ni tako slabo, potem pa spet, da nam v takem vetru res ni treba. Jaz se spomnim svojega zadnjega obiska tukaj, ko sem do teme postavljal in poskušal odleteti, dokler mi ga ni vrglo čez rob in mi ga totalno sfeclalo, da sva ga z Maretom potem v temi pospravljala na travniku spodaj. Takrat je pihalo malo manj, kot danes. Ampak smer je pa prava – Z. Jaz se vmes na pol preoblečem iz civilke (ker je bilo malo hladno na tem klinčevem vetru). Tako nam mine kakšna ura. Ko smo v duši že skoraj odločeni, da pospravimo Erzov rukzak (ki je bil zaenkrat edini izven avta, ker sem rabil dostop do svojih letalnih oblačil) in se odpeljemo dol, prihrumi bel avto in v njem sedi Frenk Lokovšek z mladcem Ambrožem.

Situacija se je obrnila na glavo. Skoraj bi že jedli kremšnite, pa prideta onadva in naenkrat je čudovito, z mogoče malo močnim vetrčkom zaenkrat, ki pa se že umirja, saj golih vej okoliških dreves ne krivi več in smreka je že skoraj umirjena (kot bi poslušal sebe brez teoloških dodatkov). In pozitivna energija (ki je drugače najbolj močna na Kviriku), se začne pretakati po Sv.Ani. Lokovšek kar cveti od navdušenja, začne se preoblačiti, mladi Ambrož začne postavljati padalo, naenkrat tudi Delux začne postavljati padalo, jaz se preoblečem še iz preostalega dela civilke in skoraj vsi smo že v čeladah (vse to res zmanjša vpliv vetra na nas, čeprav njegova objektivna moč ni kaj dosti jenjala, nasprotno, občasno prbijejo sunki, da kar žvižga. Res pa se občasno, za kakšno minutko tudi zelo umiri). Jaz iz varnosti odpeljem svoj avto niže do klopce, da mi ne bodo drajsali po njem, ko jih bo vleklo po štartu.

Frenk hodi naokoli s svojim novim vertromerom, ki potrjuje njegovo hipotezo, da bomo skoraj odleteli, čeprav elektronika občasno pokaže več kot 30km/h. Boris je po nekaj poskusih postavljanja padala uspešno zapletel vrvice v grmiček (ki je vsakokrat, ko sem tu zastonj taval naokoli tudi meni povzročal podobne težave), pa se ni preveč trudil, da bi jih odfecljal, saj mu je nastala situacija uspešno držala padalo na mestu. Končno začne provocirati Erzo, kaj se to zaseda start, če se ne misli odleteti in Boris hitro nabere in odstopi prostor Ambrožu, ki suvereno postavi Sandijevega novega 7. Malo mu pomagamo raztegniti, ko pa ga poskuša dvigniti, mu ga razmetava malo sem malo tja, dokler ne obupa. Za njim pride na sceno Erzo, ki skoraj v prvo postavi padalo v res eleganten zidek. Ta zidek potem vzdržuje kar nekaj časa, da ga vsi dovolj poobčudujemo, potem pa nabere padalo, ker obstaja resna nevarnost, da ga bo oddrajsnlo čez rob… Jaz grem med tem po svoj avto in ga pripeljem spet gor, da bomo imeli bliže za pospravljati robo… Potem pa se odločim in pospravim svojega U-Turna in izvlečem Nuptseja, ker se mi zdi, da bom z malim padalom in v tangicah vseeno mogoče “lažje odletel”. Veter se ne da in nabija še bolj, čeprav je sonce že zašlo.

Končno se Boris definitivno odloči, da bo on šel z avtom dol. Tudi Erzo ugotovi, da mu pa res ni treba, potem pa še jaz začnem pospravljati lahko garnituro. Tudi Ambroža sta veter in mraz malo ohladila (da ne rečem prizemljila). In samo še Frenk postopa naokoli s pozitivnim pristopom. Mi trije pospravimo v avto (jaz se seveda obvezno preoblečem nazaj v civilko), pomahamo onima dvema (ki sta tudi v končni fazi pospravljanja) in se v mraku odpeljemo dol v Mercator na kremšnite (v resnici pa so bile torte, ker je kremšnit zmanjkalo).

Ko pride nekaj za nami še Lokovšek, ugotovi, da je pa vseeno fajn, da smo vsi živi in zdravi…

Še en lep dan s šibkim vetrom nad vso Slovenijo. Včerajšnja ideja o Veliki planini je danes uresničljiva in ob 14h se preložim v Erzov avto pri pokopališču v Šmartnem. Pet nas je: Erzo, Mega, Boris, Mirko in jaz. Čez Vodice do Kamnika in v Kamniško Bistrico pod gondolo, ki vozi samo ob polni uri, tako na postopamo še dobre pol ure, preden se vkrcamo.

Ker je uspel Klemen Hančič dogovoriti ugodno “padalsko” ceno 8,40€ za gondolo in sedežnico, nam na zgornji postaji poženejo še sedežnico (najprej so nam celo obljubili prevoz z motornimi sanmi na Gradišče, če bi nas bilo manj). Idilična vožnja s sedežnico nas čez slabo zasnežena pobočja Velike planine pripelje do Gradišča. Še nekaj korakov čez “krater” do starta. Piha sicer rahlo z desne, drugače pa je skoraj idealno za hribovsko letenje.

Postavimo po snegu eden zraven drugega, saj je prostora dovolj. Prvi potegne Mega, za njim Mirko (ki ga podrobno poučimo, kje in kam naj leti), potem jaz in za mano še Erzo in Boris. Takoj za robom zavijem malo v desno in drži, čeprav nabrati ne morem, potem pa na levo bližje robu. Občasno rahlo dvigne, drži pa lepo, tako da le počasi zgubljam višino. Nad sedelcem med Pirčevim vrhom in Ravnim hribom sem lepo visoko in ko začutim dviganje, zavrtim, vendar dviganja ne ujamem (za razliko od Erza in Borisa, ki nabereta do višine štarta…) in se hitro usmerim naprej proti Mekinjam, kamor pridem še zelo visoko. Mega ravno pristaja na standardnem pristanku in od nekod se vzame tudi Klemen, ki pristane zraven. Jaz nadaljujem nad samostanom proti Kamniku skoraj do hriba pod Starim gradom, vendar si ne upam dlje, obrnem nazaj, zbijem višino nad stadionom in pristanem na sredini.

Sličica

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Ko pospravljam, se visoko nad mano pripelje Erzo, ki nadaljuje mimo gradu in pristane malo pred pumpo na obvoznici (kjer je sicer pristanek s Špice). Boris je nad samostanom zbil in zaradi družabnosti pristal skupaj z ostalimi. Klemen zapelje Mega po avto, jaz pa počakam v bifeju Pri Keglju, dokler ne pridejo po mene. Poberemo še Erza pri pumpi in v LJ.

Borisove fotografije na XCglobe gallery

Med vožnjo pridejo informacije, da je Ščuka odletel z Lijaka do Buzeta, kar naenkrat naš idilični zimskohribovskosončnopopoldanski let popolnoma razvrednoti. Edino Boris se bori z mano za lepoto današnjega leta (zanj je bil novnov), medtem ko se Erzo in Mega (tudi zanj je bil novnov) tolčeta po glavi, kakšno priložnost da sta zamudila, zraven pa psujeta Sčuko, ki ni poklical in kaj vem koga še vse… Čudovit letalni popoldan !