Včeraj je bila kar močna burja in nismo šli nikamor. Danes je približno enako, oziroma je burja še močnejša, za naslednje dni pa je itak napoved, da bo odpihnilo pol Primorske. Mene pa danes že precej matra, da bi letel in začnem že zjutraj pregledovati svoj levi ekran, kje bi kaj bilo. SZ Slovenija po Aladinu ni tako barvita in prepredena z repki, ko spodnji del, zato okoli 12h začnem nadlegovati člane jate. Mogoče jih bom izčrpal in se bodo vdali in bomo vseeno kam šli pogledat.

Mega je najprej za, ko pa stopi na odprto pogledat, kako je z vetrom, mi zažvižga v telefon (veter, ne on)  in navdušenje ga mine (meni svetuje naj grem balinat ali kegljat – najbrž misli, da bodo keglji dovolj težki, da jih ne bo odpihnilo…). Ampak na Sv.Primožu pri V.Laščah bi pa bilo mogoče malo manj vzhodnika… Pa se ne da… To vabo s Sv.Primožem  potem vržem Erzu, saj ga letos še nima, pa ne prime: “danes ni dan za letenje”. Ker pa vidi, da nisem pomirjen, ga malo zaskrbi zame in pokaže se res pravo tovarištvo: kakšne četrt ure prijazno kramlja z mano in mi obuja spomine na lepote preteklih dni in kaj vse bo še v bodoče, ko bo vreme primerno in sploh je poln nežnosti in simpatije (sicer je še vedno v službi, kar da temu še dodatno težo)… Končno se mu zdi, da sem pomirjen in se na hitro poslovi na svoj običajni načii.

Jaz se vdam v usodo in v službi delam naprej. Ker pa še vedno škilim na levi ekran, okoli 15h ne zdržim več, saj na Krvavcu in Gozdu postaji javljata “normalen” veter. Pa se odločim na hitro, da grem pogledat nekam, bom pa malo padalo dvigal, če bo premočno ali kaj takega… In grem proti Povljam, ki so mi  od zadnjič res simpatične. Ravno, ko se vozim proti vrhu ob 16h, pokliče Erzo (preverja, če je vse v redu z mano: saj je že večer, pa dan je mimo, no saj se da preživeti tudi brez leta, a ne…), pa mu raje ne povem kje sem, saj bom itak samo malo padalo dvigal, kar pa mi tudi on svetuje, da lahko počnem ob tej pozni uri.

Zoranov let

Ko malo pred 16.30 postavim na travniku, je popolnoma mirno in v ugašajočem oblačnem dnevu dvignem in odletim v ravni črti proti travnikom. Dvakrat rahlo dvigne, dvakrat mogoče malo poruka, ostalo pa je kot po olju.

Danes sploh nisem pričakoval letenja, ampak ko Mateja sporoči, da se planira Zavrh ob 13.30, bi se mi pa to lahko izšlo. Mateja organizira 15 min najine zamude na Vrhniki, vendar jaz zamudim še dodatnih 15min.

Na šodru so, poleg Erza in Mega, še Lusja, pa Jože Iskra, pa še en novi, kar je itak preveč za en avto in se zmenimo, da gredo kar gor. Midva sva ob 14h na šodru na Vrhniki, ko je prva ekipa ravno parkirala zgoraj in kar zapeljeva naprej na Zavrh. Ko parkirava in končno prideva na start, postavljata še Jože in Mega, ostali so že v zraku. Baje, da je šele sedaj začelo pihati kot je treba. Ko postaviva midva, kaže, kot da sta edino Erzo in Mega uspela nabrati, ostali pa da bodo scurili.

Najprej gre v zrak Mateja in potem še jaz, ravno pravi čas, da dobiva od Mega navodilo, da se potrudiva za vsako ceno za rob na levi, ker bova sicer scurila. In res: čeprav sva zelo nizko prišla okoli roba, tam prime in počasi se vlačim ob pobočju gor. Mateja je že visoko nabrala, pa tudi  Lusja vztrajno žaga in nabira in se končno reši nad greben. Potem pa uživancija ! Malo še naberem, da sem dovolj visoko, potem pa počasi proti Vrhniki do Javorča in spet nazaj do starta. Drži čudovito, je (skoraj) nescurljivo do Velikega Trebelnika. Ker vidim Erza še naprej od starta proti V, poskušam za njim, pa me takoj mimo vrha požre in potonem globoko pod start, tako da spet hitro pobegnem nazaj za rob V.Trebelnika in spet naberem. Spet proti Vrhniki, vmes pa vidim, da je Mateja že pristala in da tudi Mega spiralizira proti tlom (mraz je Matejo predčasno prizemljil). Peljem naprej in ko sem spet nad Javorčem vidim, da je Erzo potegnil proti domu. Imam cca 750m in vprašam Matejo, kako je s prevozom in ali pridem nazaj, pa me pomiri, naj grem, dokler bo šlo, bosta že z Megom prišla po mene. Potem pa potegnem ravno črto proti Vrhniki in vlečem, vlečem in mislim, da bom prišel do Erza in pristal pri njem, pa se tla neusmiljeno začnejo bližati  in naciljam na BJja. Ob meni je Jože Iskra, ki me prehiti in je malo nižje, ampak v zadnjem delu ga kar bolje drži, tako da zavije levo nad cesto in halami in proti  travniku za BJjem. Jaz pa sem res nizko in že hočem odviti nazaj, potem pa le zapeljem naprej in skoraj v višini strehe zapeljem po koridorju med obema halama na travniček za BJjem kjer pristaneva skoraj hkrati.

Zoranov let

Ko pospravljava, sta Mega in Mateja že pri naju. Do Škorpijona po Lusjo in gor po najine avte. Potem pa še na zaključno druženje s kremšnitami pri Berzu na Vrhniki (končno jih je deležna tudi Mateja). Nepričakovan lep let, saj sva z Matejo mislila, da se bomo šli samo vreč na Zavrh.