Boris pokliče prvi in navija za Krvavec. Mene preveč ne mika (rahla inverzija pa napovedan SZ), bi šel rajši na toplo na Primorsko. Mega zobar (kao pride kasneje), Erzo niha med Krvavcem in Lijakom, na koncu ga informacije o kristalno čisti Vipavski dolini brez inverzije obrnejo na Lijak (kar pa tudi meni paše). Erzo prtisne za takojšnji odhod (zbor ob 11h pri Tarasu), tako da komaj še uspem povedati v službi, da nastopam dopust in Vrhnika. V Erzov avto se pridruži se Bojan Gaberšek iz SG (ki leti občasno z Lijaka kar domov v SG, npr. lani konc marca 🙂 ). Na Logatcu poberemo še Borisa, ki si premisli zadnji trenutek in gre z nami.

Na Lijaku kar na start in tu je že gužva, predvsem Čehov. Erzo in Bojan odletita, malo za njima pa še Boris in jaz. Najprej potonem precej pod štart, pa se poberem levo in navijem nad, se izogibam Čehov,ki jih je povsod dovolj,  potem pa malo nad grebenom skoraj do Zmajarske. Drugi so v glavnem višji, meni pa kar ne rata.

Pri Zmajarski končno najdem lepo dviganje do 1100 in šibam naprej v zame neznan svet proti Kuclju. Vozim ob pobočju dole gore, vsake toliko časa malo zavrtim in naberem. Občasno je kar močno, večina ostalih je visoko zgoraj na 1300-1500, jaz pa kar ves čas drajsam ob skalah med 1000 in 1100. Končno se ob skalah potegnem na Malo goro in dobim lepo dviganje do 1500. Potem pa direkt čez na Hubelj, kamor pridem kar visoko, na 1050m. Priklopim in naberem na 1300 in ves čas visoko nad grebenom (nad planoto) do Podrte gore. Tu pa naenkrat zgubim do 900, tako da skoraj pohodim vrh in se potem spet poberem do 1150 in naciljam Plaz nad Vipavo. En padalec leti desno pod mano kakšnih 100-150 m in se počutim bogato visoko (čeprav so kakšni trije tudi v višavah nad mano). Vendar me močno požira, medtem ko je oni pod mano kar skoz na “isti” višini in precej hitrejši. Nad Vipavo pridem na 570m, medtem ko je oni že kakšnih 50m nad mano in ga kar dvigne čez Plaz in odšiba naprej. Ob pobočju me je začelo rahlo dvigovati, še malo zavrtim in naprej proti Gradiški, v prepričanju, da bo tako rahlo dvigovanje ostalo in bom nabral do grebena (potem pa že od predvčerajšnjim “znam” tam lepo nabrati). V resnici pa potonem kot kamen in me zlije dol ob skale Gradiške ture, kjer opazujem plezalce in se čudim, kaj je zdaj to… Malo migam sem in tja – samo dol. Ko sem že nad šodri pod plezališči, odvijem ven v smeri travnikov proti strelišču in ko sem že skoraj nad njimi, nad ravnico, začutim dviganje, zavrtim in naberem skoraj 100m. Potem pa dol in na standarden travnik čez avtocesto.

Zoranov filmček

Zoranov let

Sedaj se začne odisejada. Najprej kaže vse OK. Slišiva se z Borisom, ki pove, da je prvi let končal pri Čepovanu (upam, da bo to popisal) in bi še enkrat šel gor na start (torej ne bo šofer). Erzo je tudi že pristal malo dalje v Podnanosu in organizira prevoz s strani Kraševcev. Jaz se uležem na sonček in stoično začnem čakati. Po kakšni uri pove Erzo, da so Kraševci zakomplicirali in se nekaj pobirajo in vozijo okoli Vremščice, na koncu bo še njihov avto poln, skratka kaže da bom izvisel. Ker sonce gre počasi dol in postaja hladno, je to še dodaten argument za akcijo. Na cesto in štop. Prehodim skoraj do Vipave, ko mi končno ustavijo in me zategnejo do Anje. Tu hočem počakati, pa takoj nekdo ustavi za Lijak štopajočemu padalcu Tomažu, ki me povabi zraven in do Ajdovščine. Ko se postaviva ob avtocesto za naprej, pride Erzov sms, da bo nekdo od Čretnikovih pripeljal avto do Anje, kjer je Bojan. Odšantam nazaj skozi Ajdovščino do odcepa proti Vipavi in dobim štop do Anje. Tu končno najdem Bojana in skupaj čakava, dokler Erzo ne sporoči, da so imeli z njegovim avtom gumi defekt in bo “malo” še trajalo. Boris se javlja iz zraka in se vozi sem in tja do Nanosa in nazaj do Kovka in do Predmeje… Skratka ne namerava dol. Tako se midva z Bojanom usedeva v gostilno in zažreva, nabaviva še pico za lačnega Erza, ki v Podnanosu ne more dobiti niti skorjice kruha (samo pijača). Končno pride servisiran avto po kakšni dodatni uri. Pobereva Borisa, ki je pristal pri Zemonu, pa še Erza v Podnanosu in v trdi temi proti LJU.

Še Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/800092

Danes je nek čuden S in nikjer ne kaže obetavno. Kot edina možna varianta se kaže Zavrh in ko se skoordiniramo, nobeden nima kakšnega boljšega predloga. Tudi časovno vsem ustreza bolj pozna ura in 15h na šodru je sprejeta.

Dobimo se Erzo, Mega, Damjan in jaz. Boris dela danes teorijo za inštruktorja in ni mogel priti pravočasno, čeprav je pokazal določeno stopnjo zanimanja. Zbašemo opremo v Damjanov avto, z Megom se zbaševa zraven, Erzo pa v svojega in do Škorpijona. Tu Erzo ugotovi, da piha postrani in da je boljša varianta Zabočevo. V Vrbljenah parkira in se stisne k Megu na zadnji zic (vse ostalo je oprema).

Kmalu smo na startu, kjer piha zelo dvomljivo – malo gor, malo dol, malo bolj z leve, pol pa še malo z desne. Vmes tudi nič. Mega postavi prvi (si res zasluži, saj je bil zadnje čase pretežno šofer) in ko pihne malo gor – start. Zunaj ga malo strese, ko zavije v desno in pade v rotor, ki ga precej zniža, potem pa odleti v levo ob pobočje Krimščka in izgine iz vidnega polja. Medtem postaviva še midva z Damjanom. Damjan starta drugi, z atraktivnim hrbtnim startom iz obrata in lepo odcuri v levo, jaz pa za njim, ko mi Erzo malo popravi rahlo posvaljkano padalo.

Zdi se mi, da startam lepo (na tem nelepem startu), pa me takoj ko sem v luftu močno požre in močno potegne v desno. V prvem trenutku pomislim, da sem v kakšnem rotorju ali zlivajočem se zraku, potem pa le dojamem, da imam konkretno kravato na desni strani.  Ker me resno vleče nazaj v pobočje popolnoma popustim desno komando in kompenziram z levo, tako da vsaj približno popravim v smer naravnost ven. V vrečo nočem in visim kot salama (Damjan je kasneje pripovedoval, da je mislil, da nisem vpet v nožne gurtne in da visim na rokah…). Ko sem tako stabiliziral smer poskušam rešiti kravato s sunkovitimi potegi komande, pa nič. Potem nekajkrat poskušam še z desnim enostranskim zapiranjem, pa spet nobenega uspeha. Kravata ostane brez milosti. Pomislim še na ušesa, s čimer bi izenačil simetrijo padala, vendar sem še zelo nad gozdom in se mi zdi, da bi  verjetno še povečal požiranje – pa saj itak smer zadovoljivo ohranjam z levo komando. Tako se peljem direktno proti pristanku, rahlo zavijem in v kar močnem nasprotnem vetru pristanem na uradnem pristanku. Lahko bi se slabše izteklo.

Zoranov let s kravato

Damjan pristane malo stran proti Brezovici, kjer je pristal tudi Mega. Ko pospravljam, prideta do mene in vsi skupaj čakamo Erza, ki potrpežljivo poskuša na startu (ga celo dvigne, pa mu ga sesuje, pa posvaljka, pa postavlja…). Po več kot pol ure obupa in se pripelje dol (danes je pa on bil šofer 🙂 ).

Potem pa na Vrhniko k Berzotu na kremšnite, kjer se že držita za rokce Špela in Boris ;-). Boris nas časti za uspešno opravljeno teorijo (Mateja, spet si zamudila kremšnito !)

Lep dan, vendar napovedan močnejši sever. Boris predlaga Zavrh ali Grmado (ali Lijak), meni bolj ustreza bližnja lokacija, kot Lijak, Erzo pa se dokaj jasno izrazi za Zavrh. Tako obvelja Zavrh ob 14.15 na šodru. Ostanemo sami trije in ko se dobimo, je na šodru popoln mir, ne duha ne sluha o močnem severu (Krim javlja 1,8/3,8 S), ki je bil napovedan (sploh v primerjavi z včerajšnjo situacijo). Erzo nas čez Verd potegne od zadaj na Zavrh.

Ko pridemo na štart, komaj malo pihne. Postavimo: najprej Erzo, ki potegne v lahnem vetriču; ko je pripravljen Boris, prideta še Malina in Ambrož in Boris odleti za Erzom preko doline (ker si obetamo tam boljšo termiko zaradi osončenosti). Jaz potegnem še malo za Borisom in tudi direkt čez. Opazujem oba: Erzo gre v levo, malo ga drži, vendar tone. Boris se odloči ob pobočju desno in ga bolje drži, saj kar drži višino in pristane na uradnem pristanku Zabočeva. Ko jaz pridem čez dolino, sem nižji od obeh prej, zato samo zavijem levo in odpeljem med pobočjem in progo do travnika za novimi bloki, kjer je na drugi strani proge pristal tudi Erzo.

Zoranov let

Ko pospravljam, že pride Erzo s simpatično šoferko/planinko, ki nas je pripravljena potegniti še enkrat na vrh (Erzo je pristal skoraj na njenem hišnem pragu in jo seveda v 2 minutah prepričal…). Med potjo po Borovnici poberemo še Borisa.

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/798199

Za drugi let je Erzo poln optimizma (bo navil na 2000, ker se zdaj z Zavrha zliva dol hladen zrak in na drugi strani butne gor…). Boris se samo nasmiha in pravi, da bo sicer šel solidarnostno z nama na start, da pa ne verjame najbolj v to teorijo in bo peljal avto dol.

Na startu piha za spoznanje močneje in hitro postaviva z Borisovo pomočjo. Erzo odleti direktno čez dolino. Jaz sem malo za njim, ampak ko vidim, da se je naslonil na hrib in ne pridobi nič, ampak samo počasi leze dol, se usmerim s sredine doline proti uradnemu pristanku in me lepo drži (z 1,5 dol sem zmanjšal na 0,8-1) in lepo visoko se pripeljem do Škorpijona. Vidim, da je Erzo že pristal, jaz pa tudi zavrtim v pristanek.

Zoranov let

Ko pospravim, počakam pri Škorpijonu. Z Borisom počakava, da Erzo opravi službene zadeve v Borovnici, potem pa še k Berzotu na kremšnite. Leteli pa smo le in to celo 2x…