Tudi danes nismo leteli.
Zjutraj je vse presenetil orkanski sever, ki je pometal po Ljubljani. Postaje po Sloveniji so tudi javljale visoke številke, tako da je res vse kazalo na to, da se danes ne bo letelo (zdajle zvečer je sicer možno videti kar nekaj vpisov na OLC – predvsem za lete na Lijaku- so pa tudi ti tracki bolj neobičajni). Erzo pokliče s predlogom, da bi danes opravili kakšen zemeljski projekt – spoznavanje z ledenim slapom – in takoj sem za (saj me je včerajšnji pogovor s Slavko, ki se je vračala s preplezanih slapov v Peklu, močno spomnil na plezalne čase). Z Megom sta se pogovarjala o nekem bolj neznanem slapu pri Podlipi in to bi lahko bilo nadomestilo za današnje letenje.
Kakšno uro pred dogovorjenim časom doma zbiram zaprašene kose plezalne opreme preverjam ledne vijake in stroje in opreme je dovolj za našo akcijo.
Malo pred 15h se dobimo v Podlipski dolini, zapeljemo do kmeta Opečnika in z opremo v grapo pod slap. Očitno nismo prvi, ker po rahlem tavanju po zasneženem gozdu pridemo ponovno na gaz, ki nas pripelje pod slap. Takoj mi je jasno, da to ni neka zaledenela grapca s skokci, ampak zaresen slap (tako vsaj kaže sveča, ki se vidi nad začetnim položnim ledenim pobočjem). Z Megom si navesiva opremo, Erzo pa naju le žalostno opazuje, ker nobene dereze niso kompatibilne z njegovimi čevlji in bo samo statiral. Z Megom se naveževa na štrik in hitro sva čez spodnji položni del in prvi 2-3m slapčič do zaledenelega tolmuna, nad katerim se dviguje pravi slap. Nad spodnjim 5m podstavkom se dviguje vsaj 10m visoka navpična sveča, za njo pa se nadaljuje še kakšnih 20-30m položnega ledu. Slap je definitivno višji od 3.slapu v Peklu (sveča) in popolnoma navpičen.
Vesel sem, da se, po več kot štirih letih, zopet dobro počutim v ledu in da me rame, desna noga, hrbtenica, leva noga, prevečna teža (in kar se pač trenutno ne spomnim) niso izdali že po prvem metru in sem prilezel do sem. Jasno pa mi je, da s takim mojim tempom do mraka ne prideva čez. Tudi roki in nogi sta mi povedali, da že 5 let nista bila v navpičnici, za teh 10m pa rabim 100% zamahe. Čelni svetilki sva seveda pustila v rukzaku oziroma avtu. Zato izjavim, da lahko še malo telovadiva tu okoli, potem pa greva dol.
Res še malo popraskam do sveče, naredim na bezgu (!) na levi zasilno varovalno točko (tudi Megu, ki gleda od spodaj, je jasno, da je to bolj za moralo), potem pa prečim v desno pod svečo in zavrtam dva vijaka v navpični led. Na levi je led bolj svečkast in ne preveč zanesljiv, v desnem delu pa je rahko vodnat in kompakten (tudi prvi vijak na levi je bolj za moralo, drugi na desni pa je OK). Če bi bil 10kg lažji in vsaj malo bolj zaupal svojim rokam, predvsem pa nogam, ki ju kar čutim, ko visim na prednjih zobcih derez, bi bilo ostalo gor lepa plezarija (ne bom rekel mala malica, ker to ne bi bilo res, saj je slap vsega spoštovanja vreden, čeprav je kratek). Tako pa je to to in za danes vse.
Odplezam dol po ledu do Mega, potem pa zamenjava vlogi, da še on malo popraska po navpičnici. Potem se odpneva in postaviva štrik za abzajl okoli bližnjega drevesa in se po vrvi spustiva pod vznožje slapa. Ko pospraviva robo, pride plezalni par že v mraku in začneta se pripravljati. Ko ju vprašam, če ni že malo pozno, povesta, da imata svetilki (“ni problema”).
Pri avtih se preobujeva in odpeljeva (Erzo je odšel že malo prej, ker se mu je mudilo na občni zbor KLV (Vrhnika). Ko zapeljem mimo kmetije, sta v poltemi ob cesti še dva plezalca ovešata z robo. Ko stopim ven, spoznam svoje nekdanje plezalske kolege in skoraj se izljubimo. Malo nakladanja in spominov, nato pa odhitita. Na vprašanje, če ni že malo pozno, odgovorita, da se zdaj itak pleza ponoči, saj imamo dobre lučke…
Foto vir: 16.02.2012 – Iztokova sveča (Sašo Žitnik AO Kranj)
